Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Dvesto let Staničevega vzpona na Triglav

Slovenske novice - Ivan Sivec: V torek bo minilo dvesto let, odkar se je znani slovenski alpinist, pesnik, narodni buditelj in dobrotnik Valentin Stanič povzpel na vrh Triglava.

Nekateri menijo, da je bil to komajda četrti ali peti človek na naši najvišji gori – o prvih treh oziroma štirih, ki naj bi na vrh sivega očaka stopili že trideset let prej, smo pisali v prejšnji številki – verjetno pa tega ne bomo nikoli izvedeli. Stanič je bil vsekakor med prvimi.

Valentin Stanič je svoj vzpon podrobno opisal v daljšem članku z naslovom Nekaj o moji poti na Triglav na Gorenjskem, začeti 18. septembra 1808. Danes na tega velikega alpinista v triglavskem pogorju spominjata Staničevo zavetišče in Staničeva koča, v njegovo čast pa je bil poimenovan tudi Staničev vrh v Zeleniških špicah, ki so mu prvotno izmerili 1808 metrov.

Na vrh zaradi cekinov
Dokaj znani so prvopristopniki na Triglav – verjetno tudi zaradi Batičevega spomenika v Bohinju – a zdi se, da le malo vemo o Valentinu Staniču. Na srečo je to izboljšala odlična knjiga Planinske zveze Slovenije z naslovom Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah, ki so jo izdali ob dvestoletnici njegovih vzponov na Veliki Klek oziroma Grossglockner v Avstriji in na Watzmann v Nemčiji leta 1800, izšla pa je pod uredniškim vodstvom Stanka Klinarja. A najprej še nekaj o prvopristopnikih. Gabrijel Rožič je na spletu v članku Po sledeh prvopristopnikov zapisal:

»Še danes ne vemo, ali so bili prvopristopniki trije ali štirje. Skoraj pa ne omenjajo, da je bil baron Žiga Zois tisti, ki je odpravo na Triglav vzpodbudil z nagrado v cekinih …«

Že leta 1777 se je na našega očaka podal Baltazar Hacquet, vendar je prišel samo do Malega Triglava. Bil je zdravnik, naravoslovec, kartograf, geolog, alpinist in tudi etnolog, zelo pa so ga zanimale tudi manj znane rastline.

»Zaradi oblakov in vetra mu ni uspelo priti do vrha, vendar pa je našel nekaj do tedaj neznanih rastlin. Ugotovil je, da so brez podlage pričevanja lovcev in pastirjev o železovi rudi na Triglavu. Leta 1779 je bil na vrhu gore, takrat je z živosrebrovim barometrom, ki so ga iznašli v tistem obdobju, izmeril tudi njeno višino.«

Sicer pa so iz zgodovine bolj znani trije oziroma – kot na kipu – štirje srčni možje: »To so bili: ranocelnik iz Stare Fužine Lovrenc Willomitzer, lovec s Savice Štefan Rožič, rudar Matevž Kos iz Jereke in Luka Korošec s Koprivnika ... Na vrhu so bili dve uri, medtem so v skalo vklesali začetnice imen cesarja Jožefa II., barona Žige Zoisa, Baltazarja Hacqueta, oskrbnika blejskega gospostva Novaka in svoje. To je bil pogoj za nagrado, ki jo je obljubil Zois.«

In kako je bilo s četrtim oziroma petim prvopristopnikom, Staničem? V knjigi lahko preberemo:
»V Staničevih časih je bila običajna smer pristopa taka: iz Bohinja na Velo polje (danes Vodnikov dom) in na Ledine (danes Dom Planika), od tam na Mali Triglav in naprej po razvpitem vzhodnem grebenu (danes ukročen z umetno razširitvijo, umetno izklesanimi stopi, s klini in žico). Stanič se je na vrh povzpel 23. septembra 1808.«

Stanič na Watzmannu
V Avstriji in Nemčiji ga dokaj dobro poznajo in ga zelo cenijo, pri nas pa – se zdi – je kar premalo znan, razen seveda v strokovnih krogih. Gornik je nemalo presenečen, ko se na primer povzpne na nemški Watzmann (2713 metrov), saj se tam že v dolini pri turističnem uradu sreča z veliko podobo Staniča, prav tako pred kočo in v njej. A razlog je povsem razumljiv; bil je prvi človek na svetu, ki je osvojil vrh Watzmanna, izmeril njegovo višino in natančno opisal pot. Sicer je bil iz Bodreža pri Kanalu ob Soči, v Salzburgu pa je študiral bogoslovje, torej so mu bile blizu avstrijske in nemške gore. Evgen Lovšin je v omenjeni knjigi zapisal:

»V osebnosti Valentina Staniča so bile harmonično združene dejavnosti pesnika, pisatelja in prevajalca, učitelja in vzgojitelja, prosvetnega in socialnega delavca, duhovnika, zdravnika, tiskarja ter razširjevalca slovenske knjige, umnega kmetovalca in rokodelca, prosvetljenca, fizika ter zemljepisca, veleturista in planinskega pisatelja, človekoljuba, ljubitelja živali ter cvetja!«

Vse to je namreč delal. Po študiju je najprej nastopil službo kaplana na Banjščicah, bil je vikar v Ročinju, potem so ga imenovali za kanonika v Gorici. Bil je višji šolski nadzornik, skrbel je za najnujnejšo izobrazbo, pomagal je pri boleznih in v revščini, med rojake je širil slovenske knjige in časopise, ustanovil je knjigarno, postavil je ustanovo za gluhoneme ter celo društvo proti mučenju živali. Bil je tudi pesnik in prevajalec. Najbolj znana je njegova pesnitev Cesar ino prelat, ki je prirejena po Burgerjevi pesmi. Po njegovi smrti je v Bleiweisovih Novicah izšla njegova odlična izvirna pesem Hvala vinske terte. Glede alpinistične poti pa je dr. Arnošt Brilej zapisal:
»Valentin Stanič je bil največji evropski alpinist svoje dobe. Ne Nemci ne Angleži, ki so imeli najpomembnejše odkrivalce Alp v drugi polovici 19. stoletja, v začetku tistega stoletja nimajo osebnosti, ki bi se lahko vsaj približno postavila ob bok temu gorniku in gorniškemu pisatelju ... Samoten hodi v gore, samoten odkriva prvenstvene pristope, samoten pleza, samoten teši in zadovoljuje željo po dejanju, pustolovščini, doživetju, nevarnosti, prvenstvu, tisto željo, ki je k velikim dejanjem in storitvam gnala posameznike, družbe, ljudstva.«

Nekaj o moji poti na Triglav
Pred dvesto leti je dokaj podrobno opisal vzpon na našo najvišjo goro. Začel ga je 18. septembra, 23. pa je stal na vrhu. Seveda je bil to takrat velikanski podvig, iz njegovega spisa pa izvemo še veliko drugih stvari, saj je bil pravi gorniški poet. Že potovanje v bližino Triglava je trajalo več dni.

»Kakšno nepopisno, nadzemeljsko veselje bi tu užival moj duh, da mi niso zoprni oblaki zakrivali vsega razgleda in da me ni očak Triglav zavil v svoj običajni pajčolan ter tako zakril mojim očem svetišče narave!«

Njegov namen pa nista bila samo vzpon in opis poti, temveč – podobno kot na drugih vrhovih – natančna meritev nadmorske višine.
»Takoj sem obesil popotni barometer, torej sem 23. septembra 1808 prvi na tem slovečem vrhu opazoval stanje barometra in termometra. Da nisem našel starega snega, si je lahko misliti, ker je ta vrh preveč strm. Zato pa v vznožju v že omenjenem kotlu leži večni sneg, ki ga vročina poletja ne more raztopiti. Najvišji vrh Triglava je ozek greben, ki se vleče od jugojugovzhoda proti severoseverozahodu, a se v strašno navpičnih stenah končuje na severni strani, kmalu za vrhom.

Prijateljem narave lahko povem, kako vzvišena čustva so se polaščala moje duše, ko sem hodil po povsem razdrtem in sprhnelem temenu tega velikana. Kolikokrat se človeku pri takih prizorih vzbudi misel: 'Kako majhen si, kako slab si po telesu – a kako velik po svojem duhu! Prah bodo tvoje kosti, prst bodo te skale – toda tvoja duša je neminljiva!'

Spet sem opazoval barometer ter termometer in, ker so bili mraz, megla in veter vedno hujši, sem vrezal svoje ime v palico, ki sem jo pustil na vrhu, vtaknil v žep nekaj kakor marmor pisanih kamenčkov apnenca in se zadovoljen, da sem dosegel glavni namen poti, odpravil nazaj. Na več krajih sem opazil, da je bila kakšna trda skala videti, kakor da se je ravnokar razklala.«

Glede vzpona in spusta pa:
»Glavna opora so roke, saj je treba plezati po nevarnih krajih. Človek mora biti zelo previden, da se oprime tam, kjer je dovolj trdno, kajti večinoma so skale sprhnele, zato je treba prej poskusiti, ali dobro drže.«

Spomin še živi
Na skali pod kočo pod Watzmannom so pred osmimi leti, torej ob dvestoletnici njegovega prvopristopništva na eno tamkajšnjih najvišjih gora, vzidali ploščo, na kateri v nemščini in slovenščini piše:

»Valentin Stanič (1774–1847), prvopristopnik na Watzmann-Mittelspitze, alpinist in raziskovalec Vzhodnih Alp.«

Spominsko ploščo je postavilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, pa tudi v koči je njegov spominski kotiček s slovensko zastavo, tam še posebej prijazno sprejmejo vsakega našega gornika. Povrhu je prenočišče s planinsko izkaznico celo cenejše kot pri nas, samo deset evrov.

Jakob Aljaž, najbolj znan po znamenitem stolpu na vrhu Triglava, je le nekaj metrov nižje njemu v spomin uredil zavetišče za planince.
»Zoper hudo uro in strelo sem naredil na stroške Slovenskega planinskega društva Staničevo zavetišče, izsekano in z dinamitom izstreljeno duplino v navpični steni nekaj metrov pod vrhom Triglava, na njegovi južni strani. Nastala je majhna sobica za približno 20 ljudi, z mizo, klopjo in nezaklenjenimi vrati.«

O kakšnem pohištvu zdaj seveda ni ne duha ne sluha, še vedno pa se lahko planinec tja varno umakne pred hudo uro. Najbolj znan pa je Staničev dom pod Triglavom.

»Na kraju, kjer je danes Staničev dom, je leta 1887 kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva (D. u. Oe. Alpenverein) postavila skromno kočo, ki je kmalu dobila ime Deschmannhütte – po slovenskem narodnem odpadniku Dragotinu Dežmanu (1821–1889).«

Narodnostno užaljeno SPD je takoj po prvi svetovni vojni, ko je Nemško-avstrijsko planinsko društvo izgubilo triglavske planinske postojanke, zgradbo preimenovalo v Staničev dom. Planinska zveza je ob dvestoletnici Staničevega rojstva na njem odkrila spominsko ploščo, kjer piše:

»Vse življenje zvest goram, naš prvi zimski alpinist, samohodec, raziskovalec Vzhodnih Alp in planinski pisatelj.«

Valentin Stanič v Kamniško-Savinjskih Alpah ni pustil sledov, pa vendar je v Zeleniških špicah po njem poimenovan Staničev vrh. To so naredili gorniški izobraženci, združeni v društvu Dren, to so Bogumil Brinšek, Josip in Pavel Kunaver. Zadnji je po tistem, ko so vrh osvojili, leta 1911 v Planinskem vestniku zapisal:

»Vsi smo žareli od veselja. V svojem navdušenju za lepo gorsko stvar smo ta doslej v specialki z 1808 metri zaznamovani vrh imenovali Staničev vrh.«

Danes, ko je Triglav prava gorniška božja pot, dobro zavarovana in oskrbovana, se nam morda podvig Valentina Staniča ne zdi nič izjemnega, pred dvesto leti pa je bil to vzpon brez primerjave. Sploh pa je Stanič eden tistih alpinistov, na katerega smo lahko ponosni tudi zato, ker ga znajo tako iskreno ceniti tudi v Avstriji in Nemčiji. O tem se lahko prepričate, če se povzpnete na goro Watzmann.

Ivan Sivec

20.09.2008

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40625

Novosti