Delo - Simona Bandur: ... tudi v času informacijske družbe
Šestdeset let Mladinske komisije PZS V zvezo je vključenih 14.000 predšolskih in osnovnošolskih otrok ter 3450 srednješolcev in študentov
Letos mineva šestdeset let, odkar so na Planinski zvezi Slovenije ustanovili Mladinsko komisijo in tudi organizirano začeli vzgajati mladež za pohode v gore. Od tedaj se je življenjski slog korenito spremenil, toda načelnica te komisije, 25-letna Barbara Bajcer, pravi, da je otroke še vedno mogoče prepričati, da se ločijo od mobilnih naprav in se zlijejo z naravo.
Živimo v svetu ekstremov – po eni strani je vse pore prostega časa okupirala informacijska tehnologija in se zdi, da onstran zaslona sploh ne vidimo več, po drugi pa imamo čedalje več posameznikov, ki si želijo več, močneje in hitreje. Pred časom je bila aktualna razprava, ali naj 12-letnemu Američanu Tylerju Armstrongu dovolijo vzpon na Mount Everest, s čimer bi postal najmlajši pristopnik. Kakor pogosto v takšnih primerih so bila mnenja različna – od občudovanja pogumnega fanta do pozivov k temu, da bi morali starostno omejiti pristop na najvišji vrh sveta, in celo opozoril, da je to zloraba otrok. Barbara Bajcer je še dekle, a ima kljub temu večletne izkušnje z vzgojo otrok in mladih, navsezadnje je ena izmed tistih, ki se je tega učila z lastno prakso, najprej z udeležbo na planinskih taborih, nato z vodenjem teh. »Mislim, da otrokom ne bi smeli vsiljevati previsokih ciljev, saj se jim planinstvo lahko zameri. Seveda so izjeme. Eni otroci si želijo že pri šestih letih na Triglav, drugi pri desetih letih plezati zahtevne smeri ... Nekateri so preprosto bolj zagnani in tekmovalni, toda to ni pravilo.« In tako tudi o primeru zagnanega mladega alpinista (osebno) meni, da otrokom ne bi smeli dovoliti tako zahtevnih vzponov. »Pri tej starosti se še ne poznajo dovolj in ne znajo dovolj dobro oceniti svojih sposobnosti in zmogljivosti. Prav tako ne morejo poznati vseh nevarnosti in se pravilno odzvati. Še tako dobra telesna pripravljenost in želja nista dovolj.«
Brez prehudega znojenja
Vsekakor delo z otroki in mladimi zahteva drugačen pristop, zlasti v času ko otroška najljubša igrača nista več le punčka ali avtomobilček, ampak mobilni telefon ali še kakšen drugi elektronski pripomoček. Barbara Bajcer se strinja: »Danes je treba otrokom veliko vzeti stran, da jim lahko približaš naravo, zato se najboljši del planinskih taborov ponavadi začne šele po dveh dneh, ko pozabijo na vse drugo.« Otrokom fizični vidik hoje v hribe in doseganje vrhov nista tako pomembna, zanje je pomembna pot, ki jim jo je treba približati z igro in opazovanjem narave. »Resda so veseli, ko pridejo na vrh, jim pa ne pomeni tako veliko, ali so na dva tisoč metrih nadmorske višine ali na manjšem hribu,« pravi Barbara Bajcer.
Kljub vsemu se lahko planinski cilji dokaj hitro stopnjujejo – od krajših sprehodov v naravo, na kakršne se odpravljajo vrtčevske skupine, do nadaljevanja z dveurnimi izleti na bližnji hrib za mlajše osnovnošolce. »Sredi osnovne šole so otroci spodobni hoditi ves dan, v počasnem tempu seveda, konec osnovne šole pa so lahko že dobro pripravljeni. Ko smo imeli pred leti tabor v Dovjem, smo šli s starejšimi šolarji na dvodnevni izlet na Triglav,« opisuje. Pri tem je seveda nujna ustrezna oprema (čelada, pas in samovarovalni komplet); kako jo uporabljati, vadijo že prej, bodisi na lažji planinski poti bodisi postavijo poligon za vadbo.
Takšni izzivi so velika motivacija zlasti za srednješolce, ki so precej bolj zahtevna skupina kot otroci. Pri njih je pomembno predvsem druženje in timsko delo; ni jim preveč všeč, če se je treba preveč znojiti. »Takrat nobeden ne hodi v hribe zato, ker uživa v naravi. To je resda lep del tega, toda v tistih letih sta pomembnejši dobra družba in zabava. V vse to vključiš hribe in tehnično znanje. Na takšen način jih lahko zadržiš.« Kdaj so ključna leta, je mogoče sklepati tudi po podatkih o članstvu v PZS v letu 2015: 14.000 predšolskih in osnovnošolskih otrok ter (le) 3450 srednješolcev in študentov. Seveda pa je veliko odvisno od dela društev – tista, ki pripravljajo dejavnosti za srednješolce, kot so plezalni tabori, imajo še naprej precej članov te starosti, sicer pa je osip res velik, opaža Barbara Bajcer. Letos so tako na kategorijo dijakov razširili tudi tekmovanje Mladina in gore, ki ima med šolarji 27-letno tradicijo in se je prav dobro prijelo.
Ciciplaninci
Zabava in dobra družba sta tudi tisto, kar je v najstniških letih med planinci tako zadržalo sogovornico, da je postala planinska vodnica in nazadnje načelnica Mladinske komisije, ki praznuje letos 60-letnico delovanja. Takoj po ustanovitvi leta 1956 je ta komisija začela izobraževati mladinske vodnike, ki so skrbeli za planinski podmladek v društvih, leta 1963 pa so začeli pripravljati prve planinske šole in izobraževanja mladih za varnejšo hojo v gorah. V dobrem desetletju pozneje sta zaživeli še akciji Mladi planinec in Ciciban planinec, mejnik v mladinski dejavnosti pa je leta 1995 izdana knjižica Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji, kakor poudarja Manca Čujež, predstavnica PZS za odnose z javnostjo. Osnovnošolcem sta namenjeni knjižici Dnevnik mladi planinec 1 in 2, cicibanom pa Cici dnevnik; lani so prodali malo manj kot 3500 oziroma 2230 izvodov prvih ter 4320 izvodov zadnjih. Prav tako lani si je različna priznanja zaslužilo okoli 4500 ciciplanincev in 460 mladih planincev. Iz preteklih podatkov PZS je mogoče sklepati, da je bilo planinstvo med otroki in mladimi najbolj priljubljeno na začetku novega tisočletja.
Barbara Bajcer pritrjuje, da je opazen upad v številu udeležencev na taborih, pa ne le zaradi drugačnega življenjskega sloga, temveč zaradi večje ponudbe drugih taborov (poleg tradicionalnih tabornikov in skavtov). »Planinski tabori se izvajajo že 80 let (prvega so pripravili leta 1925 na Vogrskem, op. p), v zadnjem desetletju pa so se začeli košarkarski, nogometni in številni drugi tabori ...«
Vključevanje otrok v dejavnosti je precej odvisno od staršev, ki so do otrok pogosto tudi zahtevnejši. Vendar sogovornica tega v primeru planinskih taborov ne opaža: »To so še vedno starši, ki jim je pomembno, da otroci ne sedijo ves dan za računalnikom, ampak da se gibljejo v naravi, da poskusijo tudi druge stvari kot vsakodnevne aktivnosti. Sredina planinskih družin ostaja enaka.« Tudi tu so izjeme: »So starši, ki pošljejo na tabor otroke, ki jim ni do tega, in z njimi je največ težav – toda na koncu se tudi oni omehčajo ter se začnejo družiti in igrati,« pove planinska vodnica. In v letih dela z otroki se je naučila, da jim ni treba ves čas organizirati dejavnosti, ampak da jim je treba pustiti nekaj časa, da se organizirajo sami.
Poslanstvo enako
Od ustanovitve Mladinske komisije se je delo z otroki in mladimi resda nekoliko spremenilo, ni pa se spremenilo njeno poslanstvo. »Naša glavna naloga ostaja predajanje znanja mlajšim generacijam – skrb za okolje in ohranjanje narave, varno gibanje, zdrav način življenja,« poudarja. Tudi njena pot se je začela podobno: prvega taborjenja v Logarski dolini se je udeležila že v vrtcu, na začetku osnovne šole pa pravega planinskega tabora in od takrat je tako preživela del vsakega poletja. Ko je končala osnovno šolo, so jo povabili k vodenju takšnih taborov. »Že kmalu po ustanovitvi so v komisiji začeli izobraževati mladinske vodnike, zdaj se imenujejo mladinski voditelji. Sprememba ni le v imenu, ampak tudi v načinu dela, ideja pa je še vedno enaka: vključevanje mladih v delo z mladimi. Naše delo torej ni le ukvarjanje z mladimi planinci, ampak v to vpeti mlade ljudi.«
Barbara Bajcer, sicer študentka matematike na drugi bolonjski stopnji, zdaj hodi v gore »tudi zase«. Čas, ko pride prelomni trenutek, ko začne človek zares uživati v hribih, je sicer odvisen od človeka, pri njej je nastopil v srednji šoli. »Večino časa sem namenila drugim, zlasti otrokom in pripravi taborov. Tam nekje po 18. letu pa sem začela hoditi v hribe samo zaradi hribov, ne zaradi družbe ali prijateljev.« A še vedno gre tudi zaradi družbe, kakor kmalu izda, kajti zdaj sodeluje pri pripravi izletov za vrstnike študente.
Simona Bandur