Janez Pikon: Srednjegorska planota in največja pokljuška planina v preteklosti, ki sodi v nekakšno središče prostrane Pokljuke. 
Večina pokljuških turističnih in drugih objektov sodi v gorsko okolje; med njimi je bil včasih najbolj obiskan Šport Hotel. Nekoč planina Goreljek (1250 m) ne služi več svojemu namenu, saj so jo spremenili v prostrano naselje počitniških hišic in različnih domov. Na planini so prijetne smučarske strmine in griči, ob Šport Hotelu pa obratuje krajša smučarska vlečnica. Po pokljuških samotah se razkropijo urejene in zelo priljubljene smučarsko tekaške proge, pri počitniškemu domu Jelka ob pogorišču nekdanjega Hotela Lovec pa spominja partizanski spomenik. Omeniti velja Šotno barje Goreljek, ki je večje barje na Pokljuki, razgibano površje skritih brezen, zaraščene konte, vrtač, dolinic in povsod prisotnega morenskega grušča je ostanek delovanja ledenika, za katerim so ostala tudi pokljuška barja.
Začnem nižje na pašnikih Spodnji Goreljek in se najprej povzpnem po severnem grebenu na poraščeni vrh Madanca (1287 m). Močan veter vleče po pašnikih vzhodno v smeri Mrzlega, na Spodnji Goreljek (1222 m) in vzhodnim vrhom Jeličnik (1369), ki je najvišji vrh nad vasjo Koprivnik. Gozdna vrhova loči presihajoči Mrzli potok, ki izvira na območju pokljuškega barja Šijec. Vrh Madanca, močno poraščen in samostojen vrh, ki se dviguje južno na območju Spodnji Goreljek. Vzpon po strmem severnem robu je najprimernejši, kljub nekaj podrtih dreves kmalu dosežem travnato sleme gore, ki deli travnike Spodnji Goreljek z nižje ležečo planino Ravne nad Pokrovcem in Koprivnikom.
Nadaljujem v razmeroma dolgo dolino na vzhodnem robu proti breznu Jesenja jama in severozahodno pod vrhom Jeličnik. Do omenjenega brezna vodi zapuščena gozdna vlaka, kjer zapustim manjše sedlo in se po strmem gozdnem pobočju vzpenjam na najvišji vrh severno nad vasjo Gorjuše in Koprivnik. Manjša neporaščenost na temenu vrha Jeličnik (Ozebovc) z daljšim jugozahodnim grebenom počasi zopet preide nižje v gozd, kjer je že opazna sveža gozdna vlaka za spravilo lesa, ki se nižje nad gozdno cesto deli v dve oddaljeni izhodišči obeh vasi.
Zahodno na Spodnjem Goreljku oddaljena globel Žrevo, to je odmaknjeni predel poznan le starejšim domačinom, tiho zatočišče služi le še plašni divjadi. Nekoč planina Spodnji Goreljek na južnem pobočju prostrane pokljuške planote ohranja na gorskih travniških pobočjih še kar precej krnic, te se le s težavo ohranjajo in kljubujejo širni rasti gozdov, ki nezadržno zmanjšujejo ta zelena travniška očesa mogočne Pokljuke. Plašnih živali sledi, je še posebej hitro opaziti v času, ko snežna odeja prekrije skrite travnike. Poraščenost z mladim drevjem je še kako opaziti na grbinastem in prisojnem pobočju Pokljuke. Večkrat obiščem tihi in odmaknjeni svet, to je globel Žrevo, vsakokrat me pričakajo nova presenečenja, kjer je v davnih časih gospodaril divji mož, tako pripoveduje tudi pripovedka v časopisu za slovensko mladost iz leta 1871.
Janez Pikon