Razgledi - Borut Peršolja: (Razmislek in ugovori ob preganjanju hoje v obdobju koronavirusa.)
Starosta
Življenje bom kmalu prešteval v stoletjih in ne več desetletjih ali letih. Veliko se je spremenilo. Vse se je spremenilo. Pomirjen sem. Še vedno skrbim sam zase. Letos sem že razmišljal, da bi šel v dom. Intuicija (ta dobri duh življenja!) mi je pomagala odložiti odhod. Zdaj stojim ob domu počitka in ga gledam. Oni so zaprti noter, jaz pa hodim okrog. Z novo prijateljico, palico.
V življenju sem bil veliko v prostovoljni samoizolaciji. Na različnih odpravah sem več kot mesec dni preživel nad 7.000 metri, dober teden dni tudi nad 8.000 metri. Pogrešal sem družino, dom. A ko sem se vrnil domov, je bilo včasih huje, kot pri odhodu. Medtem ko me ni bilo – tri mesece … – so si ustvarili svoj ritem, v katerem ni bilo takta zame. Higiena rok … Kaj vse smo na odpravah počeli, da bi kuharja navadili na to …
Slišim, da se ne hodi več v hribe. Med desetdnevno vojno leta 1991 sem sodeloval pri reševanju Sandija ob infarktu na vrhu Grintovca. Takrat se je pod Žmavčarji ponovno rodila tudi Nada. To reševanje sem zamudil, z enoto teritorialne obrambe smo bili na položajih. Od tam so se lepo videli hribi … Včasih sem na Brano skočil kar ponoči. Klic gora ali postavljanje pred drugimi?
Sedem na klopco ob sprehajalni poti, na katero ne bi smel sesti. Opazujem gospo srednjih let. Bolj kot ta makrame iz šala, rute in sončnih očal, bi ji pristajala feredža žensk iz Pakistana. Od daleč me grdo gleda, potem naredi celo velik ovinek okrog mene in pogleda stran. V rokah ima današnji plen: forzicijo.
Pohodniški ud
Čuti, da se mora na njegovi funkciji oglasiti. Razmišlja, kolesari na sobnem kolesu, a dlje od tega, da so nam ostali le nedolžni sprehodi, da vsaj malo zajamemo zrak, ne pride. Seveda dela načrte za čas, ko bo vse to mimo: na računalniško namizje je že dobil (sicer že lani napisano) sporočilo za javnost o letošnji katastrofalni sezoni za planinske koče, mogoče bi letos v to formulo vseeno stlačili tudi naravo, ki se je nenavadno pomladila?
Njegov podud mu je na vidokonferenci razlagal o lastnih milijonskih trženjskih projektih pohodniškega turizma v Bohinju in Posočju, mogoče se bo kmalu lahko s kolesom zastonj odpeljal na planino Blato? Všeč mu je tudi startup ideja o markiranju pohodniških poti z droni – to bi bila svetovna senzacija. Obdan je s simpatičnimi, spodbujevalnimi, zabavnimi sodelavci, ki znajo porabljati članski in javni denar. Ne, vsaj s tem nima težav.
Otrok
Zjutraj nikjer ne najdem dnevnika, ki so ga meni in še stotisočim drugim mladim prijateljem, nastavili kot past za hojo v gore. Oči sicer pravi, da ga ne rabim, saj se ne smem dotikati žigov, skrinjic in drugih reči ob poti. Z avtom se nismo peljali že več dni. A v skritem kotičku pod maminim sedežem so še vedno bonboni, 505 s crto, ki mi jih je zadnjič na skrivaj podaril dedi (dolgo ga že nisem objel …).
Mami med vožnjo govori po telefonu; nekaj dni je nisem videl, dela s težkimi bolniki in če sem prav razumel, sta dva ponoči umrla, ker nista mogla dihati (vem, kako je to, probavam na morju). Moj oči pozna vse poti. Z mamo sta se spoznala v hribih, na enem od taborov na Jezerskem se je začelo tudi moje življenje. Danes gremo na izlet skupaj s prijatelji, čeprav se bomo videli samo za kratek nekje na poti, mogoče na vrhu. Mi gremo po eni poti, oni po drugi.
Ne vem zakaj, a skozi okno avtomobila moram gledati, če kje vidim policaje. A gremo res lahko v zapor, ker gremo na izlet, kot se heca oči?
Bolnik
Bolečina je neznosna. Ni tisto, kar ga morda ugonablja že dolga leta. Nekaj drugega je. Boli ko svinja. Začelo se je kmalu po kosilu. Urin je bil kot ležak, le da malo bolj roza barve. Ne najde pravega položaja; ne sede, ne leže. Pije čaj iz gornika in si misli: še kle me zasledujejo hribi.
Malo mu odleže. A po Odmevih ne zdrži več. Pokliče na urgenco, prijazna zdravnica pravi, naj vseeno pride. Koridor z ograjami na dvorišču zdravstvenega doma usmerja korak samo v eno smer. Pogleda v kamero in čaka.
Iz mračne notranjosti se izvije astronavtska prikazen, ki mu izmeri temperaturo. V redu sem, nič mi ne manjka, samo boli me za umret. V desnem delu trebuha. Medicinski brat je ali a) utrujen, b) nevajen zaščitne opreme ali c) študent medicine, ki so ga vpoklicali v pomoč, saj mu ne zmore vzeti krvi. Sedem vbodov na obeh podlaktih, ki so v primerjavi z bolečino v ledvici, pravi balzam. Napad ledvičnih kamnov. Od kod že?
Ob drugi zjutraj se privleče domov. Razkuži zgolj roke. Protibolečinska droga pomaga, da ga premaga spanec. A še prej se – kot vsako noč od kar je preživel strašno nesrečo v gorah (če smo natančni je to triindvajset let ali osem tisoč tristo petindevetdeset noči – pogovarjata s soplezalcem, ki razbit, a čisto pri miru leži na melišču pod steno. Ne ve, kako je takrat izplezal in ne ve, kako je zbral pogum, da ga je poiskal pod steno. Dolgo je v tišini sedel ob prijatelju. V denarnici nosi njegov zob, ki ga je našel v stopinji, ko je šel po reševalce.
Vodnik in inštruktor
Pomlad je. S prvimi poganjki iz sivine gora privrejo kipeče barve. V sebi nosijo energijo, ki budi rodovitnost in omogoča preživetje. Pomlad pomaga premagati otopelost, ponavadi se s hojo dvigamo in za seboj vlečemo nevidno črto pomladi. Nekaj nerazložljivega se strne v prešerno svobodo.
Okušati goro … Po različnih poteh, z različnimi ljudmi, v različnih obdobjih življenja. Motivov vsekakor nikoli ne zmanjka, treba se je samo odpraviti, dovolj je bilo izgovorov in preveč razgledov smo že zamudili.
Okušati goro z vodenjem … Nekaj najlepšega in nepozabnega!
Prve dni – podobno kot drugi, opazuje dogajanje in kroti misli. Pomladni gorniški načrti so podrti, treba bo poiskati alternative. (Čaka na morebitni izziv inštruktorske organizacije, a od tam zeva pohodniška tišina.) Prepoved gibanja zareže v telo. Zaveda se, da to številnim pomaga preživeti. To ga tolaži in motivira.
Staro vodniško pravilo, da je v gorniški praksi dopustna raba vsega, kar je varno, kar deluje, kar vodnik obvlada in kar ne ogroža (varnosti) drugega, je uporabno tudi v tej situaciji. Popolnoma spontano, zaradi telefonskih klicev in e-sporočil, vprašanj prijateljev, znancev, ki vedo za njegovo gorniško življenje, odpre virtualni vodniški urad. Svetuje poti in cilje, primerne različnim uporabnikom, vse pa prevzema duh nemnožičnosti, ne drugeobčinskosti, a vendarle izpolnjenega zadovoljstva.
Pokrajino pozna in pokrajina pozna njega.
Pohodniška instagramarka
Rada imam izletke, sonček, športanje. S kužijem skočiva gor, letos sva bila že fulkrat. Zadnjič mi je v foniju zmanjkalo baterije glih, ko sva se poravnala s planetkom. On pravi, da to ni planet, meni je vseeno. Sem vidla zadnjič novo kolekcijo: huda je, res huda. Kuži bo končno lahko dobil novo ovratnico, saj tista, ki sem jo naročila za novo leto, ne paše zraven. Sam tole je pa sranje! Zdej ne smem nikamor več. Sej eni vseeno hodijo, pa so zaprli profile. A tistih koncev ne poznam. Jaz šibam skoz na isto. Slušalke dam gor in že sem gor. Najboljš je, ko greva z Nejo. Ona zna res dobr fotkat. Zadnjič mi je povedala za en božanski humus. Sam tole res ni kul! Čak mal, a ni un u vladi tud pohodnik? Valjda ve, da mi, ki hodimo zadnja leta, puščamo ful keša povsod. TNP itak ni drugo kot eno veliko pobirališče denarja za parkirnino. Jaz mojga pikija spravim kamor hočem. Majhen je, športen, jebe me edino barva, ki preveč kriči izpod drevesa. Gledam na občinski spletni strani: zakva ni tam nobenih GPS trajlov, pa linkov? Zakva ne odprejo štadion, pa bi tekli tri vrste narazen, kot na olimpijskih? Tole bom hiter natejpala in poslala unmu direktorju … Kako mu je že ime? Ni važen, luškan je.
Novinar, novinarka
Jutranji mejl urednika je jasen: poišči nekoga, ki bo komentiral koronasranje, pa da ni zdravnik, medicinski brat ali sestra, etnolog (verjetno je mislil epidemiolog?) … Rabimo nekaj pozitivnega! Slovenska muska to ni, slovenska politika tudi ne! Nekaj, kar bo poživilo to enolično sončno vreme in ta veter, ki piha in piha in piha, z vzhoda …
S kom nisem že dolgo govoril/a? Igralka XY? Ne, ona se zdaj dolgočasi. Plesalec tanga? Požiralec ognja? Ne, ta dva se ne smeta družiti z nikomer. Že vem, gobarka, zdravilka, šlogarca … Ne, te tudi ne smem, je preveč nepredvidljiva in se bom moral/a zaradi njenih kletvic potem zagovarjati. Kdo šiba na okrog? Kaj pravita twitter, facebook?
Evo ga, ga že imam, lupčka! Gorski reševalec! Žrtvuje se zaradi koronabutljev, z opravljanjem javne službe. Opozarja ljudi, naj ne hodijo v hribe. S prijatelji patruljira (je to pravi izraz za prostovoljca?) na izhodiščih, ob tem ves čas razmišlja, razpreda svoje ideje in zvečer, ko da spat otroke, piše. Piše. In piše. (In se lovi v zanko, saj ne ve, kaj naj bo jutri: strokovni vabilec v gore ali odločni nindža?)
Pokličem ga in se zmenim. Dvajset minut? Ne rabite vprašanj in iztočnic? A pošljem razpored glasbene opreme, da bova bolj harmonična? Ne, ni treba. Bom zmogel, če sem zmogel prinesti v dolino mrtve, bom tudi to.
Super pogovor je bil to. Kramljala sva o nevarnostih v gorah, o snežnih plazovih, o megli in strelah, o folku, ki kar rine in rine, o instagramarjih, o vozlih za otroke (nisem vedel/a, da se čevlji ne vozlajo več, vsi se zapirajo na ježke), o gorskem kolesarjenju, o prijateljih, s katerimi nabirajo denar za nove prostore. Lahko bi govorila do jutra! Res!
Šele ko sem se iz službe vračal/a domov, sam/a po praznih mestnih ulicah, sem se spomnil/a, da ga nisem vprašal/a:
A ne, da so hribi najlepši iz doline?
* * *
NI ME SRAM
Ni me sram, ker rad hodim.
Sram me je, da hoja vodi le do meje – moje zmogljivosti.
Ni me sram, ker malice ni v nahrbtniku.
Sram me je, ker so prazne duše ljudi, ki ne hodijo.
Ni me sram, če je zakon neumen.
Naj me bo sram, ker je moj zakon lep?
Ni me sram, da sem doma.
Sram me je, ker kot geograf vem, da svet ni brezmejen.
Ni me sram, ker nimam medicinskega znanja.
Sram me je, ker si ne smem pomagati s tem, kar imam.
* * *
Franjo, Cveta, Tone,
Goran, Primož, Vedran,
Ciril, Marjan, Marko,
Marko, Alenka, Dušan,
Pavle, Klementina, Nataša,
Jasna, Urša, Peter,
Janez, Metod, Saša,
Janez, Katja, Stanko,
Marjeta, Tamino, Vojko,
Marjeta, Marko, Janez,
Gordana, Srdjan, Andrej …
Hvala vsem za pogovor in deljenje občutkov in izkušenj.
* * *
Ostanimo doma. Ostanimo povezani.
(Konec in nov začetek.)