Uličarji: Kot pogumni krojaček – 5 na mah
Načrt je bil sprva povsem drugačen od realizacije. Želeli smo ujeti zadnji vlak lepega poletnega vremena in splezati superferato na Dachstein. Pred tremi dnevi je to med vikendom uspelo Darji in Milanu. Prednost penzionistov je v tem, da se lahko na turo odpravimo med tednom in pogosto se zgodi, da smo zgodaj zjutraj prvi v steni.
V Fallbach Klettersteig
Za varno uživanje na feratarski turi mora biti zagotovljeno stabilno vreme, verjetnost padavin enaka ničli, še posebej takrat, ko vzpon traja nekaj ur. Vse do večera pred odhodom so nam meteorologi napovedovali le nekaj oblačkov, zvečer istega dne pa v visokogorju že obilne padavine in ohladitve s sneženjem. Zgodaj zjutraj pa veliko razočaranje saj je hladna fronta z zahoda napredovala hitreje. Nekaj klicev nato pa odločitev za rezervno varianto - feratarsko transverzalo s pričetkom na sončni Koroški pri severnih sosedih. Po treh dneh smo se znova vozili mimo Spittala v dolino Malte.
Fallbach Klettersteig: 240 višincev, 2 uri, težavnost »E«, dostop 15 min, sestop 30 min, kraj Koschach (Malta).
Po dolini so ležale še meglice, ko smo se vzpenjali proti mogočni steni. Ferata ob najvišjem slapu na Koroškem je med Slovenci zelo priljubljena, kar dokazujejo številni vpisi v knjigi pred ključnim mestom. Tudi mi smo bili tam že četrtič letos. Vedno znova se najde kdo, ki bi rad doživel tisto pravljico ob bučanju vode. Mnogi »Uličarji« zagotavljajo, da bi opravili večje število vzponov, če bi bila ta izjemna ferata precej bliže Mariboru.
Odlično vzdušje, trije izenačeni plezalci in jutranji hlad so verjetno vzpodbudili Mirana, da je po prvem prijemu jeklenice kar »zbezljal« in natanko čez uro smo se že preobuvali na klopci nad izstopom. Brez fotografiranja, razgledovanja in pogovora pri vpisni knjigi bi bili še hitrejši. Mijo bi rekel, da se nam je to jutro psiha idealno ujela s fizično pripravljenostjo.
Pred ključnim mestom smo malce poklepetali s starejšim možakom, za katerega smo si bili enotni, da na feratah še vedno uporablja opremo iz časov Soške fronte. Prijetno smo ga presenetili s poznavanjem avstrijskih zahtevnejših ferat in povsem navdušili s podatki o novi feratici na koncu Milštatskega jezera o kateri sploh ni imel pojma.
Na parkirišču smo se okrepčali in nato v sončnem jutru nadaljevali proti drugemu današnjemu cilju. Pri Gmündu nazaj na avtocesto in nato vzdolž Milštatskega jezera do njegovega konca (začetka) na vzhodu.
Luft unter der Sohlen (Zrak pod podplati): 120 višincev, 1:30 ure, težavnost »D/E«, dostop 30 min, sestop 30 min, kraj Döbriach.
Če gremo na Fallbach se na tisti vertikalni steni predhodno malce razmigamo, sicer je to naša druga ferata na poti domov. Kar nekako nesmiselno bi bilo, da bi se enostavno zapeljali mimo nadvse zanimive priložnosti, ki ob zahtevnem plezanju ponuja čudovite razglede. Posebnost je zelo kompaktna vertikalna stena in odlično speljana jeklenica. Pod strehico je nameščenih celo nekaj skobic, sicer si pomagaš le z jeklenico. Ne piše zaman, da lahko do droga z zastavo plezajo le zelo izkušeni. Pogosto je v steni vroče kot v razbeljeni peči, saj je v celoti usmerjena na jug. Kljub jasnini in pripekajočem soncu smo bili ves čas deležni tudi blagodejnega vetriča. Z Marjanom nisva ugotavljala sestavin Miranovih sendvičev, toda na vrhu smo bili v 35 minutah! Smo si pa zato na klopci privoščili daljši počitek.
Luft unter der Sohlen (Zrak pod podplati)
Sestopna pot vodi preko plazišča in zahteva kar veliko dozo pozornosti. Sipka zemlja, korenine in koreninice ter gladko kamenje poskrbi za dokajšnjo izpostavljenost. Do letošnjega poletja smo se s ferate spustili nazaj do parkirišča pri cerkvi. Tokrat pa smo že drugič zavili še proti vzhodnemu delu stene, kjer je plezalni vrtec s številnimi smermi. Pomladi so namreč ob in nad plezališčem nadelali kratko vadbeno feratico, ki je vsekakor vredna obiska, saj je povsem pri roki. Primerjati jo je možno z vadbeno v Lavamündu, uradnih tehničnih podatkov doslej še nismo zasledili.
Weg der Kärntner Jäger (Pot koroških lovcev): cca 70 višincev, predvideni čas neznan, težavnost »B«, dostop 10 min od vstopa v prvo ferato, sestop 30 min, kraj Döbriach.
Vstop je pred veliko skalno nišo, kjer so si domači alpinisti in športni plezalci uredili lično opremljen kotiček. Tam se vedno nekaj dogaja, saj so smeri od štirice do osmice. Jeklenica je napeljana ves čas ob skalnem robu in lahko spotoma občuduješ plezalce iz ptičje perspektive. Potrebna je velika pozornost, da ne bi nehote poslal plezalcem kakšen kamniti pozdravček z vrha. Sestop je v zgornjem delu zavarovan z napeljano alpinistično plezalno vrvjo in že po prvem obisku sem omenil, da Čehi in Poljaki še ne vedo za to novost. Morda jim delam krivico, a naše izkušnje z njimi niso najboljše.
Med sestopom smo spremljali plezalce in modrovali, kako je vse relativno. Simpatično smer težavnosti 4b je pod vrhom krasil lep previs. Marjanov komentar:«Sem zmogel že 6, ampak tega niti v sanjah ne preplezam!«.
Mimo mondenega Bad Kleinkircheima smo nadaljevali v deželo deklice Heidi k prekrasnemu jezercu Falkertse na 1872 m. Na izhodišče se iz doline pripelješ po lepi gorski cesti. Pozimi hodi tja smučat veliko Mariborčanov, toda skoraj nihče ne ve za izjemno ferato.
Falken Klettersteig (Sokolica): 160 višincev, 1:30 ure, težavnost »D«, dostop 35 min, sestop 40 min, kraj Falkertsee (v bistvu le naselje počitniških hišic z dvema hoteloma).
Kamor ti seže pogled so povsod naokoli neporasli dolgi zaobljeni hrbti dvatisočakov. Miran vedno navdušeno pripoveduje o zimskih radostih, če le močni vetrovi ne odpihnejo snega z grebenov. Z vrha Falkertspitze se menda ob lepem vremenu vidi skoraj celotna Koroška. Ob prvem letošnjem obisku so nakopičeni oblaki zakrivali razglede, pred dnevi smo uživali v totalni jasnini in tudi tokrat smo razločno videli prav vse vrhove, ki so označeni na smerni plošči na razgledišču.
V "Sokolici" Fallken
Ferata »Sokolica« je dvakrat izjemna. Od vstopa v skalno zajedo gre jeklenica ves čas skoraj navpično navzgor in na vsej dolžini boste našli le eno ali dve skobici. Druga značilnost so čudovite barve skal in lišajev. Ves čas vam veselo požvižgavajo svizci, občudujejo pa vas pohodniki v dolini in tisti na vrhu. V sončnem vremenu je plezarija čisti užitek, v jutranji mokroti pa garaško delo zaradi izjemno spolzkih skal. Večinoma gre pot navzgor namreč le na trenje. Pod vrhom je kratek »Nepalec«, nato pa je tik pred izstopom potrebno premagati še ključno mesto. Malce se nam je že poznala utrujenost, toda na vrhu smo bili v 50 minutah. Bi šlo še hitreje, če ne bi imeli še dovolj časa na razpolago.
Po travnatem hrbtu smo se ob robu stene spustili do koče pri jezeru, tam pa se vedno zadržimo dalj časa, saj je okolje izjemno lepo in visoko nad nami se vidi križ na vrhu gore, kjer smo zaključili našo četrto današnjo ferato.
Nazaj v dolino, preko Feldbacha do Celovca in po avtocesti do izvoza za Griffen. Nato pa je na vrsti »cijazenje« do Lavamünda.
Dreifaltigkeit Klettersteig (vadbena feratica v plezališču pod istoimensko cerkvico): 60 višincev, 20 min, težavnost »C«, dostop 5 min, sestop 15 min (najpogosteje plezamo tudi navzdol), kraj Labot/Lavamünd.
Na poti domov smo mimogrede splezali še njo, saj smo v vse vpisne knjige (v Lavamündu je ni) vpisali tokratno geslo »5 na mah!«. Sliši se kot slaba hvala, toda Miran, Marjan in jaz imamo tam že vsak preko 100 vzponov. Samo pozimi nismo tam. Do lani je bila edina zanimiva ferata v naši neposredni bližini, najbližja vsem nam z mariborskega konca. Tja najprej peljemo vse tiste, ki poiščejo našo družbo in spoznajo težavnost »C«. Naslednji korak je edina prava pri nas – Gonžarjeva peč. Kdor jo nekajkrat zaporedoma zmore z nasmehom, ta gre z nami najprej na Turško glavo v železno Kaplo, nato pa na obisk k cesarju Francu Jožefu v Eisenerz. Tam je potrebno prvič premagati 860 višincev, je pa nato odprta pot na vse zahtevne športne ferate pri naših severnih sosedih. Vedno v manjši sorazmerno izenačeni skupini.
Kaj reči na koncu? Se vam zdi naše početje neumno ali vsaj pretirano? Vedno moraš imeti kakšen izziv in proti koncu sezone je tudi feratarska pripravljenost izjemna. Če ne nasprotujete našemu razmišljanju, pojdite drugo leto z nami na ponovitev. Bomo dodali še Gonžarco za veliki finale.
Tone Železnik