Gea, Tema meseca - Jože Mihelič: Triglavski narodni park
Varstvo narave je najpomembnejša naloga narodnih parkov povsod po svetu. Alpskim narodnim parkom, kot je Triglavski narodni park, je poleg tega običajno zaupana tudi skrb za ohranjanje in razvoj značilne kulturne dediščine. Izobraževalno in vzgojno poslanstvo, ki se organsko navezuje na spoznavanje in doživljanje, ob tem pridobi pomen.
Pogled na Vzhodne Julijske Alpe je nekaj posebnega in redko koga pušča hladnega. Od vznožnih vrhov, grebenov in planot strmo zrastejo proti osrednjim vrhovom – Triglavu, Suhemu plazu, Razorju, Jalovcu in Mangartu, Grintavcu, Špičju, Krnu, Črni prsti. Mehka preproga gozdov v vznožju se nenadoma pretrga, čez krošnje se poženejo strma pobočja in stene. Kjer se skalovje položi, ga takoj spet prerase rastlinski svet, grmički ruševja in posamezni macesni se na prepadnih policah bojujejo za obstoj. Nato se pobočja ponovno zaženejo kvišku, z melišči in sistemi strmih grap, ki so do visokega poletja zapolnjene s snegom in ledom. Strmina ne popusti vse do ozkih grebenov in kipečih vrhov. Ko se približamo njihovemu vznožju, naenkrat izstopijo manjše gorske skupine, ki se le tu in tam stikajo med seboj brez globokih zarez v vezne grebene. Izrazite so, skladne in drzno oblikovane. Prepoznavnost in lepota posameznih gorskih skupin sta največji značilnosti Triglavskega narodnega parka.
Triglav
Julijske Alpe se od obrobja ves čas dvigajo proti Triglavu, postavljenemu v sredino. Ni lahko najti gorovja, ki bi imelo tako izrazit glavni vrh. »Triglav nosimo Slovenci v srcu«, je v knjigi Slovenske stene prijazno zapisal Tine Mihelič, avtor vodnikov Julijske Alpe, Bohinjske gore, Severni pristopi. Našemu ljubemu narodnemu parku rečejo v nemškem prostoru enostavno Triglav in nič drugače. S tem povedo veliko. Razsvetljenski Zoisov krog in prvi osvajalci, Slovensko planinsko društvo ter Alpenverein iz časa stare Avstrije, številni raziskovalci, umetniki, alpinisti in popotniki kot denimo Kugy in Longstaff, najbolj znana med njimi, so ponesli njegovo slavo v svet, pa ne kar tako, zaradi lepšega.
Triglav je velik, kraljevski gorski vrh z izjemno podobo in okolico, postavljen na sam jugovzhodni rob verige Alp kot nezgrešljiv mejnik, gora z markantno, svetovno znano severno steno in tudi gora z bogato zgodovino, od prve naselitve prostora Vzhodnih Julijskih Alp v pradavnini, do vélikih raziskovalcev Hacqueta, Zoisa, Belarja, Wraberja, alpinistov Kugyja, Tume, Königa, Prusika, Čopa, Kneza ter kronistov Debelakove, Buelerja, Hiebelerja, Klinarja in drugih.
In prijatelji
O vplivu moči in sijaja triglavske krone je v bohinjsko-tolminskih gorah nastala celo legenda, ki nam pripoveduje o gori, ki se Triglavu ni želela pokoriti. Dvigala se je in rasla kvišku nad dolgim grebenom Peči, vendar so jo najbližje sosede, ko so spoznale njen namen, podrle, saj so od nekdaj priznavale kraljevsko moč Triglava. Seveda gora ni mogla dobiti drugačnega imena kot Podrta gora. Na bohinjsko stran je izjemno lepo oblikovana, zelo dobro pa je viden tudi ogromen podor nekoč veliko višjega glavnega vrha. Čeravno nekoliko nižja od Tolminskega Kuka, najvišjega v grebenu, deluje kot nesporna vladarica Spodnjih Bohinjskih gora ali Peči po tolminsko.
Čisto blizu, le malo na zahod, stoji še ena »pravljična« gora, Bogatin. Tam naj bi bil skrit neznanski Zlatorogov zaklad, vendar nam pravljica, če jo skušamo prav doumeti, pove, da je ključ do tistega zaklada posebne vrste. Od nekdaj je na voljo vsem, ki gore spoštujejo, ki znajo z njimi živeti, sobivati. Za takšen zaklad nikoli ni bil skrit niti nedosegljiv, nasprotno, prav dobro se ga je dalo videti že od nekdaj, a seveda le s srcem. Nasilja in pohlepa gore ne prenesejo. Lovcu zaklad ni prinesel sreče, temveč pogubo, kajti prestopil je prag dovoljenega, svetega, prekršil je pravila sobivanja in zato je moral umreti. Pravljica ni le lepa, mogočna je, mračna in svarilna. Ko Zlatorog v jezi odide, nam zapusti ostanke svojega raja v raztrganih grebenih in po dolinah pod njimi. Dovolj se je ohranilo vsega, dobrega in lepega, pa vendarle samo ostanek nekdanjega raja. Torej je treba paziti nanj. V tem je Triglavski narodni park nasledil Zlatorogovo izročilo.
Alpski varstveni park
Slovenski znanstvenik dr. Albin Belar (1864–1939) je leta 1903 prvič Deželni vladi Kranjske predlagal zavarovanje Doline Triglavskih jezer. Njegovega natančno zamišljenega predloga takrat sicer niso uresničili, leta 1924 pa so vendarle ustanovili Prirodni varstveni park, predhodnika današnjega Triglavskega narodnega parka. Alpski varstveni park ni segal do samega Triglava, imenovali pa so ga vseeno Triglavski narodni park. To je bila zasluga prof. Frana Jesenka, ki je takrat s svojimi študenti označeval njegove meje ter pod skale zatikal lističe z imenom, ki se mu je zdelo pomenljivejše. To se je ohranilo do današnjih dni. Leta 1924 so le štiri evropske države imele narodne parke: Švedska, Švica, Italija ter (po zaslugi Slovenije) Jugoslavija.
Imeti gorski narodni park je nekaj posebnega, je odgovornost in velika čast. Odgovornost moramo sprejeti, kajti gore so nežne in občutljive, čeprav so grajene iz skalovja. Njihova značilna podoba obstaja od nekdaj in ima svojo govorico. >> gea-on.net - Doživeti Triglavski narodni park