Delo - Grega Kališnik: ... alpinizem - Janez Primožič (54)
e predsednik Društva Gorske reševalne službe Tržič. Tretje leto. H gorskim reševalcem je 54-letni Janez Primožič pristopil »leta 1988, 1989. Leta 1991 sem naredil izpit za gorskega reševalca, leta 1995 za inštruktorja gorskega reševanja, za letalca reševalca nekje leta 2001.«
Od leta 1984 je alpinist, z izpitom dve leti za tem, je alpinistični inštruktor, pa poklicni gorski vodnik z mednarodno licenco IFMGA. Prihaja iz vasi Dolina nad Dovžanovo sotesko, zdaj živi v Žiganji vasi, »iz hribov izhajam, plezali smo ves čas«. In ko se človek resno ukvarja z alpinizmom, »se začne spraševati, kdo bo pa nas pobral, če ne bomo sami zraven. V Tržiču je bilo samoumevno, če si dober alpinist, boš šel tudi med reševalce.«
Kot vodja seveda še hodi na teren, v akcije, je pa njegova vloga bolj vodstvena, organizacijska, povezovalna, »a ker sem po poklicu magister zdravstvene nege, zaposlen na nujni medicinski pomoči, tudi helikopterski, sem dobrodošel na terenu, tudi pri oskrbi poškodovancev«. Zaposlen je v tržiškem zdravstvenem domu. »Je kar pester poklic.« Reševanje ponesrečenih, obolelih na terenu in v ambulanti, pa na helikopterski nujni medicinski pomoči.
Spodaj in zgoraj
Službeno reševalsko pokriva dolino, prostovoljno hribe. Vse. »Je psihološko naporno. Kot mulci smo mislili, da se zadev navadiš, da postaneš imun, da te nič ne strese, pa verjemite, da te. Vsak ima kakšno šibko točko.« Sredi februarja je v plazu v Storžiču izgubil prijatelja Slavka Rožiča, »skupaj sva plezala, alpinistično, reševalsko skupaj gor rasla, na skupni poti sva bila do zadnjega dne«.
V nesreči, sprožila sta se dva plazova, so tedaj umrli trije alpinisti, »sam sem izvedel, kdo je med mrtvimi, na poti proti kraju nesreče, na srečo mi ni bilo treba iti gor«, pri žrtvah so bili že reševalci s helikopterjem.
Zadnja zima »je bila konkretna«, vremensko, snežno, je covid vplival na reševalske naloge? Če je šlo pri storžiških žrtvah za prave alpiniste, kjer se pač gre v hribe, »pa smo imeli na Kofcah, Zelenici, Kriški gori masovni gorski turizem kot posledico covida«. Po zapori se je ljudem odtrgalo in vsi so rinili v naravo, tudi v gore.
»In še zaprta smučišča, opažali smo poplave turnih smučarjev začetnikov, ki so v tem našli edino možnost smučanja, se sami priučili tehnike, včasih se človek zgrozi, ko vidi, kako se gibljejo po terenu.« Zelenica, denimo, pa je ne glede na covid perfektno izhodišče za vso to populacijo. S tem da je že dostop do koče lahko smrtno nevaren. Pred enajstimi leti je tam nazadnje nekoga plaz odnesel. »In če je neko območje zaradi nevarnosti zaprto s trakom, to ljudi ne zanima.«
V hribe gre, ker je tam lepo, ker mu je tam všeč, tu za Janeza Primožiča ni primerjave, je lepše poleti ali pozimi?
Ob sobotah, nedeljah se jih proti zeleniški koči in naprej odpravi nekaj sto. Na čigavo odgovornost? Snega pa je na območju Begunjščice zdaj toliko, da je bilo plazov pravzaprav veliko manj, kot so pričakovali in kakršne pomnijo v preteklosti. Tudi glede na množice ljudi je bilo nesreč relativno malo, »smo imeli kar srečo«.
Janez je v hribih izgubil tri prijatelje, poleg Rožiča še Filipa Benceta in Janka Megliča, »mene pa so leta 1997 pobrali iz plazu«. Plaz ga je potegnil s seboj 50 metrov pod vrhom Storžiča čez severovzhodno steno do gozdne meje. Iz snega se je rešil sam, potem so ponj prišli kolegi reševalci.
Če ne gre, ne gre
So obdobja, razmere, pravi Primožič, ko v gore ne greš. A raje pove drugače: »Greš, ko zjutraj odpreš oči in rečeš, grem danes, jutri, čez dva dni ...« Težko je biti pameten, a če ne gre v hribe teden ali dva, nastopi rahla kriza. »A vem, da se včasih tudi ne da, ne nazadnje so mi zamenjali kolka, oba imam umetna.«
V hribe hodi veliko, »seveda, sploh zdaj, ko spet zmorem, operaciji sem imel lani«. V hribe greš, pravi, ker je tam lepo, ker ti je tam všeč, tu za Janeza Primožiča ni primerjave, je lepše poleti ali pozimi? »Če ti je všeč narava, gibanje, plezanje ... tudi plezališče ima svoj čar, ne nazadnje gre za trening.« Imajo Dovžanovo sotesko, kjer se je rojeval tržiški alpinizem, alpinisti.
Primožič je generacija, ko so še rekli, »če ti v Dovžanki ne gre, nisi za to, pojdi domov«. Malo trda šola, ampak po drugi strani na mestu. »Danes je v hribih poplava turistov, ki si lahko privoščijo opremo. Ko sem jaz začel, opreme ni bilo, hodili smo v Avstrijo in Italijo in jo švercali domov.« Zdaj jo kupiš, drugo vprašanje je, opomni, ali jo znaš uporabljati.
Ne glede na posebno, pandemično leto se sogovorniku zdi, da se ozaveščenost ljudi glede obiskovanja gora krepi ali celo obratno? »Mislim, da se celo niža. Možnosti priti do opreme in informacij je ogromno, temu pravim facebook alpinizem.« Vidimo sličico in bi vsi šli. Potem se utegne zaplesti. Druga stvar, tako Primožič, je egoizem: »Smo zgoraj, mi smo, tu smo, pomembni so selfiji, razpošiljanje fotografij. Če se kaj zaplete, ste tukaj reševalci, tukaj nas imate, spravite nas dol ... Morda komu delam krivico, nekateri so zelo hvaležni, ko jih rešimo.«
V hribe gre, ker je tam lepo, ker mu je tam všeč, tu za Janeza Primožiča ni primerjave, je lepše poleti ali pozimi?
Pa saj ne rešujejo zaradi hvaležnosti, ampak ker morajo ljudje v dolino priti živi. »Včasih se je v hribih pozdravljalo, če se je kdo ponesrečil, smo vsi na kup leteli.« Danes pa, Janez primerja čase, če nekoga ogovoriš, te lahko nadere, kaj se vanj vtikaš. »Karakter planinstva, planincev, se spreminja.«
V GRS Tržič skrbijo sproti za mlajše kadre, da postaneš gorski reševalec, pove Primožič, je nekajletni proces, fizično in psihično. »Moram pa reči, da imamo v Tržiču perfekten, zdrav odnos. Tam smo, da bomo delali, pomagali, sodelovali. Fletno se imamo, čutimo pripadnost.«