Pogled s Karavank na Julijce.
Malce pozno a ne prepozno, ko sredi dopoldneva voziva iz Dovja do zapornice na gozdni cesti, ki se sicer konča na planini Dovška Rožca. Parkirava in vzameva pot pod noge, stopava dalje po cesti in se veseliva pogleda na macesne, ki še niso popolnoma odvrgli svojih rumenih iglic, ki se blešče v sončnih žarkih.
Za nekaj trenutkov se ustaviva pri klopci ob cesti, kjer je lep pogled na očaka Triglava s sosedi, nato pa nadaljujeva hojo do naslednje zapornice, ko naju prehit skupinica pohodnikov. S ceste greva na pobočje gozda po označeni stezici. Srečava nekaj planincev, ki se že vračajo, se dobro zadihava na strmini, vidiva prve cvetove črnega teloha in iz gozda stopiva na planino Dovška Rožca. Odpre se pogled na kopico vrhov od Mežaklje do Rateških Ponc in najvišji vrhovi kažejo nekaj beline prvega snega. Kot na dlani so sosednji vrhovi Karavank. Levo za Kurjekom in Gubnom je Kepa in za njo kopica drugih vrhov, pred nama se pne pobočje Dovške Babe in na desni je lepo viden Hruški vrh z Vajnežom v ozadju.
Greva do pastirske koče in sedeva na eno od klopc, si privoščiva dobrote iz nahrbtnikov in nato pričneva vzpon proti vrhu gore. Ko naredim nekaj posnetkov, je hči že daleč pred menoj in moram se podvizati, da ne zaostanem preveč. Višje sva, več vrhov je videti in na 1891 m visokem vrhu se pridruživa trojici, ki naju je prehitela na gozdni cesti. Z vrha je lep razgled daleč naokoli, pod njim na avstrijskem Koroškem pa prevladuje morje megle. Nad italijanskimi gorami so oblaki in ti so se pojavili tudi nad vzhodnimi Karavankami, medtem ko je nad nama na nebu poleg sonca tudi nekaj koprene.
Brez hladnega vetra ne gre in tako se po nekaj minutah na vrhu odpraviva po grebenu proti Hruškemu vrhu. Nižje se pojavijo železni koli in obilica žice, na najini levi pa čudovita planina Rožca z vrhom Koprivnjak. Kotanje na planini so kot jezerca polne vode, ki bodo ob mrazu zaledenela. Povzpneva se na 1776 m visoki Hruški vrh, kjer stoji kapelica in malce pod njo klopca z mizo. Sedeva in uživava v pogledih na gore ob slastnih dobrotah in vročem čaju. Mimo priteče gorska tekačica in hipoma izgine izpred oči, ko teče proti Kleku.
Že poznana trojica naju zamenja na vrhu, ko pričenjava sestop. Prvi del greva po poti vzpona, nato pri smerni tabli zapustiva greben in prečiva vzhodno pobočje Dovške Babe, za trenutek zastaneva pri klopci ob poti, nato doseževa planino Dovško Rožca, vidiva gorska kolesarja in slišiva glasove pohodnikov. Stopiva na gorsko cesto, prvi del od koče je betoniran, sledi slabši makadam in na ovinku preide v širok dobro utrjen makadam, po katerem se sprehodiva do studenčka in napajalnika za živino. Srečava še nekaj kolesarjev in pohodnikov in v objektiv fotoaparata ujameva igro sonca, senc, macesnov in smrek. Nadaljujeva hojo po cesti, se še enkrat ustaviva pri klopci ob razgledišču in nižje prideva mimo zapornice do avtomobila.
Pospraviva pohodno opremo in odpeljeva a ne za dolgo. Ustaviva na Ravnah, kjer stojita velik in manjši vikend s pogledom na Mežaklo in kjer še žarijo macesni, nato pa nadaljujeva pot v dolino...