Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Novosti

Dve turi

Uroš Ilič: Tiha Velika Mojstrovka + Grapa med Veliko in Malo Martuljško Ponco

Dve turi
TIHA VELIKA MOJSTROVKA

Julijske Alpe | Velika Mojstrovka | čez Pripravniško na V. Mojstrovko v Drevesnico

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 800 m

Po uvedbi mladičev v alpsko smučarsko šolo in vrtec se iz Kranjske gore odpeljem na Vršič. Sonce se prikaže pri Mihovem domu. Na prelazu je skupina tujih kandidatov za gorskega vodnika, ki se podijo gor in dol po plazu in so edini ljudje, ki jih danes srečam.

Startam ob desetih. Direktno na srenače. V smeri NŠG. Tik pod njo obrnem in nadaljujem proti Mali Mojstrovki. Občudujem razglede. Niti sapice. Ko se prične prelomnica smučina izgine in borbanje z mehkim snegom se prične. Sekam zgolj stopinje predhodnika pešaka. Ob steni razmislek. Desna grapa ali smučanje, to je sedaj vprašanje. Odločim se za slednje. Fantazija. Grifig. Odbrušeni snežni kristali se mi prašijo v usta in nos. Po prečki se ustavim na sončni izravnavi, kjer malicam in malo podelam “od doma”. Ko sonce izgine za steno sem ravno pripravljen za pripravniško grapo. Razmere za plezanje so čudovite. Le dve lopati belega pogrešam pri obeh skalnih skokih. Pri prvem me stena spomni, da smuči ne nosim v A temveč diagonalno ko se z vso dinamiko potegnem navzgor, smuči pa se zabijejo v steno in me sname dol. Neprijetno. Si bom zapomnil za naslednji skok.

Ko zlezem iz grape sem nagrejen s soncem in novimi čudovitimi razgledi proti Z. Pobočje Male Mojstrovke prečim na smučeh, ki nato dobijo pse in srenače in začne se čudovit vzpon. Ker sneg dobro drži izberem strmino po kateri pridem na greben, ki vodi k Zadnji Mojstrovki po katerem nato uživaško pristopom na sam vrh. Pogledi seveda nenadomestljivi. Jalovec in Mangart, Tamar in Rateče. Pa očak in Kanjavec, itd. Vse ne dlani. Nikamor se mi ne mudi. Nikjer nikogar. Brezvetrje. Sonce.

Odmučam naravnost dol po grifig flanki. Prečim v desno pod steno in se spustim v izravnavo, kjer je med gosto posejanimi balvani pravi veleslalom. V Drevesnico smučam po sredini oz. rahlo desno, nižje pa zavijem pa v levo, ker že lovim poslednje bele prehode med travnatimi pobočji. Po gozdni poti se izogibam kamenju. Kolikor toliko uspešno. Zvezno smučanje od vrha do zaključka. Nekaj dni še. Ponovno na pse in proti prelazu. Utrujen a srečen.

Tudi tretji post izolacijski dan je bil imeniten. Gorski zrak blagodejno vpliva na katar, koraki pa tudi niso več tako počasni.
Juhuuu, še smo tu! Le kaj mi prinese jutri.
 

GRAPA MED VELIKO IN MALO MARTULJŠKO PONCO
Torek, 25. januarja

Julijske Alpe | Velika Martuljška Ponca | V Veliko Dnino

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 800 m

Image
Pred 3. serpentino Ruske ceste ob 8.40 izstopim iz avta in se spustim po kolovozu skozi gozd do zasneže struge Suhe Pišnice in naprej na pobočja planine V Klinu. Ob priključi gozdni poti do Koče v Krnici preidem na pasjo vprego in se nato odcepim v levo v hudourniško grapo. Vesel ugotovim, da so Veliko Dnino po zadnjem sneženju že obiskali in je špura potegnjena. Pod skalnem skokom smuči na hrbet, dereze na noge in preko ruševja naravnost gor. No skoraj naravnost, saj enega koluarja ne uspem premagati. Sneg je tako sipek, da ni opore ne za dereze ne za cepin, zato je potreben ovinek. Pri macesnih ponovno na smuči in za kratek čas tudi srenače ter proti bivaku v Veliki Dnini vhodu. Ker sem vseskozi v senci mogočne stene Škrlatica se z zavistjo obračam proti osončenim Mojstravkam. Pod bivakom imam sence dovolj in zavijem proti Špiku. Usmerim se v s soncem obsijano grapo med Malo in Veliko Ponco, ki postaja čedalje bolj strma. Zato psi ponovno dobijo zobe, kaj hitro postanem pešak. K sreči je pred dnevi tu hodil dninski boarder in stope še niso povsem napihane. S skrbjo pogledujem po stenah a danes s pečin plazilo očitno ne bo. Pri skoku je snega tako malo, da ven pogleda plezalna vrv. Na sedlu se v vetru zazrem dol v Kotel in naprej proti Martuljku in se razveselim, da sem danes na sončni strani Alp.

Spust je čudovit. Vrhnja plast je že popustila zato nizam zavoj za zavojem. V gornjem delu grape kontrolirano. Sem le sam na celotnem pobočju, saj danes pod Oltar ni junaka. Grifig sneg nadomesti le rahlo zaskorjan pršič, pa spet trd sneg in tako vse do skalnega skoka, kjer za današnje snežne razmere izberem napačen koluar, saj je snega pod steklenimi svečami zmanjkalo in se preko skal spustim ob pomoči cepina. Sledi povsem neprijazen hudorniški del, v katerem zaradi poznega večera čez dan ojužena povrhnjica že zmrzuje. Prebijam se iz ovinka v ovink in le pogledi na škrlatno Škrlatica so pozitivni. Šele v izravnavi ponovno užitek v mehkem snegu skoraj vse do bob steze, ki me v popolni temi pripelje do kamnitega mostu vršiške ceste pri nekdanjem hotelu Erika. Škoda, da je čelka ravno danes izdahnila, saj sem skoraj padel v potoček, ki preči pot do koče v Krnici.

Drugi dan okrevanja je bil naravnost imeniten. Za jutri pa upam, da dobim avtoštop iz Kranjske Gore na Vršič in se zanj tudi tukaj ponižno priporočam.

 Snezak.si 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 43432

Novosti