Vzpon in smučanje pred vremensko spremembo.
Pri prijatelju se zberemo vsi štirje udeleženci današnje odprave in z enim avtomobilom se podamo polnootovorjeni s smučarsko opremo na pot, ki nas popelje preko državne meje k sosedom v Beljak, od koder se peljemo po gorski cesti dolge razpotegnjene gore Dobrač med Ziljsko in Zgornjedravsko dolino do parkirišča pri gostišču Aichingerhutte.
Kot pri nas se snežna odeja tudi pri sosedih občutno krči, a kljub temu že na drugi strani ceste stopimo na smuči in pričnemo hojo po zasneženih in spihanih pobočjih naravnega rezervata, ki je priljubljeno sprehajališče številnih obiskovalcev planine poleti in pozimi še sankačev in smučarjev. Tokrat ne gremo le po ratraktirani cesti. Že kmalu po začetku v rahlem vzponu se podamo na planino in prvo vzpetino nad zadnjim parkiriščem po sprva lepo zasneženem pobočju, ki pa nas na vrhu preseneti.
Veter je odnesel sneg zadnjega sneženja in spihal vrh in zahodno pobočje do trav. Na vrhu so čudoviti pogledi na okolico in nekaj koč na planini. V daljavi zremo na verige vrhov gora in modro nebo nad njimi. Previdno iščoč skopi sneg se spustimo na križišče cest in se pridružimo druščini pri prečenju pobočij Zehnernocka, Zwolfernocka in Elfernocka, da se nato povzpnemo mimo televizijskega stolpa in planinske koče na najvišji 2166 m visoki predel Dobrača, ki ima dva bližnja vrhova z nemško in slovensko cerkvico.
Do slovenske cerkvice z rudarskim križem nad njo se podamo peš z grebena, se nato vrnemo na greben in na smučeh gremo še do nemške cerkvice, kjer na južni strani naredimo daljši odmor v družbi številnih kavk, ki so vajene obiska in jedo tudi iz darežljivih rok ter tekmujejo za hrano, ki jo nekajkrat vržemo visoko v zrak. Prijeten dan malce pokvari mrzel veter, ki nas opomni, da zima še traja in pospeši naš odhod.
Z vrha smučamo mimo koče in stolpa izogibajoč se kamnitim minam na in ob zasneženi cesti mimo številnih obiskovalcev. Tudi tokrat se ne moremo izogniti prestopanju in hoji od ograj do razgledne klopce, da nato odsmučamo do vznožja Zehnernocka, na katerega se v vetru povzpnemo na smučeh in na njegovem vrhu na višini 1956 m stopimo v zavetrje koče, kjer se v miru po kratkem okrepčilu pripravimo na smučanje.
Na vrhu sicer primanjkuje snega, a vzhodno pobočje z dolinicami je dovolj zasneženo, da je smučanje eno samo zadovoljstvo. Zavoji se vrste, smuči odrivajo zgornji sneg, sliši se hreščajoči zvoki, ko robniki pritisnejo ob poledeneli sneg, da v naslednjem trenutku ponovno smuči drsijo po rahlem snegu v naslednji zavoj. Prismučamo do ceste, ki jo le prečimo in se podamo v naslednjo dolinico, polno snega, medtem ko drugo pobočje kaže bolj klavrno podobo. Nič zato, da le imamo snega za krasno smuko, ki se izteče na nižjeležečem križišču poti, od koder z nekaj odrivi po cesti pridemo do zadnjega spusta, ki se po štirih urah konča na našem izhodišču na višini 1686 m.
Lep vzpon in smučanje pred jutrišnjo vremensko spremembo je tako končan. Do domovine prevozimo okoli triintrideset kilometrov z vožnjo na Korensko sedlo in se nato ustavimo še v Dovjah na zasluženi pijači in presticah, kjer pogovor ne gre brez spomina na današnjo smuko in pričakovani sneg v naslednjih dneh. Baje ga bo veliko, pravijo vremenoslovci.