Delo - Anja Intihar: ... Ni kiča, ni polovičarstva
So alpinisti zgolj športni osvajalci »nekoristnega sveta« ali se v njem dotikajo nečesa višjega?
Vrhunskega slovenskega alpinista, gorskega reševalca, ekstremnega smučarja in učitelja smučanja Dava Karničarja pred kratkim niso »vzele gore«, kot običajno zapišemo ob smrtnih nesrečah alpinistov. Umrl je zaradi nesreče pri podiranju drevesa v domačem gozdu. Nekateri so to povezali z usodo ...
V vrhunskem alpinizmu, tako kot tudi sicer v življenju, obstaja več različnih osebnosti in prav toliko motivov, ki posameznika ženejo v naročje bogov. So pa določeni segmenti vsem osvajalcem najvišjih gorstev skupni: alpinizem ljudi, ki so zraven s srcem – takšen je bil tudi Davo Karničar, kakorkoli klišejsko že to zveni – bogati in jim osmišlja življenje.
»Bil sem tam in videl to, kar obnoviti, kdor pride dol, zaman si prizadeva,« je v Božanski komediji zapisal Dante, ko se je vzpel na goro vic, kjer ga je pričakala njegova Beatrice. Navadnemu smrtniku, ki nikoli ni bil v božjem objemu gora, alpinisti stežka dopovedo, kako intimno početje je v resnici osvajanje vrhov.
A vendarle jih nekaj vleče v to divjino. Estetika? Gonja za svetim gralom? Religiozne razsežnosti najvišjih gora, v katerih po različnih verovanjih prebivajo bogovi? Ali gre na drugi strani zgolj za športni vidik, v katerem ne gre iskati poglobljene filozofije?
PREBERITE TUDI:
»Osvojitev Everesta je bila zame nekakšna odrešitev«
»Slovenci ste bili v nekem trenutku najboljši alpinisti sveta«
»Stala sva tam za vse fante, ki niso mogli na vrh«
»Na svetu ni nič boljšega kot biti mlad«
Odgovori na vprašanja se od enega alpinista do drugega ne razlikujejo tako zelo, kakor bi morda sprva pomislili. Gore so neki poseben svet in kot tak težje dostopen. Dvigajo se visoko pod nebo, kar je človeku – podobno kot skrivnostni svet podzemlja, kamor ne upa čisto vsak smrtnik – vedno vzbujalo zanimanje.
Filozof in religiolog Igor Škamperle, tudi sam alpinist, pravi, da gore pritegnejo zaradi drugačnosti, težje dostopnosti, ne nazadnje zaradi neizbežne nevarnosti. Tam gre zares. Ni kiča, ni polovičarstva. »To hkrati omogoči doživetje drugačnega razpoloženja, gre za neko zadoščenje, ki ga druge stvari težko ponudijo. In to vse je povezano s človekovim fizičnim in duhovnim svetom v smislu dotikanja skrivnostnega. Gore so svete, prostor bogov, in veren človek se v njih dotika božjega.«
Ne gre zanikati, da so gore vedno imele duhovno širino, po Škamperletu prav zaradi drugačnega stanja zavesti, v katerem se znajdejo alpinisti. Gre za neki prostor absolutnega, ki se ga pravzaprav ne da v celoti opisati. Zgolj občutiti.
»Ko si v steni, med živimi in napol živimi bitji, samega sebe na neki pameten način ponižaš. Si hkrati med neverjetno lepimi stvarmi, a povsem majhen v tem čudovitem kozmosu.«
Igor Škamperle
Tuma opredelil štiri motive
Alpinisti se za podvige, ki se jih lotijo, odločijo jasno in trezno. Vsi vam bodo zatrdili, da zelo radi živijo. O samodestruktivnosti tako ne gre izgubljati besed, čeprav je bilo o tem prelitega dosti črnila. Literarni zgodovinar Tomo Virk, nekoč tudi alpinist, v eseju Religiozna razsežnost alpinizma ali sodobno iskanje Grala razglablja prav o razmerju med posameznikom in njegovo željo po osvajanju gora v ekstremnih razmerah, ki lahko hitro privede do tragičnega konca.
»Alpinizem ni igra z življenjem, je igra za življenje,« citira Iztoka Tomazina. Kateri motivi torej ženejo posameznika v to igro? Virk navaja Henrika Tumo, ki deli alpiniste na štiri tipe: zgolj športnega, estetskega, etičnega in religioznega.
Stojan Burnik, alpinist in upokojeni športni pedagog, dodaja, da je »Tumo zanimala ideja o enotnosti prirode in človeka, harmonija v naravi, medtem ko je Klement Jug kot njegov antipod poudarjal preizkušanje volje in tovarištva ter samega sebe. Resnica je, da so se ti vzgibi z generacijami spreminjali.«
In še: »Hribov ne doživljaš vedno enako in z istim ciljem. Sam sem začel hoditi v hribe zaradi njihove lepote in s preprosto željo, da bi prišel na vrh. Ko te okolje potem spreminja, se spreminja tudi osebna filozofija, a estetski čut je ostal in je vseskozi prisoten.«
Ne pozabi poudariti izkušenj za vsa področja življenja ter etične vrednosti gorništva in spoznanj, ki jih je drugje težko dobiti. »V hribih, sploh ni nujno, da so ekstremno visoki, spoznaš samega sebe na drugačen način. Meje si postaviš v fizičnem in psihološkem smislu, zlasti ko si tam relativno sam in težko računaš na pomoč.«
»V hribih, sploh ni nujno, da so ekstremno visoki, spoznaš samega sebe na drugačen način. Meje si postaviš v fizičnem in psihološkem smislu, zlasti ko si tam relativno sam in težko računaš na pomoč.«
Stojan Burnik
Duhovni prostor, kjer se lahko zgodi vse
Burnik slikovito opisuje, kako so ga ta doživetja bogatila. »Ob pristopih in aklimatizaciji imaš veliko časa za razmišljanje. Udobno čepiš v šotoru, napet si pred potjo na vrh, razmišljaš o sebi, soplezalcih, tudi o ljudeh, ki te čakajo doma. S tem se nekako čistiš in sebe vidiš v drugačni luči.« Visoko v gorah, in to bi gotovo potrdila večina plezalcev, se zdijo stvari, ki so pomembne v dolini, povsem banalne. Tam zgoraj se človek bori s čisto drugo silo, z naravo, ki ga spusti zraven, mu milostno dovoli osvojiti vrh, ali pa z vso močjo udari nazaj. Na naravo alpinist ne more vplivati in je ne more krotiti.
»Vsak alpinist vam bo potrdil, da ga je bilo kdaj strah. Prav nevarnost je tista bogata razsežnost, žal, ki jo nosijo s seboj gore. Strah je vedno prisoten. Lahko ga poskusimo zgolj nadzorovati in krotiti s pravilnim ravnanjem. Ampak s tem tudi stopamo v šamanski, duhovni prostor, kjer se lahko zgodi vse, kjer je vse drugače. Kjer življenje je, a ga v nekem trenutku lahko tudi ni več. Vsak nosi svojo odgovornost in se sooči s tem – bo izzival bolj ali manj,« opiše neizbežno plat osvajanja velikih gorstev Škamperle.
Nevarnost vedno obstaja, a tako je tudi nagrada mnogo večja. Stvari so zmeraj večplastne, tudi (ali pa še posebej) v alpinizmu, poudarja tudi zdravnik, alpinist in gorski reševalec Iztok Tomazin, ko ga povprašam o bolečini, ki naj bi bila nepogrešljiva spremljevalka vrhunskih alpinistov. Ne zgolj telesna. »Logično je, da si po eni strani na vrhu do onemoglosti utrujen, prepojen z bolečino, na drugi strani pa v nekem posebnem presežnem stanju, ki se ga ne da opisati, je pa zanj vredno narediti vse.«
Kaj pa bližina smrti? To nasprotje, ki je v alpinizmu tako pogosto izpostavljeno – popolno zaupanje v življenje in hkratno zavedanje njegove minljivosti, kakor je v enem od intervjujev dejal Tone Škarja?
»Bližina smrti me nikoli ni preveč motila, ker imam občutek, da sem spravljen z Bogom. Strah me je vedno bilo le zaradi tistih, ki ostanejo za teboj – družina, prijatelji. O tem vedno razmišljam.
Andrej Štremfelj.
»Alpinizem je res dobra, a po drugi strani trda šola za življenje. Nikoli ne moremo predvideti čisto vsega. Vedno je treba biti pripravljen, da boš sproti reševal situacijo, in običajno nimaš dveh dni časa, da bi na dolgo razmišljal. To je hitra odločitev, ki je včasih lahko tudi usodna. Poleg tega je pri plezanju nujna popolna koncentracija – kam boš stopil, kako premaknil težišče, kje zgrabil skalo. Osredotočen si na meter ali dva, s katerim se ukvarjaš, in hkrati moraš imeti širok pogled, da vidiš sto metrov naprej in se zavedaš, kaj te čaka,« razlaga Štremfelj.
Ta zbranost ga pomirja, pravi. Doma so vseskozi prisotni naglica, pritiski, različni šumi, tam zgoraj obstaja zgolj narava, ki ji moraš prisluhniti in se ji podrediti. Narava in ti.
Poetika v alpinizmu?
Tudi Škamperle izpostavlja to pomirjujočo plat, kjer ni absolutističnih norm, ki jih imamo v vsakdanjem življenju. Osvojen vrh in na njem nepopisno veselje, ker je šlo vse dobro. Polnost, mistično doživetje, kakršnega lahko nudi neki sakralni objekt.
»To človeka v resnici pomiri. Soočanje z absolutnim, prvinskim. Bolj strpen postaneš, razumevajoč do preostalega sveta. Ko si v steni, med živimi in napol živimi bitji, kar skale ne nazadnje vendarle so, samega sebe na neki pameten način ponižaš. Si hkrati med neverjetno lepimi stvarmi, a povsem majhen v tem čudovitem kozmosu.«
Poetika, čeprav je alpinizem v svojem jedru vendarle zelo fizična dejavnost? »Je, a hkrati tudi eksistencialna, zapolni ti življenje, kot ga glasba glasbeniku,« hitro odvrne filozof, ki poudari še en čisto oseben vidik alpinizma – dojemanje časa.
»O tem se malo govori in piše. Ko si na varovališču, na polici, pripet na vrvi, s prijateljem pod ali nad sabo. Včasih so ta sedenja precej dolga in pride tak poseben občutek, ki spominja na – trajanje. Drugačna dimenzija časa je to, nenadoma ni več sekund ali minut, pač pa zgolj neko trajno bivanje. In to se mi zdi tako dragoceno zadoščenje.«
Doživljanje gore kot take je bistveno, pravi Tomazin, ki večkrat poudari, da je težko posploševati, iskati med alpinisti podobnosti in razlike, odkrivati, kaj jih žene v ta košček (še kako koristnega) sveta. »Vse se začne in konča pri nas samih. Kako sam nekaj doživljaš, to je bistveno. Za vrhunska doživetja ne potrebuješ ničesar, ne potrebuješ Himalaje. Nekaterim je dovolj, da se usedejo in meditirajo, pa imajo tako močnejša doživetja kot alpinisti.«
Z enega vidika so gore le objekti, ki pogumnim posameznikom omogočajo doseganje različnih stvari, kakorkoli že jih poimenujemo, pravi sogovornik. Na drugi strani so za nekatere, Tomaž Humar je bil eden od njih, lahko tudi subjekti. Na koncu dneva, ko sonce zaide, je vse skupaj le povratna zanka do človeka, ki se s tem ukvarja in tam – med bogovi – biva.