Večer, 23.08.06, Gore, ljudje: Planinci postajajo trn v peti novopečenih lastnikom gozdov in travnikov
Večer, sreda, 23. avgusta 2006
GORE, LJUDJE - PREJELI SMO
Do kod segajo lovke denacionalizacije?
Planinci postajajo trn v peti novopečenih lastnikom gozdov in travnikov. Ponekod na Gorenjskem zapirajo legalne planinske poti, so pa primeri, da celo izsiljujejo in zahtevajo odškodnino.
Če ste še pred nekaj leti lahko brezskrbno tovorili težke nahrbtnike proti gorskim vršacem, ne da bi vas pri tem kdo motil, boste morali zdaj, zlasti če se podajate v gore z gorenjske strani, temeljito premisliti, po katerih poteh jo boste ubrali, kajti za denacionalizacijo in lastninjenje veljajo drugačna, najpogosteje nenapisana pravila. Novi lastniki travnikov in gozdov pogosto samovoljno zapirajo legalne planinske poti ter ovirajo planince in izletnike na poteh v gore. Res je pa tudi, da se številni ljubitelji gora in narave stežka sprijaznijo z dejstvom, da so pašniki in gozdovi prešli v zasebno last in da je konec zakoreninjenim navadam, da je gorski svet last nas vseh.
Nad denacionalizacijo in divjo privatizacijo so najbolj razočarana številna planinska društva pri Planinski zvezi Slovenije. Nešteto prostovoljnih ur in tudi denarja iz članarin je bilo vloženih v izgradnjo planinskih koč in postojank, v urejanje poti, markacij in transverzal, čez noč pa sta bila ves trud in sredstva razvrednotena, kajti večina novodobnih lastnikov se preprosto požvižga za odškodnine na vložena sredstva in delo. Samo primer: Ko se je občina Tržič kot ena prvih lotila tovrstnega lastninjenja, si je prilastila kar šest planinskih domov, ne da bi lastnike PD Tržič in PD Križe vprašala za mnenje. To so dom na Zelenici, dom pod Storžičem, dom na Kofcah ter koče na Dobrči, Kriški gori ter v Gozdu nad Križami. Pri PZS pa tudi v Planinskem društvu Tržič so bili kajpak ogorčeni. Nekateri domovi so bili v preteklosti knjiženi kot lastnina Planinske zveze Slovenije, drugi kot družbena lastnina v upravljanju planinskih društev, nekateri pa sploh niso knjiženi na lastnika oziroma upravnika, pravijo predstavniki gospodarske komisije. Podobnih primerov na Gorenjskem pa bi lahko našli še več, saj je lastninjenje planinskih postojank za seboj potegnilo še drugo temnejšo plat v Triglavskem narodnem parku. Zaradi neučinkovitosti inšpekcijskih služb rastejo črne gradnje kot gobe po dežju, vodstvo Triglavskega narodnega parka pa je tako rekoč brez moči. Tako bo vsaj tako dolgo, dokler ne bo sprejet novi, sodobnejši zakon o TNP. Zaradi samovoljnih posegov v visokogorju našega edinega nacionalnega parka je protestirala tudi Planinska zveza Slovenije, a to je tudi edino, kar je lahko za zdaj storila. "Triglavski narodni park ima vse manj avtoritete, naši državi pa ni uspelo ohraniti javnega interesa niti v narodnem parku," je na eni od tiskovnih konferenc potožil predsednik Planinske zveze Slovenije Franc Ekar.
Zakon o denacionalizaciji in privatizacija pa sta prinesla še dodatne nevšečnosti, ki jih občutijo predvsem planinci. Novodobni lastniki gozdov in travnikov, ki so marsikje prepleteni z legalnimi planinskimi potmi in transverzalami, s svojo lakomnostjo in brezčutnostjo in brez kančka vesti na razne načine ovirajo planince na poteh, niso pa redki primeri, to velja sploh za gorenjski predel, ko lastniki celo izsiljujejo nekakšno odškodnino za domnevno povzročeno škodo na posestvu. Nad takšnim početjem se zgražajo predvsem posamezniki, zanimivo pa je, da so tarče le posamezni planinci, kajti večje skupine lastniki le molče opazujejo. Na območju Bohinja in Bleda, kjer je tudi največ črnih gradenj, lastniki tudi največ zapirajo legalne poti.
Naj ne bo odveč nasvet za vse, ki se odpravljate v zasavske gore, proti Pokljuki, Snežniku, Kofcam, Krimu, predvsem na vršace v tržiški občini: hodite v večjih skupinah in samo po označenih poteh. Le tako boste imeli mir pred nadležnimi lastniki.
Jože Čurin