Slovenske novice, 07.10.04, Dan v novicah - Mirko Kunšič, Marjan Raztresen: V soboto se je na skalni polici kamina, ki je plezalna pot na dvatisočak Pihavec, ustavilo srce alpinistične legende, publicista in violinista, 63-letnega Tineta Miheliča
DAN V NOVICAH
Gledal je Triglav in za vedno zaspal
V soboto se je na skalni polici kamina, ki je plezalna pot na dvatisočak Pihavec, ustavilo srce alpinistične legende, publicista in violinista, 63-letnega Tineta Miheliča iz Ljubljane – Domači so sprožili iskalno akcijo v ponedeljek, slovenskega gorniškega voditelja, odličnega poznavalca Julijcev in Andov, so našli včeraj – Umrl je s pogledom, ki je božal Triglav
Vrata, 6. oktobra
Verjetno je nameraval splezati kamin, ki iz konte vodi na vrh Pihavca. Eden od planincev, ki je danes šel na Bovški Gamsovec, ga je opazil, in to po 9. uri sporočil v dolino,« nam je danes povedal
Janez Dovžan, mojstranski gorski reševalec, ki je bil s kolegi iz gorske policijske enote prvi pri njem. V ponedeljek bi moral biti
Tine Mihelič že na vaji simfoničnega orkestra slovenske filharmonije. Domači so zaprosili za iskanje, nihče pa ni točno vedel, kam se je velik poznavalec Julijcev, Dolomitov in Andov, odpravil. Šele ko so v Vratih našli njegov avtomobil, so lahko zožili iskanje na gore z obeh strani doline Vrat. »Tinnnneeeeee!« je stena vračala v ponedeljek pozno popoldne odmeve, ki sta jih prožila pogrešančev mlajši brat
Jože in še eden od mladih planincev, ki sta se odpravila pod Triglavsko steno. Pilota helikopterja Letalske policijske enote sta že končala večurno iskanje po južnih pobočjih in grapah okoliških dvatisočakov. Alpinista
Pavle Kozjek in Silvo Karo, ki sta prišla pomagat, sta se takoj odpravila iskat. Kozjek je vzel s seboj nekaj tekočina in manjši komplet prve pomoči ter preplezal Slovensko smer v Steni, vendar pogrešanega ni našel. Vsi Tinetovi prijatelji so vedeli, da je Severno Triglavsko steno do leta 2000 preplezal po različnih smereh več kot 110-krat. V torek so, kot nam je dejal
Vinko Otovič, komandir policijske postaje Kranjska Gora, razširili iskanje, tako da so se gorskim policistom pridružili gorski reševalci Mojstrane, Kranjske Gore in Jesenic, danes tudi Bovca. Po torkovi objavi sporočila po radiu se je
Dušanu Polajnarju, ki je v teh dnevih povezoval iskalne niti več kot 60 iskalcev, oglasil
Sebastjan R. s sporočilom, da je v soboto ob 9. uri klepetal s pogrešanim na Luknji (175 m). Tine mu je povedal, da je namenjen proti slabi dve uri oddaljenemu Bovškemu Gamsovcu (2392 metrov).
„Sedel je na polici. Z rokama na kolenih. Naslonjen, pod glavo si je dal nahrbtnik. Pogled je bil obrnjen k Triglavu,“ pove Tina Horvat, hči. Mojstranski gorski reševalci so ji do zadnjega dajali upanje, da bodo mogoče z iskanjem le prehiteli smrt.
Skupaj s stricem Jožetom se je še zadnjič poslovila od očeta, ki jo je že kot trinajstletno navezal na vrv, ko sta se vzpela na streho Evrope. Da je bil Tine Mihelič legenda, ve povedatio tudi njegov mlajši prijatelj Rudi Zaman,ki je v ponedeljek prišel v Vrata, da bi ga pomagal poiskati.
»Pred domala 35 leti sva začela skupaj plezati v gorah. Jaz kot pripravnik, on kot že izkušeni član akademskega alpinističnega odseka. Družila naju je tudi literatura. Uresničila sva zamisel o drugačnem predstavljanju slovenskih sten. Plezalni vodnik je doživel več ponatisov. Lani sva skupaj izdala izbor najlepših plezalnih vzponov Slovenske stene. Knjigo sva posvetila mojemu sinu Andreju, ki sta ga navdušenje in sla po najvišjih spoznanjih že na začetku življenja in alpinistične poti pripeljala do roba in žal čezenj, do tistega roba torej, ki se mu alpinisti kar prepogosto približamo in se mu poskušamo po najboljših močeh ogniti. Tine je bil velik poznavalec Dolomitov, zaljubljen v svoje Bohinjske gore in Julijce. Govoril je, da se skuša držati Kugyjevega gesla: Delo, glasba in gore,« nam je povedal njegov velik prijatelj Rudi iz radovljiške Didakte. Da je bil Tine enkraten, sta nehote povedala tudi mlada alpinista, ki sta v ponedeljek ob pojemanju dneva prišla v Vrata z Razorja. Ko so ju reševalci spraševali, ali sta mogoče med potjo koga srečala ali kaj videla, sta vprašala, koga iščejo. In ko sta izvedela, sta dejala, da ga poznata, saj hodita naokrog po poteh, ki jih je Tine Mihelič popisal in objavil v nizu planinskih in plezalnih vodnikov.
Z dušo in telesom
Tine Mihelič je bil gornik z dušo in telesom, pesnik svojega gorskega sveta. Marsikdo ga je spraševal, kako gresta skupaj plezanje in igranje violine - vsakdanji kruh si je služil kot violinist v orkestru Slovenske filharmonije. Odgovarjal je, da se obe dejavnosti izjemno dopolnjujeta: »Ali ne igrajo tudi vetrovi neizmerno lepih in zanimivih simfonij?« Le po kakšnem napornem plezanju včasih prsti sprva niso popolnoma ubogali navodil iz glave, dokler jih lastnik ni prisilil k temu.
Tine Mihelič, domačin izpod Julijskih Alp, je bil seveda zaverovan v gore svoje mladosti, po katerih je hodil in plezal, potem pa jih začel kot avtor planinskih vodnikov predstavljati še drugim. Bil je najbrž največji poznavalec Julijskih Alp in sprva s soavtorji, pozneje pa sam napisal vrsto izvrstnih vodnikov, ki so že od leta 1974 vsaj podlaga za skoraj vse opise najvišjega slovenskega pogorja, če že ne najboljši vir za take informacije. V svojih gorah je preživel večino prostega časa in ta svet je bil zadnje, kar mu je bilo dano videti; imel je velikanski privilegij, kakršnega imajo prav redki.
Leta 1964 se mu je prvič ponudila priložnost, da je potoval v Južno Ameriko in od blizu videl in čutil Ande, pogorje, o katerem je sanjal od najzgodnejše mladosti. Odtlej je bil malone vse do današnjih dni sooblikovalec slovenskega andinizma, alpinizma v tamkajšnjih gorah, in med Slovenci skoraj gotovo eden od najboljših, če ne najboljši poznavalec tega pogorja. Medtem ko so njegovi vrstniki v študijskih letih sanjarili predvsem o Himalaji, je bil Tine Mihelič vseskozi zagledan v Ande, bele vrhove zelene celine. O njih je pred šestimi, sedmimi leti napisal knjigo, ki jo je, kot je dejal, že dolgo nosil v sebi. Povedal je: »Po vrsti planinskih vodnikov sem se prvič v življenju lotil doživljajskega pisanja, ki naj bi bilo tudi nekakšna kronika slovenskega andinizma, saj ta dejavnost v slovenskem pisanju doslej še ni bila prepričljivo predstavljena.« Za to pisanje pa se je odločil še predvsem zato, ker »me na moji gorniški in življenjski poti gorstvo Andov in dežela rdečega človeka spremljata kot svetla stalnica.« Kot je takrat zapisal, so se mu na teh andskih poteh uresničile sanje iz otroštva: »Krajina, ljudje in druga bitja, ki so dotlej sestavljala moj pravljični svet, zavit v nežno tančico nestvarnega in nemogočega, vse to je nenadoma oživelo in zažarelo v čarobnih barvah. Občutek gibanja na meji med pravljico in stvarnostjo me bo odtlej spremljal na vseh andskih poteh in mi slajšal duhovno zbližanje z deželo. Obiski Andov so postali del, mojega življenja, potrebujem jih tako kot zrak in vodo.« Kot je s stvarnim opisom marsikatere Julijske gore zastrupil marsikaterega planinca, je s poetično predstavitvijo Andov zasvojil marsikaterega slovenskega alpinista. Ti so sprva sledili njegovim potem in smerem, sčasoma pa začeli ubirati svoje čez dotlej nepreplezane navpične stene in na dotlej nepremagane čarne vrhove, okovane v večni led in sneg. Ne da bi hotel, je Tine Mihelič postal nekakšen slovenski gorniški voditelj, ki je z močjo dobrega zgleda in poštene besede vodil v gore.
Mirko Kunšič
Marjan Raztresen
