Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Grintovci extrem

Jure Grmšek: prečenje Grintavcev - Od Kalcita do Kalcita - Za pot dolgo 65 km in malo več kot 7000 vm sem porabil natanko 23 ur in 25 minut, premagal pa 14 dvatisočakov.

GRINTOVCI EXTREM
(14 dvatisočakov v 24-ih urah)


»Ring, ring, ring, ring… » (zvoni telefon)
Tomaž: »Halo, pa kje si ti?«
Jure: »En crknjen konj je pri Calcitu!«
Tomaž: »Kaj?«
Jure: »Ja kaj, en crknjen konj je v cilju.«
Tomaž: »A se hecaš? A konc si že?«
Jure:«Ej, uspel mi je, pa še 35 minut fore sem imel, sem letu na konc…«

Tako se je končal moj pogovor z Juretom, ko je pritekel na cilj. V njegovih besedah sem občutil olajšanje, veselje, po drugi strani pa izmučenega, s tresočim glasom, zaspanega človeka, ki je garal 24 ur in si želi le kopeli in počitka. Vendar je imel še toliko volje, da me je poklical in nato počakal na punco Katjo.

Velika planina, Ojstrica, Grintovec, Krvavec …….. Kaj imajo skupnega 65 km, 7086 vm (višinski metri) in 23 ur in 25 minut? Skupno imajo ime, ki že samo po sebi pove, da gre za nekaj ekstremnega, visokega in zelooo dolgega, GRINTOVCI EXTREM.

Pripoved Jureta:
Že kot otroka so me zanimali hribi. Najprej Krvavec, ki je v neposredni bližini mojega doma, kasneje, ko sem odraščal, so odraščali z menoj tudi hribi. Bili so vedno višji in vedno bolj zahtevni. . Spomnim se, ko sem za 15. rojstni dan od staršev dobil moj prvi nahrbtnik, vendar ker so starši, še posebej pa mati, bili bolj proti temu, da bi hodil v hribe, smo sklenili kompromis. Vedno sem moral povedati kam grem in s kom grem. Od tistega trenutka dalje sem hodil po hribih skoraj vsak vikend, ne glede na vreme in vedno, ko sem koga videl pred menoj, sem ga hotel do vrha prehiteti. V sebi sem začutil tekmovalnost in vedno bolj in bolj sem potiho razmišljal o tekmah in hribih v tujini. V Avstriji »Grossglockner (3798 nvm)«, v Rusiji »Elbrus (5642 nvm)«, v Franciji »Mont Blanc (4810 nvm)«, v Maroku »Jebel Toubkal (4164 nvm)« itd. Hribi so postali moja hrana za dušo in telo, po parih letih me ni več zanimal le en vrh, želel sem jih doseči 3, 4, 5 … Toda ne kar tako, ampak v določenem času. Tako se je začelo moje večurno raziskovanje po gorah in pri sebi sem spoznal, da sem zmožen tudi več ur hoditi, po nekaterih delih tudi teči ne da bi vmes počival.

Leta 2005 me je stric Tone navdušil za 35 km dolg alpski maraton (SAM- Slovenski alpski maraton ), letos preimenovanega v KAM ( Karavanški alpski maraton ), kjer sem brez vsakršnih treningov, razen hoje po hribih, zasedel odlično 34. mesto od 97-ih. Dobil sem motivacijo in elan, da sem začel trenirati tudi gorski tek. Začel sem se udeleževati raznih tekov, vse do leta 2006, ko sem se prvič preizkusil v vzdržljivostni tekmi, imenovani »12 ur Kališča«. Zasedel sem 7. mesto absolutno z 8-mi vzponi. Tu se začenja moj novi svet, ki ga imenujem »ekstremno«.

Izvajati sem začel treninge, daljše od 5-ih ur. Včasih sem šel načrtno po neki trasi, spet drugič s kolegi nenamenoma, toda s časom sem prehodil vse dvatisočake v Kamniško - Savinjskih Alpah in tako sem potihoma začel razmišljati, ali je možno vse dvatisočake spraviti pod streho v samo 24-ih urah. Imel sem želje ter voljo, samo pravega časa ne, ali pa me je bilo strah pred nečem novim in neznanim. Začel sem se zanimati, ali mogoče v Sloveniji obstajajo tekme, ki nosijo veličastno ime EXTREM. Prijavil sem se na tekaški forum in spoznal ljudi, ki so trenirali oziroma izvajali ekstremne podvige. Nekateri od njih so trenirali za tekme, malo bolj pri srcu pa so mi bili tisti, ki so trenirali za svojo dušo. Pri ekstremnih podvigih moraš najprej paziti na svojo varnost, zato mi tekmovalnost in ekstremnost nista sodila skupaj, toda na misel mi je prišlo, da je ekstremno tudi to, da poskušaš narediti čimveč vzponov in spustov z enega hriba. Izvedel sem, da v Sloveniji obstajajo ekstremne tekme kot npr.: 24 ur Sv. Primoža nad Kamnikom, 12 ur Kališča, 12 ur (kasneje 8 ur) Šenturške gore, 24 urni tek Grosuplje in extremni podvigi kot npr.: K-24 (Koroška), T-24 (Karavanke-Tržič), GM40 3X (Petrovo Brdo), Pohorje&Kozjak

Nekaj zgoraj navedenih podvigov oziroma tekem sem se udeležil tudi sam, nekaj pa jih moram še uresničiti. Tek, hribi, gorski tek, tek po ravnini, duatloni, štafete… to je postalo moj vsakdanjik. Pri tem sem se počutil svobodnega, kjer sem bil tisti Jure, katerega poznam le jaz. Užival sem na »Classic marathon Athene«, na teku na Grintovec, pri garanju na 24 ur Sv. Primoža. Pri določenih tekmah se mi je izšlo vse po načrtu, pri nekaterih sem presenetil samega sebe, pri drugih pa je prišlo do poškodbe in slabe volje. Zavedam se, da je vsaka poškodba za nekaj dobra in te opozori, da si pretiraval ter da potrebuješ počitek.

Letos sem se začel pripravljati že zelo zgodaj in sem resnično veliko treniral, tako za daljše kot krajše tekme, toda moj cilj je bil osvojiti GM40 5X s kolegom Jožetom. Bil sem pripravljen tako psihično kot kondicijsko, toda Jože se je odločil, da projekt opravi en teden prej, jaz pa zaradi osebnih razlogov žal nisem mogel. Bil sem potrt, saj sem vedel, da je v meni toliko energije, volje in moči, da lahko izpeljem katerikoli ekstremni podvig. Odločil sem se, da v 24-ih urah prehodim 14 dvatisočakov. Podvig sem načrtoval 3.10.2009 ob 15. uri izpred parkirišča podjetja Calcit. S seboj sem vzel Camellbag (1l), bidon s pijačo (1l), nekaj gelov, sir in pršut, dolge tekaške pajkice, 2 majici z dolgimi rokavi, rokavice, naglavno lučko, trak, kapo, prvo pomoč, zemljevid, Garmin, fotoaparat, zvezek in pisalo ter denar.

Izpred Calcita sem začel s podvigom šele ob 15:40 (malo se je zavleklo zaradi pakiranja) in tako sem se napotil preko Sv. Primoža na Veliko planino. Na Veliki planini v Domžalskem domu sem se malo zadržal, kjer so me gostje spraševali, kam sem bil namenjen tako natovorjen. In že sem bil na poti proti Konju (ura 18:40), pot pa sem nadaljeval proti Presedlaju in nato proti Korošici. Moj prvi dvatisočak je bil Ojstrica. V začetni zagnanosti in evforiji sem začel malo prehitro in kaj kmalu zašel. Ko sem šel iz Presedljaja proti Korošici, sem na skali prebral napis Vodotočnik in malo naprej se je pot začela spuščati. Vedel sem, da to ni prav ter odhitel nazaj in želel ubrati bližnjico. Malo sem se ustavil, zbral in premislil. Odtekel sem nazaj do križišča in hitro pot nadaljeval proti Ojstrici. Vrh sem dosegel šele ob 21:42. Izgubil sem slabo uro, ker sem zašel, toda vesel sem bil, da sem končno spet na pravi poti. Pot me je vodila do ogromne Planjave (ura: 23:32) čez Škarje, kjer ni in ni konca. Tu sem se ustavil, pojedel malo pršuta, nekaj popil in krenil dalje proti Kamniškem sedlu (ura: 00:00). Pot me je nato vodila proti Brani (ura:01:03) in naprej proti Turski gori (ura:02:15). Noč je bila zelo jasna, svetila je luna. Vmes med Brano in Tursko goro so me prišli pozdravit trije mali kozorogi, v zahvalo sem jih malo poslikal in že me je čakal spust proti Koroški in Kranjski Rinki. Ko je bila ura 3:38, sem se začel spuščati proti Malim Podom. Pri spustu sem ponovno malo zašel, vendar sem kaj kmalu zopet stopal po pravi poti. Stal sem pred mogočno Skuto. Z Malih Podov je izgledala kot nekakšna trdnjava. Malo sem postal ter jo občudoval, pogledal proti klinom, ki so mi kazali pot in se s strahospoštovanjem povzpel. Na vrhu moje najveličastnejše gore ( ura: 04:50 ) sem postal in se razgledal naokoli. Gledal sem po strehi Grintovca, iskaje za lučkama moje punce Katje in njene sestre Saše. Nebo je dobivalo fascinantno barvo in luna je močnon sijala. Malo sem se okrepčal in zaužil zadostno količino tekočine ker sem se bal dehidracije. Pojedel sem še en gel in odhitel naprej proti Štruci, ki pa je le 5 minut izven poti proti Dolgemu hrbtu ( ura: 05:57 ). Moj naslednji cilj je bil Grintovec, ki ga zares poznam, kot svoj lastni žep, saj se vsako leto udeležim te tekme in moj najboljši čas je 1:49. Na poti sem bil že dobrih 14 ur. Vsake toliko časa sem imel krizo, moje srce pa je do mene postalo hladno. Postal sem že ekstremni mazohist, govoril pa sem si, da se ne smem smiliti samemu sebi ter svoje telo gnal do skrajnosti. Vedel sem, da me loči do cilja še 10 ur. Mrkega pogleda, vidno utrujen, brez kančka usmiljenja do sebe sem pogledal proti Grintovcu in videl dve lučki, ki se počasi približujeta vrhu. »Katja!«, sem vzkliknil sam pri sebi, druga lučka je bila Saša. V trenutku sem bil poln novega zagona, motivacije in volje in se z veseljem povzpel na najvišji vrh Kamniško - Savinjskih Alp, Grintovec. Ko sem dosegel vrh ( ura: 7:00 ), mi je Katja ponudila sirov zavitek. Vase sem spravil dva grižljaja, več ni šlo. Malo sem popil in skupaj smo sestavili načrt za naprej. Moj plan je bil prehoditi obe Kočni (Jezersko in Kokrško) v uri in pol, Katja in Saša se vrneta na Kokrško sedlo mi tam pustita makarone in čaj in odhitita naprej proti Kalški gori. Jaz naj bi jih med tem časom ujel in skupaj bomo odhiteli v cilj. Sestri sta nato odšli proti Kokrškemu sedlu, jaz pa proti Kočni. Kot strela iz jasnega me je zadela kriza in počasi sem obdelal obe Kočni. Po našem načrtu bi moral biti na Kokrškem sedlu nekje okoli 8:30, jaz pa sem v tem času lezel šele iz Jezerske proti Kokrški Kočni. Poklical sem Katjo in povedal za krizo ter naročil naj me počakata, saj jih tako ne bom ujel in da se bom potrudil čim prej priti na dogovorjeno mesto, ki pa je bilo sedaj na Kalškem grebenu. Pot iz Kokrške Kočne je bila vse prej kot idealna, sama skala, na poti drobir, jaz pa izmučen in brez prave volje, idealno za zdrs. Previdno sem se odpravil naprej in prišel do table, kjer je pisalo, da je do sedla še eno uro in pol. Še tista volja, tisti kanček upanja, ki sem ga imel, mi ga je v trenutku vzela ta tabla. Tukaj sem začel prvič resno računati in misliti, ali mi bo sploh uspelo. Bolj ko sem računal koliko še imam časa in koliko moram še prehoditi, manj upanja sem imel. Ravno v času razmišljanja me je poklicala Katja. Razložil sem ji situacijo in takrat so bile spodbudne besede stvar, ki sem jo tisti trenutek najbolj potreboval. Povedala mi je, da so te table napisane za pohodnike, ne pa za ekstremiste ter da lahko čas prepolovim. To mi je dalo zagona in kot bi mignil sem bil na sedlu (čas:10:30). Na sedlu pojem par žlic makaronov, več nisem mogel zaužiti. Takrat ko je telo izmučeno ne deluje več tako kot bi moralo oziroma tako, kot bi si želel. Zato sem vzel gel, edina stvar, ki sem jo lahko spravil vase. Odhitel sem proti Kalški gori, nato je sledilo malo spusta in težko pričakovan zadnji dvatisočak, Kalški greben. Na začetku vzpona sta me pričakali Katja in Saša. Potem sem s hitrim tempom odhitel proti vrhu (ura: 12:12). »Še dobre štiri ure časa«, si rečem, »jaz pa šele na grebenu. Ne bo mi uspelo…« Še do konca nisem rekel, mi je že pozvonil telefon. Klical me je Tomaž. Že vmes sva se velikokrat slišala, saj je v živo prenašal novice o podvigu na tekaški forum. Ko sem se javil, je že v barvi glasu spoznal da nekaj ni prav. Razložil sem mu kakšna je bila situacija. Tudi sam je postal malo zaskrbljen in me po telefonu vzpodbujal. Nato je želel govoriti s Katjo. Po pogovoru mi je Katja rekla, da je sedaj telefon v njenih rokah ter povedala, da mi na forumu vsi želijo najboljše in da verjamejo vame. To mi je ponovno dalo energije in že sem začel teči kot prerojen in kar naenkrat v ozadju slišim piskanje SMS-ev. Bilo jih je najmanj 20 in kasneje sem izvedel, da je Tomaž na forumu objavil, da sem imel krizo ter naj vsi, ki me poznajo pošljejo vzpodbudni SMS na mojo telefonsko številko, katero je tudi objavil.

Kot bi šele začel s potjo, so me noge nesle z mislimi na ljudi, ki so bili z menoj, saj sem vedel, da tisti trenutek nisem bil sam, ampak so bili z menoj Katja, Saša in vsaj 20 ljudi na forumu. Nekajkrat mi je še padla volja, toda dekleti sta me tako preganjali, da tudi tarnati nisem mogel. Po ravnini in spustih je tempo držala Katja, na vzponih pa sem tekel svoj tempo. Katja mi je še velikokrat ponudila gel, toda hrane, gelov in podobnih zadev sem imel vrh glave, takrat je bil v moji glavi samo še cilj. Že smo bili na Krvavcu, a kaj, ko smo krenili s poti in izgubili dragocenih 15 minut. Končno smo pritekli na Kriško planino, odkoder je sledila slabo markirana pot proti planini Osredek. V glavi mi je tiktakala ura in tako sem se odločil, da obidem Kamniški vrh in se spustim čez planino Osredek do asfaltirane poti in nato po Bistričici do Calcita. Vedel sem, da ne smem več varčevati z energijo in sem se hitro spustil po pobočju planine Osredek. Na asfaltirano cesto sem pritekel kaj hitro, vendar je ura kazala samo še 50 min, jaz pa sem stal na vrhu Bistričice. Še danes ne vem od kje sem takrat dobil toliko energije, motivacije, toliko elana za ciljni »šprint«. Do cilja sem imel več kot 4 km, časa pa 50 minut. »Saj ga je dovolj« bi rekli vsi, toda jaz sem bil izmučen, 23 ur teka je bilo za menoj, koliko višinskih metrov sem naredil, v tistem trenutku nisem imel pojma, noge me niso ubogale, toda nadaljeval sem pot. V mislih sem imel težke minute, vendar nisem več želel gledati na uro. Želel sem le teči, ujeti limit. Šele ko sem pritekel mimo kapelice v Županjih Njivah sem pogledal na uro. Nasmehnil sem se samemu sebi, glava je bila prazna, noge so bile težke, izmučene, telo je hrepenelo po soli, tekočini in tušu. Ko sem končno pritekel na cilj, pred podjetje Calcit, sem pogledal uro. Kazala je 23:25! Imel sem še 35 minut časa, kljub temu da sem kar 3x sem zašel s poti!V roke sem vzel telefon, poklical Tomaža in mu rekel: »En crknjen konj je pri Calcitu!«

Da mi je podvig uspel, bi se rad zahvalil punci Katji in njeni sestri Saši, saj sta mi v zadnjem delu, ko je bilo najhuje, stali ob strani in me bodrili ter seveda zahvala vsem na tekaškem forumu, ki ste mi poslali sms.

Podatki:
Pot: Start Calcit ( 15:40 ) – Sv. Primož – Velika planina – Zeleni rob – planina Dol – Konj – Presedljaj – Koča na Korošici – Ojstrica – Škarje – Planjava – Kamniško sedlo – Brana – Turska gora – Koroška Rinka – Kranjska Rinka - Mali Podi – Skuta – Štruca – Dolgi hrbet – Mlinarsko sedlo – Grintovec – Jezerska Kočna – Koroška Kočna – Kokrško sedlo – Kalška gora – Kalški greben – Tiha dolina – Krvavec – Kriška planina – Planina Osredek – Bistričica - Calcit ( 15:05 )
• Skupna dolžina poti : 65,721 km
• Skupaj vzpon : 7086 vm
• Čas : 23 ur in 25 minut
• Plani : Tek okoli Mont Blanca leta 2010
• Tekst : Jure Grmšek, Tomaž Cukjati, Sandra Prešeren
• Foto : Jure Grmšek

Jure GrmšekCveto

PZS/forum, 26.10.: Grintovci extrem
IZ 3-4 oktobra, sem naredil prečenje Grintavcev. od Kalcita do Kalcita. Za pot dolgo 65km in malo več kot 7000vm sem porabil natanko 23ur in 25minut. premagal pa 14 dvatisočakov.
 

 

Shrani.si: grintovci-extrem-end.doc


Jaz že precej ogred in poln
"elana"


Moja oprema za na pot, poleg literskega bidona, ure in garmina. 


Na Kalškem grebenu, zadaj Grintovec in Kočni, ki sta mi pobrali največ moči in energije
 

Več fotografij:
MojAlbum.com: grintovci extrem  

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti