Albin Simonič: S Puhijem se že dalj časa dogovarjava za kakšno turo v naših hribih. Predlaga Vršac. To je ena od naših velikih sten, v kateri še nisem plezal. O njej pa sem slišal oz. bral precej lepega.
... Odločitev za smer ni težka, Puntarska smer je verjetno največja klasika te stene in tudi največ plezana in pohvaljena.
V soboto se ob štirih pripeljem v Ljubljano do Puhija in greva dalje prek Vršica do Trente in Zadnjice.Tu pelje mimo stene markirana pot na Prehodavce, tako da je dostop res enostaven. Po lepi alpski dolini Triglavskega narodnega parka Zadnjici, pa se sprehajava mimo vikendov, kot na Pohorju. Ne vem, kako da je to le pri nas, v takšnih krasnih alpskih dolinah Italije in Avstrije pa nikjer ne duha, ne sluha o njih. Seveda pa za gospode vikendaše rampa na začetku doline ne obstaja! Važno je le, da se v TNP pobira parkirnina v Vratih, na Vršiču ...!
Začetka smeri ni težko najti. Velika grapa na desni strani in na njeni levi strani lepa zajeda, ki v treh lepih raztežajih pripelje na polico. Potem pa je orientacija v naslednjih 500 metrih kar malce zapletena. Možnosti plezanja je veliko, vendar zelo malo, da plezaš trojke, tako kot je označeno na skici. Tako sva nekatere dele plezala po svoje. Najprej malo preveč po levi, kjer sva se znašla sredi ruševja in prečila nazaj v desno. Potem sva šla verjetno preveč v desno, kamor naju je peljala lepo prehodna zajeda. Višje narediva prečnico v levo in sva nekje v območju raza, kjer kaže skica obvoz v levo. Nadaljevanje je predvsem precej "naloženo" in kar nevarno, ker je možnosti urejanja varovanja zelo malo. Edino sredi previsa naju "preseneti" klin. Kakorkoli, spodnji dve tretjini smeri nista po lepoti plezanja ravno to, kar sva pričakovala. Sva pa porabila kar precej več časa, kot sva imela v načrtu. Malo je bilo iskanja, precej časa pa je šlo tudi za urejanje "štantov", saj je dolžina tega dela 16 raztežajev.
Zadnja tretjina smeri pa je lepa. Najprej lep prehod čez previs, nato spet lažje, a v precej boljši skali, kot v spodnjem delu, do zadnjih petih raztežajev. Tu je potrebno najprej precej pazljivosti v "zelenjavni" poči, ki pipelje do super police pod veliko streho. Raztežaj mimo strehe je najtežji (VII-) in tudi najlepši v smeri. Odlična skala, dobri oprimki, a kar nekaj previsa, potrebno pa je precej stopanja na trenje, tako da je kar naporno. Zelo pa sem bil presenečen, ko na vrhu raztežaja nisem našel nobenega klina za "štant", v samem raztežaju pa je sicer klinov dovolj. Sledi prestop iz markantne zajede, ki vodi naravnost, v desno poč, ki za razom preide v novo, zelo lepo zajedo. Ta pelje do vrha stene. Midva pa sva raztežaj pred vrhom izbrala originalen izstop po zelo zračni polički v levo.
Na vrhu sva ob osmih zvečer po skoraj enajstih urah plezanja. Tu pa naju "doleti" čudovit večer. Triglav, Kanjavec in vrhovi nad Triglavskimi jezeri se kopajo v večernem soncu.
Smer sta prva preplezala Ivan Rejc in Janko Humar. Višina stene je 850 m, dolžina smeri pa še kar nekaj zraven (midva sva naredila 24 raztežajev). Kot rečeno, začetek je lep, srednji del "bolj v nadlogo", zadnja tretjina pa lepa. Opreme v smeri ni veliko. V celoti (no, pa tudi tu ni sidrišča na vrhu) je opremljen najtežji raztežaj. V ostalih raztežajih zadnjega dela smeri je sicer po kakšen klin na raztežaj, ostalo pa pridejo predvsem prav srednji in večji metulji. Pa, seveda, brez klinov nimamo tu kaj iskati, kajti večino "štantov" moramo narediti sami. Skica smeri je na Primorskestene.com.
Albin Simonič