Razgledi - Borut Peršolja: ... od videti do razumeti
Na koncu skakalnic – čeprav smo še v Planici – se začne drug gorski svet. Zazrti proti jugu, v zatrepno dolino Tamarja (koritasta U os Planica–Tamar je dolga šest kilometrov), zremo v Triglavski narodni park. Park nosi ime po najvišji gori države (2864 m) in simbolu Slovenije (grb), ki je skoraj v središču zavarovanega območja.
Od Triglava se na vse strani žarkasto širijo doline, ki oddajajo vode dvema velikima rekama s povirjem v Julijskih Alpah: jadranski Soči in črnomorski Savi.
Tako izgleda tipična ledeniško U-koritasta dolina: Krma.
(Fotografija: Borut Peršolja)
Rateče so prostrani del premočrtne Zgornjesavske doline (ta sega od Jesenic do Trbiža v Italiji), ki je nastala ob nazornem savskem prelomu, ki ga na severu omejujejo starejše, krajše, zložnejše in sklenjene Karavanke, na jugu pa obsežnejše, močno razdrapane in mlajše Julijske Alpe. Podzemna in nadzemna voda Rateške pokrajine (s površja v višini od 849 do 865 m) ubira svoje edinstvene poti: razteka se na vse strani, tako proti Zelencem in v Savo, kot v Belopeško Jezernico in Ziljico (ta se izliva v Ziljo, ta pa v Dravo). 
Rateško razvodje (=bifurkacija) je izjemna pokrajinska posebnost, vredna gimnazijsko geografskega uvida (in ne samo parkiranja …).
Beli potok. (Fotografija: Borut Peršolja)
Potek tektonske/ledeniške/preperele doline od Planice do Tamarja v smeri sever–jug je vidna posledica starih gorotvornih premikov. Ti so vplivali na smer grebenov, na strmi in globoko zarezani pobočji ter višino dna zatrepne doline.
(Na tem mestu – naj kot zanimivost – omenim, da je Dom v Tamarju (1106 m) na razdalji 4,25 kilometra 220 metrov višje kot Koča pri izviru Soče (886 m) v Trenti. Zato obstaja gravitacijska domneva, da se del Nadiže podzemno odteka tudi v izvir Soče.)
Planica s Tamarjem in zatrepnim vencem gora: Slemenova špica, Mojstrovke, Šite, Jalovec … (Fotografija: Borut Peršolja)
Gorsko površje je dodatno preoblikoval Planiški ledenik (debel je bil okrog 600 metrov): od krnic, kjer so ledeniki nastajali in se od tam spuščali v nižji svet, do koritastega, a ne uravnanega odlagalnega dna, do najnižjega ledeniškega izteka doskočišča skakalnic. Obe pobočni strani doline – dolomitna na vzhodu in apnenčasta na zahodu – sta zglajeno obrušeni.
Ledeniki so po vsaki ledeni dobi za seboj zapustili velik nered. Toda nered, ki ga je za seboj pustil Planiški ledenik, je precej drugačen od nereda drugih ledenikov. Če ste bili kdaj v Logarski dolini ali v Krmi, potem veste, o čem govorim. Ste se kdaj vprašali, zakaj pelje v Tamar cesta po vzhodnem najnižjem robu doline in planinska pot po zahodnem najnižjem delu doline, pri čemer sta obe precej vsaksebi zaradi vmesnega pukla?
V Logarski dolini na primer cesta poteka po sredini namišljenega U-ja, po uravnanem in hkrati najnižjem delu doline.
Kaotično ravnovesje ledeniške pokrajine: pogled na Jezersko z ledenika pod Skuto. (Fotografija: Borut Peršolja)
Morena, velika količina različno velikega kamninskega gradiva, v Planici in Tamarju ni nakopičena samo v izrazitih čelnih ledeniških nasipih, ampak kot talna morena pokriva dolinsko dno različno na debelo in precej na široko. Po njeni sredini poteka v mogočnem, 
čez dva kilometra dolgem nasipu, ki se dviga nad okolico 20 do 30 metrov visoko. To je sila nenavadno, pa ne zato, ker je notranjost nasipa del leta težko pregledna, saj jo zakriva temen, večinoma bukov gozd.
Logarska dolina in Planica. (Fotografija: Borut Peršolja)
Vse (gravitacijsko?) teži k najnižji sredini. (Fotografija: Borut Peršolja)
Ostanke čelnih moren opazimo pri hoji ali pri vožnji na obeh straneh Planice, kjer moramo premagati po štiri zložne klance, ki se menjavajo z globlje ležečimi območji. Klanci na vzhodni strani Planice simetrično ustrezajo tistim na zahodni strani, enako pa so nasproti ležeče tudi kotanje. Za zadnjim klancem se morenski nasip konča – najvišjo točko doseže v koti 1081 metrov. 
Zato zavzema planina Zelje pod izvirom Nadiže zopet vso širino doline. Vzporedni nastop klancev in zeljcev na obeh straneh Planice nas pri pozornem opazovanju prepriča o tem, da imamo pred seboj (ali še bolje: pod seboj) učinke postopnega umikanja Planiškega ledenika.
Planinska pot (levo) je potisnjena pod vznožje Ponc, cesta (desno) pa pod greben Ciprnik–Grlo. (Fotografija: Borut Peršolja)
Sledi pa logično vprašanje, zakaj morene ni mogla – kasneje, v naslednjih 10.000 letih – spraviti v približen red (beri: znižati in uravnati) tekoča voda (podobno, kot jo sedaj urejajo bagerji nastajajočega Nordijskega centra)?
Vode so namreč v vmesnih toplejših medledenih dobah odnašale ledeniški material, ga gladile in ga kot prod odlagale po dolinah in nižinah. Kaj je šlo narobe v Planici?
Ciprnik: neizmerna deponija okruškov. (Fotografija: Borut Peršolja)
Pojdimo po vrsti. Obiskovalcem doline je znano, da ob prelomni razpoki v pobočju Rateških Ponc prihaja na dan Nadiža, ki kmalu za izvirom pada v slapu preko manjšega dolomitnega praga. Tok se umiri po zaporedju slapičev v dolinskem dnu, kjer ponikne v morenski grušč. Podobno se je dogajalo tudi PraNadiži (?), ki v medledeni dobi ni mogla najti svoje stare struge, ker je bila ta zatrpana z različnim usedlinami iz ledenih in medledenih dob.
Nadiža: moški princip ženstvenih Zelencev. (Fotografija: Borut Peršolja)
Hkrati pa se je dogajalo še nekaj bolj edinstvenega: Savski ledenik, ki je bil v Trbižu debel 900 metrov in ki je ob višku poledenitve segal do Blejskega kota, je ves čas zapiral izhodno pot Planiškemu ledeniku! Zato se morena ni mogla raztegniti kot testo in približno uravnano stanjšati, temveč je na sredini doline ostal že omenjeni nasip. Seveda sta v 10.000 letih holocena kraška korozija in mehansko razpadanje marsikje njegovo zgornjo plast že močno preoblikovala in jo znižala. Posebno tam, kjer se nabirajo večje količine snega, to je na uleknjenem svetu, je kraški proces lahko odstranil do en meter debelo plast apnenca in dolomita.
Enako kot v ledenih dobah, pa tudi danes plazovi in kamniti tokovi z obeh pobočij osipajo žive ostanke preperevanja, ki jih danes opazimo v obširnih meliščih.
Voda: slastna cedevita raztopljene pokrajine! (Fotografija: Borut Peršolja)
In še nekaj: ko so se ledeniki umikali, se je usedal tudi fini melj oziroma jezerska kreda. Ta je kriva za nastanek Zelencev. Droben melj pa je tudi tisti, ki jih bo v prihodnosti zasul. Še zlasti po tem, ko je bilo zaradi skakalske Planice urejeno hudourniško odvodnjavanje. Večja hitrost, večja količina vode v krajšem času ter onemogočeno vršajsko razlivanje vode izpod Ciprnika, so dejavniki, ki jih človek inženirsko obvladuje. Na račun narave. Zato sem že ob snovanju centra geografskemu kolegu Frenku predlagal, da bi morali za izravnalni ukrep imeti tudi središče za obiskovalce, ki bo predstavil življenjski krog doline v povezavi s podnebnimi spremembami. Je še čas za tovrstno zgodbo?