NeDelo - Grega Kališnik: Planina Korošica: nad 1000 metri ni greha, nad 1800 so pa goli.
V bolivijskem La Pazu in morda še kje igrajo nogomet na višji ravni, kot so ga včeraj sedemnajstič na zelenici na Korošici, kjer stoji Kocbekov dom, pa na eni strani v pozoru Ojstrica, na drugi Lučki Dedec. Ja, če bi bilo tam letališče, bi Slovenija šla ob bok nepalski Lukli, a fuzbal je vendarle pomembnejši.
Nekoč, tega je že kar davno, sta se ob koncu sezone v visokem nogometu pomerili oskrbniški ekipi kocbekovcev in relativno bližnjih kamniškosedlarjev. Pa je bil velikokrat že sneg, nemogoče razmere in danes 79-letni Franc Smodiš je dal pobudo za vsakoletni turnir v, kot se izrazi, drugi avgustovski dekadi. Največ ekip pride s Štajerske, tudi Dolenjci so velikokrat nabrušeni, pa Ljubljančani in njih okoličani. Žoga in goli so ves čas v domu, igrišče sproti porihtajo. Za 40 x 20 metrov ga je, gol trikrat dva, poleg golmana je na zelenici pet igralcev ene ekipe.
No, zelenica. Saj znotraj črt raste travca, pa bolj taka uboga, sila zahrbtna, vlažna, velikokrat neprijazno prekinjena s šodrom, iz- in vboklinami, recimo kar luknjami, pa eden je pripomnil: »V drugem polcajtu bo boljš, ko bomo navzdol igral!« Torej teren morda nekoliko visi.
Vse je pripuščeno, tekmeci se ponavadi sami dogovore za sistem tekmovanja in dolžino igranja, tokrat so brcali dvakrat po deset minut, obuti v vse mogoče, od pravih kopačk do nizkih pohodniških čeveljcev, vsem pa je, vsaj prvi dve uri, drselo za znoret.
Goleadorji gor pridejo dan prej ali tik pred tedajci, je pa treba povedati, da pot do (nad)naravnega štadiona ni vnemarna, bom še razdelal. Sedem veličastnih se je letos imenovalo Šmartno v Rožni dolini, Žajni žonglerji iz Luč, ptujska Drava, ki je bila bolj otroško zapolnjena, imela pa daleč najglasnejšo navijaško nehuligansko podporo, Dragomer, Za vse mam cajt iz Vranskega, Kalimero iz Velike Pirešice in Petrovče.
Teren je bil tako reliefen, da se še žoga ni zdela okrogla, talna vlažnina je v nekaj minutah zahtevala nekaj bolečih gležnjev in tudi kolen, da bi našteval postave, imam premalo prostora, lahko pa jih opišem: bile so deloma malonogometne, pa v kar precejšnji meri niti malo nogometne. Bila pa je želja, hudourni švic, žar, oplemeniten s kletvicami, oprostite, upičkumater se v časopisu pač ne spodobi objaviti.
Ako je strelčeva bomba odletela mimo vrat, je bilo treba po žogo sila daleč, lahko bi rekel skoraj v hribe, z malo manj sreče pa se je naredil en takšen večji golf, fuzbalka je izginila v kotanji in za trenutek tudi njen iskalec. V avtu pa so na neprevidne zagnance prežali kravjeki, različno osušeni, nekateri precej sveži. Medtem ko so njihove proizvajalke ne glede na najpomembnejšo postransko stvar za nekrave svoje mulile z varne razdalje.
Sodnik je bil samcat, a tako markanten, da nihče ni niti pisnil proti njemu, čeravno v japonkah, tako rekoč vkopan, pa je z eno roko opravljal vlogo glavnega, stranskih, zagolnega delilca pravice. Videonadzora ni bilo, tudi kartonov ni delil, ampak grozil z neposredno izključitvijo.
V živo pa smo spremljali silne bravure tako na nebu kot na zemlji, pa bi jih prej pripisal nemogočim delovnim pogojem kot vrhunskosti. Skratka, fuzbal ni bil kaj prida, a če bi sam poskusil, bi verjetno kojci utihnil. Ja, bile so poteze, gibi, ki bi preslikani na normalno nadmorsko višino zgledali fenomenalno. Pa pomislil sem, kako bi na 1808 metrih sopihali Nizozemci, ki velikokrat igrajo v depresiji, pod gladino morja, verjetno bi toliko više posegli po antidepresivih.
Poznamo prizore, ko se pred katerim neštetih derbijev trume valijo proti fuzbalskemu teatru z vseh vetrov, prepevajo, skandirajo, sem ter tja kakšno izložbico ali bučo razbijejo. Tudi na Korošico je moč priti z več smeri neba - iz Kamniške Bistrice čez Presedljaj, z Velike planine čez planino Dol in Konja, iz Lučke Bele čez Šibje in Stare stale, s Planice v Podveži čez planini Podvežak ali Vodole, iz Robanovega kota po varovani poti in čez Moličko planino, iz Logarske doline čez Klemenčo jamo in škrbino Škarje ali po Kopinškovi poti čez Ojstrico, s Kamniškega sedla pod Planjavo, iz Luč po sveže označeni zgodovinski Gosposki poti in še po več drugih stezah, stezicah in smereh ... Najkrajša in najlažja pot na Korošico je s planine Podvežak, kamor pripelje dobra gozdna cesta iz Podvolovljeka - po tej sem jo kajpak mahnil na dogodek, pa je bilo vseeno več kot uro in pol sopihanja. Nekateri pristopi na fuzbal so tudi plezalni, a zavarovani.
Ko smo bili že v hribih: Padci niso bili teatralični, pač pa krepko na trdo zastavljeni in nehote pomisliš, kaj pa, če se kdo resneje poškoduje. Tu ne pridejo v poštev običajna nosilca za napol mrtve junake, ampak najverjetneje tista, ki jih uporabljajo gorski reševalci.
Na VIP-tribuni izgredov ni bilo, iz dveh razlogov. Ker na Korošici ni bilo Zahovića in, predvsem, ker ni bilo tribun za izbrance, pač pa univerzalna sedišča oziroma stojišča, po želji, kakor je komu dišalo.
Pa da ne bi kdo pomislil, da ni bilo kar neprijetno netoplo.
Ne samo, da je pomembno sodelovati - na Korošici je že sodelovanje psihofizični podvig. Pa vseeno, zmagal je Dragomer.
Fotografije in besedilo Grega Kališnik