Iz časa/Kmetijske in rokodelske novice (1877), Ozir po domovini - Simon Robič: Iz Šenturške gore 15. avgusta 1877
Že davno sem nameraval, obiskati jamo v Mokriški planini in skoraj me je sram povedati, da sem prelezel že toliko in toliko jam in spodmolov po Notranjskem in na Gorenjskem, da sem to šele letos v začetku minulega meseca si ogledal, klub temu da sem, Bog vedi, kolikokrat na Košutni in Mokrici prirodoslovnih stvari nabiraje večkrat prav blizu nje bival.
11. dan minulega meseca pa trdno sklenem, naravnost se podati v omenjeno jamo. Odpravim se z doma na vse zgodaj. Pot si izberem krajšo in zložnejšo skozi lože naših gorjancev proti Višencem. V dobri uri sem bil na Višencah pri cerkvi Bogu in sv. Ambrožu posvečeni. Pri znamenji, skozi katero bistri in kakor kristal čisti studenček šumlja, se nekoliko oddahnem, in ko se mi vroča kri umiri, se dobro napijem zdrave mrzle vodice. Od tod prisopiham v drugi uri na Višensko planino do prvih koč pastirskih, kjer me prijazni in gostoljubni pastir Višenski Jože z mlekom in surovim maslom vselej dobro pogosti.
Pastir Jože, zve namen mojega današnjega pota, in se takoj odloči, da me spremlja na poti. Nagnilo ga je k temu sklepu posebno to, ker tudi on še nikdar ni bil v Mokriški jami. Vzdigneva se tedaj in pobirava širokega koraka stopinje od Višenških koč čez Jezerski hrib proti koči Kriške planine in od tam nekoliko časa po ravni dolini; potem pa skozi precej globoki graben pod Krvavcem v Koren. Malo čez eno uro sva dospela h koči gorenjega Jagodica. Po kratkem odpočitku vzamem tu s seboj starejšega pastirja, mojega župljana, kateremu je pot do omenjene jame popolnem znana. Zdaj gremo trojica ter stopamo po krajši stezici, katera se vije čez nevarne vrtoglave pečine na Košutno k drugi koči dolenjega Jagodica. Kdor ni srčen in nima trdnih nog, komur se rado v glavi zvrti, temu bi jaz nikakor ne svetoval, plaziti se čez te strme pečine, ker lahko bi telebnil v prepad, da bi se nič več ne pobral. Pametnejše je, si izvoliti in nastopiti spodnjo, če tudi nekoliko daljšo stezico, po kateri človek brez vse nevarnosti pride do koče.
Pri tej drugi koči na Košutni se pridruži nam zopet eden pastirjev in zdaj gre nas že četverica. Obrnemo se proti jugovzhodu naravnost počez čez Kočni hrbet, potem stopamo navzdol in pridemo do malega sedla na robu. Od tod se vije med pečinami po žlebu zelo strma a ne nevarna kozja stezica navzdol, po kateri pridrsamo najprej na meline , tu in tam ozaljšane s krasnimi planinskimi cvetlicami; na to pa pridemo ob kamnitnih rebrih na drugo z lasnato travo gosto obraščeno vegasto brežino, kjer se zopet dobro-hodna stezica nam prikaže. Kmalu se pridričamo po spolzki travi do nje. Poleg stezice najdemo še dosti dober studenček, s čigar vodico si hladimo svoja suha grla. Pri tem studencu zasačim rjavega planinskega gada. Ne boječ se kake nevarnosti je prav predrzno v nas pihal; a kmalu mu je druga pela. Jaz ga rahlo pritisnem s palico za vrat, da zazija, dam mu s koncem vžigalice nekoliko tobačnega soka iz pastirjeve pipe v gobček in ga tako z njim omamljenega previdno potisnem v steklenico, v kateri sem imel nekaj žaganja namočenega z bencinom, in v trenutku je bilo po njem.
Od studenčka se polagoma zibljemo po zložni stezici in v četrt ure hoda smo pri pastirski koči, stoječi na vzhodni strani v dolini med Mokrico in Kočno. Od te koče zavijemo svoje stopinje po kozji stezici proti jugu in ko prelezemo skalnati rob stojimo po kakih preteklih petih minutah pred Mokriško jamo.
Jama je na vzhodni strani Mokrice, ali prav za prav Košutne na kakih 1500 metrov nadmorske višine. Spredaj je velika ograjena lopa, kamor pastir zvečer ovce zaganja. Iz lope je precej tesen vhod tako, da se mora človek do tal sključiti in kaka dva metra tako rekoč po vseh štirih se plaziti v notranjo jamo. Zdaj se razdeli v dva hoda; desni in krajši pelje proti severovzhodu, levi in daljši pa proti severuzahodu. V sredi jame se zopet oba pota po drugem združita. Od tesnega shoda v lopi noter do kotne stene, dokler človek pokonci stopati more, je jama 47 metrov dolga, blizu srede 13 metrov široka in tam kake štiri metre visoka. Tla desne jame so še dosti suha; leve pa so po večjem več ali manj mokra, tako, da lahko človek hodi ali pa plazi se po njih, se zamaže, kakor bi se v blatu valjal. Stene so pa skoraj povsod vlažne in na nekaterih mestih tako mehke, da lahko z rokama si nagrebeš debelega kot mleko belega nasada. Dozdeva se mi, da je to razkrojen dolomit; ali da se ta moja objava kakemu strokovnjaku ne pokadi, ponavljam še enkrat, da to je le moja misel. Nerešljiva uganka pa mi je, da preprosti ljudje ta debeli, planinski skuti podobni nasad po stenah imenujejo »Marijino mleko« in ga kot zdravilo za mnogotere bolezni rabijo. Zato so ga pa tudi pastirji velike kepe si nastrgali in seboj vzeli.
Po notranjih tleh, zlasti pri stenah leve jame je obilno kosti predpotopnega medveda (ursus spelaeus); še več pa, pravijo, je zasutih v kotu desne jame. Ko sem štiri steklenice z vodo na raznih mestih pri stenah spodmolskim žužkom v nastavo zagrebel, začnemo najprej iskati znamenitega črnega pajka, »Phalangium Hellwigii« z imenom, katerih smo v kratkem času staknili. Slovenski bi ga jaz imenoval ščipača , ker ima na glavi enako škorpijonu dve dolgi škarjasti pipalki, s katerima prej kotne, svoj plen zgrabi. Dva teh ščipačev sem takoj z bencinom umoril; pet pa sem jih dejal živih v posebno steklenico, da bi jih doma opazoval; ali ti spaki so drug drugega tako razdrobili, da poslednjič je samo en sam ostal, a še ta ves pohabljen. — Po nalovljenih pajkih sledimo za kostmi in kmalu jih najdemo v dveh kotih prav obilno, med njimi črepinjo predpotopnega medveda in pa glavo divjega prašiča (Sus scrofa ferus), še prav dobro ohranjeno.
Posebno velika je , dolga 4 decimetre, široka 2 decimetra in 4 centimetre, visoka pa 1 decimeter in 6 centimetrov. Zob kočnik je dolg 4 centimetre in 5 mm, širok pa 2 centimetra. Ko ti velikanski lobanji eno za drugo v roki sukajoč ogledujem, so se mi čudne misli v glavi budile. In kaj neki sem mislil? Mislil sem: kje so tisti časi, ko so se te pošasti po svetu klatile po temnih gozdih naše mile domovine! Pa še nekaj sem premišljeval, kar ne povem in si ne upam zapisati, da se varuhom našega muzeja ne zamerim.
Ko znosimo vse nabrane kosti ven pred jamo se otovorimo vsi z njimi in nastopimo nazaj pot, po kateri smo prišli. Pri koči na Košutni jih zloži pastir Jože v koš ter jih nese za menoj do Višenske planine. Tu se pa obložim sam z njimi in jih nesem , se ve da ne v košu, ampak nekaj v botaniško škatlo zloženih na hrbtu, nekaj pa skup zvezanih v roki. Odkritosrčno povem, da sem jih prav zadosti nositi imel.
Po preteklih 7 dneh sem bil zopet v tej jami. Počastil me je na večer pred sv. Alešom Selški gosp. župnik, priden botanik. Drugo jutro po opravljenih mašah ob 4. uri jo udariva skupaj na planino. Marljivo nabiraje on rastline jaz pa svoje mi priljubljene žužke prideva okoli poldne blizu vrh Košutne. Od tam jo pa vlijeva sama proti Mokriški jami, in sicer jaz samo iz tega namena, da bi pogledal , ali se je kateri od spodmolskih žužkov ujel v nastavljene steklenice.
Kdo popiše moje veselje, ko prideva v jamo in nastavljene steklenice iz zemlje potegnem in v njih tri »Sphodruse« najdem, ki so po mojih mislih »Sphodrus insignis«, katerega do zdaj še nisem imel v svoji številni zbirki. Naj tu še opomnim, da sem dva teh žužkov tudi v Korenu pod kamenjem dobil. Enako lansko leto enega »Anophthalma«, ki je čisto nov in še manjši kakor »Auophth. Schaumii«. Odslej kebrologi ne bomo smeli več trditi, da se ti žužki samo v temnih jamah in spodmolih nahajajo. Ta čast in spretnost le edinemu »Leptoderusu« še ostaja.
Kobaleč se iz jame skleneva jo udariti v graben Kamniške Bistrice. Da-si je nama pot neznana bila nastopiva na dobro srečo stezico, po kateri sva dokaj časa vedno navzdol hodila; a na nekem robu sva jo pa čisto zgubila. Kaj zdajci početi? Spustiva se ob robu a kmalu zaideva v goščavo in strmo skalovje, da skoraj nisva vedela ne kod ne kam. Poslednjič vendar le srečno prideva vsa spehana in žejna v raván. Pri potoku tekočem po jarku se na zeleni tratici odpočijeva in si hladiva suha usta z bistro vodico in tolaživa si prazna želodca s kruhom in suhim mesom.
Po dobrodejnem počitku se dvigneva in urnega koraka prestavljava noge po zložnem potu proti Kamniški Bistrici. Ko prideva do njenih obrežij dolgo ugibava: ali bi se spustila po stezici ob vodi, ali bi se še potrudila do Predaslja, kjer je naravni skalnati most čez Bistrico.
Končno se odločiva za to pot. V debeli uri hoda sva bila na tem čuda polnem mestu, kjer mogočna Bistrica med tesnimi pečinami, katere je v teku časa prerila, v vrtoglavi globočini zdaj buči. Tukaj najdeva zopet vozno pot, po kateri v dveh urah pridava v vas Stranje. Stopiva v prvo gostilnico se po zmožnosti okrepčava. Jelo se je mračiti. Podava si torej roke k ločitvi. Odbereva si zdaj vsak svojo pot; gospod župnik proti Selu, jaz pa na Šenturško goro, kamor sem veselega srca prišel ob 10. uri zvečer.
Simon Robič
Kmetijske in rokodelske novice, 25. 8.1877