Nedeljski dnevnik, 27.06.04, Skrinja Nedeljskega - Viki Grošelj: Popotovanje, Doline pod Everestom
Sedlo Ampulapča La sprva ni bilo videti nevarno, spust pa se je spremenil v pravo moro
Tudi čudeži
se dogajajo
Na poti po dolinah so se posebno izkazali dobri in srčni nosači
Nada in Ljubo sta se odločila vrniti se v Luklo in za lažji treking do jezer Gokyo, ostali pa se čez dva dni v še vedno slabem vremenu preko sedla Mera La prebijamo v dolino Hongu. Ivč, Raf in Tone se enkrat poskusijo proti vrhu Mera Peaka, a jih zelo slabo vreme in globok sneg ustavita na višini 6000 metrov. Tokrat nam Mera res ni usojena.
Vse nevšečnosti z vremenom so v naslednjih dneh pozabljene. Potujemo po eni najsamotnejših in najlepših himalajskih dolin. Je povsem nenaseljena, nikjer ni videti niti ostankov kakšnih pastirskih stanov. Na lev strani doline kipi v nebo nekaj zahtevnih, še neosvojenih šest-tisočakov, na desni pa sta čudovita sedemtisočaka Čamlang in Baruntse. Njune večtisočmetrske stene so vabljive za kakšno močno ekipo plezalcev. Vse so tako rekoč neobdelane. V tej dolini bi lahko plezal vse življenje.
Nevarno sedlo
Popoldan drugega dne se ustavimo na ravnini ob reki približno 5100 metrov visoko. Med čakanjem na nosače začne snežiti. Skušamo se zavarovati pred neurjem in Vlado kakih 20 metrov stran odkrije previsno skalo, pod katero bi bili vsaj delno zavarovani pred snegom, ki ga veter nosi skoraj že vodoravno. Spravimo se tja in podjetni Ivč za skalo najde zvito modro plastično ponjavo. Če jo razpnemo, si lahko naredimo se dodatno zavetje. Ko jo potegnemo izza skale, se izkaže, da je v njej zavit mrlič! Vidimo, da gre za nosača, ki je tu umrl na katerem od prejšnjih poskusov prečenja doline. Njegovi sopotniki najbrž niso imeli moči, da bi ga prenesli nekaj dni hoje niže, do prvih dreves, kjer bi ga lahko po svojih običajih upepelili. V trenutku nas mine želja, da bi sicer udobno zavetje delili z mrtvim domačinom. Kljub mrazu in vetru se pomaknemo nazaj na ravnino ob reki. Z gibanjem najlaže ohraniš telesno toploto, zato se odpravim na oglede po dolini navzgor. Še vedno sneži in megla skriva pet jezer, po katerih je zgornji del doline dobil ime. Ko se vrnem, dva šotora že stojita. Ang Kami je šel nosačem naproti in ju prinesel. Le malo zatem pridejo še drugi. Hitro smo na toplem v spalnih vrečah, in ko na kuhalniku zavre topla pijača, je svet spet lep in vse niti držimo v rokah.
Čez dva dni se lotimo najtršega oreha na poti, 5800 metrov visokega sedla Ampulapča La, ki je edini možen prehod v obljudeno dolino Čukung. Po strmem grušču se vzpnemo do ledenika, iščemo prehode in se vzpenjamo vse više. Nekaj težavnih mest opremimo z vrvmi. Tri ure zahtevnega vzpenjanja je potrebno, da dosežemo od sonca obsijano sedlo. Razgled je neverjeten. Trikilometrska južna stena osemtisočaka Lotseja se dviga pred nami v vsej svoji grozljivi veličini. To je eden najbolj osupljivih pogledov na to mogočno steno, na enega največjih plezalnih problemov v Himalaji. Tudi Slovenci smo pri osvajanju tega »problema tretjega tisočletja«, kot ga je označil Reinhold Messner, odigrali pomembno vlogo. Leta 1981 smo se v steni več kot dva meseca bojevali za vsak meter in na koncu omagali na višini 8300 metrov, borih 200 metrov pod najvišjo točko. Klub formalnemu neuspehu je bila to ena mojih najboljših odprav v Himalajo.
Poljaki so v tej steni poskušali na štirih odpravah. Trije njihovi plezalci »so umrli, med nji-mi legendarni Jerzy Kukuscka, drugi človek za Messnerjem, ki je preplezal vseh 14 osemtisočakov. Po stalnih poskusih plezalcev z vsega sveta je leta 1990 prvim uspelo preplezati steno Rusom, ki danes postajajo vodilna »himalajska« država.
Tako me zaposlijo spomini, da nekaj časa sploh ne opazim, na kako težavnem terenu smo. Sedlo je le škrbina na težavnem terenu. Namesto ne prestrmega pobočja, ki naj bi nas peljalo na drugo stran navzdol, pod nami strma stena pada več kot 800 metrov globoko!
To je kar resen zalogaj za izkušene himalajske plezalce, kaj šele za tiste med nami, ki takih naklonin nišo vajeni. Na nosače, ki prihajajo za nami, si še pomisliti ne upam. Kakšen lažji prehod skušam najti na levi, a tudi tam je brezupno strmo. Vrnem se v sedlo ravno v trenutku, ko pride Kami in pove, da moramo naravnost navzdol, da pa tudi on ni pričakoval toliko snega in da bo kar težko.
Nevarno spuščanje
Takoj se začnemo spuščati, in sicer tuđi zato, ker se v s son-cem obsijano škrbino, kjer prepadeni strmimo navzdol, začenjajo zaletavati megle, iz katerih začne snežiti. Raf se na vrvi spusti v vrtoglavo globino in napne prvih 50 metrov vrvi. Navežem Vlada in Barbaro in vsi trije se začnemo previdno spuščati. Kar dobro nam gre. Zbrano rokujem z varovalno vrvjo in pazim na vsak njun gib. Ko zmanjka vrvi, obstanemo na ozki polici pod previsom, kjer smo varni pred padaj očim kamenjem. Ivč prinese drugo vrv in Raf jo napne naprej v prepad. Ko jo pritrdi, nas opozori na zahteven, navpičen prehod iz skale v strmo snežišče. Sestopam z Barbaro in Vladom, ki v najtežjih trenutkih dasta vse od sebe. Na skrajni meji njunih sposobnosti se spustimo čez zahtevne predele in čez nekaj minut pristanemo pri Rafu na polici. Medtem že močno sneži. Prostora je malo, zato se odločim za tvegan sestop naprej. S pomožnimi vrvicami se zvežemo v četverno navezo. Raf previdno tipa naprej po zasneženih policah in strmih žlebovih, ki padajo v temačno globino. Vlado in Barbara mu previdno sledita, sam pa na kratki vrvi varujem vse tri. Vsak korak nad prepadno steno zahteva skrajno previdnost.
Tristo višinskih metrov niže na levi končno dosežemo položnejša pobočja. Še niže, že na ravnini ob velikem skalnem balvanu, pustim Barbaro in Vlada z Rafom ter se odpravim nazaj v steno. Skrbi me za nosače, čeprav vem, da jim pomagata Ivč in Tone.
Dolgo se vzpenjam, prisluškujoč v meglo in sneg, a nič se ne zgane. Končno se iz megle izlušči prvi nosač in za njim pridejo še drugi. Zadnja sta Tone in Ivč, ki si je odlomil zob, ko je reševal enega od številnih vozlov na vrveh. Pove mi, da so nosači in sirdar Ang Kami noro pogumni, da pa o vrvnih tehnikah nimajo pojma in da jim je njuna pomoč prišla zelo prav. Njihov sestop je potekal na meji padca in večkrat se je samo po čudežu izšlo.
Vse se je srečno končalo in čisto prevzet sem nad njihovo predanostjo delu. Odkar hodim v Himalajo, to je že trideset let, nismo nikoli imeli tako dobrih in srčnih nosačev.