Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Domen Škofic:

Z Janjo sva rekla, da želiva imeti izziv, da ne želiva samo šova

Domen Škofic:

Miha Dajčman: S plezalcem Domnom Škoficem o enkratnem plezanju na trboveljski dimnik, plezalnem centru, ki ga vodi, in popularnosti plezanja pri nas.

Več kot tri leta je od premiere dokumentarnega filma Red Bull Ascent 360, v katerem je zabeležen osupljiv vzpon slovenskih plezalcev Janje Garnbret in Domna Škofica po 360 metrov visokem trboveljskem dimniku. Toda podvig Garnbretove in Škofica še vedno odmeva, med Red Bullovimi spletnimi vsebinami je imel večji doseg le skok iz vesolja Felixa Baumgartnerja. Pred nekaj dnevi je Univerzitetna športna zveza Maribor - Zdrava Zabava v Štuku organizirala javno predvajanje dokumentarca. Tam je bil tudi Domen Škofic, ki je po ogledu filma odgovarjal na vprašanja iz občinstva. Z 29-letnim Gorenjcem, ki je slovensko moško plezanje pripeljal v sam vrh svetovnega pokala, tekmovalno kariero pa je že zaključil, smo govorili o avanturističnih projektih, ki se jih loteva, vzponu na enega najvišjih dimnikov na svetu in plezalnem centru v Radovljici, ki ga vodi.

Kako pogosto vas pot zanese v Maribor?
Zelo malokrat, smo pa šli pogosto skozi Maribor, ko smo z reprezentanco obiskovali treninge v graškem plezalnem centru. Sicer pa plezal v Mariboru nisem. Tokrat sem tukaj zaradi promocije dokumentarca, promoviramo tako film kot seveda plezanje. Lep čas je že od tega, ko smo plezali v Trbovljah, bilo je leta 2020, ko se je vse vrtelo okoli pandemije. Zame je bil to vrhunski projekt, ena najboljših stvari v življenju. Nekaj posebnega je, ko dobiš priložnost plezati po 360-metrski umetni smeri, to je privilegij. V projekt je bilo vloženega veliko, vsi vpleteni, sploh postavljavci, so opravili ogromno dela, da se je vse skupaj lahko zgodilo. Projekt so zagotovili drugi, midva z Janjo pa sva igrala neko realno igrico.

Kako dolgo je zorela ideja o vzponu na trboveljski dimnik? Nekaj let pred tem ste plezali po Solkanskem mostu?
Sanje o dimniku so se začele zelo kmalu po tem, ko sem splezal na Solkanski most. Že takrat smo razmišljali, kaj bi bila naslednja večja zadeva. Logično je misel nanesla na trboveljski dimnik, ampak stvar je preprosto tako velika, da smo si težko predstavljali, kako bi projekt sploh izpeljali. Zato je vse skupaj trajalo sedem, osem let. Morda je tudi dobro, da je trajalo nekaj let, ker je v tem času 360holds (proizvajalec oprimkov, op. p.) postalo večje podjetje; 360holds in Red Bull sta skupaj zrasla v tej ideji, povezali so se, ker ena ali druga firma sama tega ne bi zmogla izvesti.

Naloga vas in Janje Garnbret je takrat bila, da prepležeta smer, nista se pa ukvarjala z vso logistiko, ki je bila del projekta?
Da, najina naloga je bila samo plezati. Rekla sva, da želiva imeti izziv, da ne želiva, da gre samo za šov, ampak da nama pripravijo zahtevno smer. No, ko so zadevo postavili in sva z vzponom poskusila prvič, naju je bilo celo strah, da nama ne bi uspelo zlesti do vrha. V prvem poskusu sva bila v smeri skoraj dvanajst ur. Držali smo se pravila, da je treba raztežaj splezati ponovno, če na njem padeš. Toda po prvem poskusu, ko sva se tudi veliko naučila, sva nato zmogla. Drugi poskus je bil idealen. Vse je bilo optimalno, od razmer do najinih potez, plezala sva hitreje kot prvič, taktika je bila pametna, oba sva odlično plezala, vse je bilo na mestu.

V smeri sta tudi trpela. Še kdaj podoživljate te trenutke?
Ja, definitivno je bil občutek nekaj čisto posebnega. Veliko izkušenj z več raztežajnimi smermi prej nisem imel, višine me načeloma nikoli ni bilo strah, tudi na dimniku mi ni bilo hudega, je pa izkušnja vseeno nekaj posebnega, ker je na dimniku odprto na vse strani. Ko si v steni zunaj, te vedno vleče v eno ali drugo stran in imaš neki občutek varnosti. No, na dimniku pa si povsem izpostavljen. Smo pa imeli v primeru tega izziva ob sebi tudi snemalce, zato je bil res občutek, kot da si v igrici. Od vsega začetka pa sem zaupal ekipi, ki je postavila smer, da je vse dobro pritrjeno in varno. Zaupal sem Janji, da zna varovati. Ob vsem sva se lahko predala izzivu in maksimalno uživala.

Dobra družba v steni pripomore k uspehu?
Definitivno, to je dejstvo. V steni je bilo veliko heca, tudi s snemalno ekipo smo se zafrkavali, imeli smo se fajn kljub naporom. V prvo sva morda malo podcenjevala vse skupaj, nisva vedela, kaj pričakovati, zdelo se nama je, da bo lažje. Stena naju je potem postavila na realna tla, že po polovici sva bila zelo utrujena. Ker sva imela to izkušnjo, sva nato v drugo vedela, kako se stvari lotiti, tudi zato sva lahko bila bolj sproščena, a vseeno zelo osredotočena.

Kakšna je bila reakcija v Red Bullovi družini na vaš vzpon? Kako so se odzvali kolegi plezalci?
Odziv je bil zelo zelo pozitiven. No, so pa pri vsaki veliki stvari prisotne tudi negativne kritike. Nekaj je bilo brezzveznih, recimo ta, da smo vse skupaj delali, ker je bil v igri kup denarja. Sem se pa strinjal z opazko, da je škoda, ker je bila smer postavljena le za najin vzpon, da so jo nato odmontirali in je to bila res enkratna priložnost. Škoda. Je pa z racionalnega vidika seveda to logično, saj bi vzdrževanje takšne plezalne smeri pač stalo preveč, nemogoče bi bilo to ohraniti varno in finančno izvedljivo. Prav zaradi tega, ker so to smer postavili le za naju, sem za to izkušnjo tudi noro hvaležen. Res je to bila življenjska izkušnja, ki je ne pozabiš. Tudi pri Red Bullu so bili z izvedbo zadovoljni, po odzivnosti je bil to na začetku drugi najuspešnejši projekt po skoku Felixa Baumgartnerja iz vesolja.

Ob tekmovalnem plezanju ste hitro začeli delovati tudi na komercialnem področju.
V startu sem bil zagledan samo v tekme in v vse, kar se plezanja tiče, te ideje mi mogoče niso bile tako všeč. Ampak potem, čez čas, ko sem pa mogoče malo odrasel, sem pa ugotovil, da če hočeš predstaviti plezanje laikom, moraš narediti nekaj, s čimer se ljudje lahko poistovetijo. Odločil sem se narediti nekaj, za kar bo javnost rekla "vau".

Potem ste se odločili na vašem dvorišču v Vrbnjah blizu Radovljice narediti plezalni center. Tam lahko ljudje spoznajo plezanje, za treninge so na voljo smeri za tekmovalce vašega kova in za začetnike.
Ja, sem lastnik plezalnega centra D'Ranch oziroma plezalnega ranča v Radovljici in zdaj je že tretje leto delovanja. Odprl sem ga avgusta 2021, vsako leto je obisk boljši. Na marketingu še nisem delal veliko, v prihodnje bom več in verjamem, da se bo razvedelo med ljubitelji plezanja, da ponujamo plezalni raj, ki je namenjen vsem, profesionalcem in začetnikom. Kar 700 kvadratnih metrov je namenjenih samo začetnikom, večina smeri je lahkih. Malo težav je z iskanjem kadra za takšen center, kjer si želiš primernih, pravih ljudi. Tako da, ja, biznis je stvar, s katero se prav tako ukvarjam, zame je to dokaj novo področje in se ga še učim.

V zadnjih letih je v Sloveniji vrata odprlo dosti plezališč. Prepoznavnost športa raste.
Prvi centri so bili večinoma financirani iz zasebnih žepov. Ti ljudje so želeli pokazati ljudem, kaj je plezanje, pokazali so pogum. Verjetno je bilo tem ljudem težko, ker niso vedeli, ali se bo stvar prijela ali ne. Zdaj vidimo, da v plezanje investira tudi država, da se investicij lotevajo javne ustanove. Nedvomno je prepoznavnost in priljubljenost plezanja visoka. K temu je noro prispevala tudi Janja z vsemi odličnimi rezultati. Prihodnost plezanja pri nas je svetla. Verjamem, da bodo plezalne stene v naslednjih desetih letih v vseh slovenskih mestih in malo večjih vaseh. To se mi zdi odlično.

Še imate tudi vi kakšne športno-tekmovalne ambicije?
Kar se tiče tekmovalnega plezanja, bom rekel, da ne, mislim, da sem to zgodbo zaključil. Zadovoljen sem z vsem, kar sem dosegel. Tekmovalno pot sem zaključil, ker sem v določenem trenutku svojo prihodnost videl v drugih rečeh. Ko si enkrat v biznisu, na stvari gledaš drugače. Še vedno me pa nadvse veseli plezanje, sploh plezanje v skali. Že prej me je plezanje v skali veselilo bolj od tekmovalnega plezanja. Imata pa obe panogi svoj čas. Ob tem, da bom iskal izzive v skali, pa je kot vedno na "lagerju" še kar nekaj drugih projektov, o katerih pa še ne morem govoriti javno.

Večer - 31.03.2024

"Ko so zadevo postavili in sva z vzponom poskusila prvič, naju je z Janjo bilo celo strah, da nama ne bi uspelo zlesti do vrha." 

Foto: JAKOB SCHWEIGHOFER/RED BULL CONTENT POOL

Značke:
GL4 Večer

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46065

Novosti