Planinski vestnik (1968) / Barbka Lipovšek - Ščetinin: Steno Vežice smo naskakovali že v tistih starih časih, ko je bilo na Korošici še vse polno kranjskih alpinistov, ko je kočo na Korošici pomagala Romanu oskrbovati Micka in ko je še hodil k njej Petrač v vas.

Takrat je ponovitev centralnega stebra v Dedcu štela še med največje plezalske storitve v Kamniških Alpah, ime Vežica pa je bil za nas vzvišen pojem. Spoštljivo smo si od daleč ogledovali navpične gladke plati njene severozahodne stene in ugibali, kje naj bi potekala smer. Nekateri smo si ji upali tudi bolj približati, toda nobeden od poskusov niuspel.
Potem je obisk na Korošici nenadoma upadel. Kranjski alpinisti so se preusmerili v Julijske Alpe in Korošica je postala domena Celjanov. Stena Vežice pa je še vedno ostajala deviško. Leto za letom je minilo, toda Vežica mi ni šla iz spomina. Mnogokrat sva se o njej pogovarjala s Petrom, o kaj več nisva storila. Vedno je prišlo vmes kaj drugega. Končna vzpodbuda pa je prišla lani spomladi. Bilo je junija v Kamniški Bistrici. Akademski alpinistični odsek je imel zaključek plezalne šole. Kar precej se nas je zbralo. Uroš, Lojze, Marička in jaz smo šli takrat na Kamniško sedlo, naslednji dan pa čez greben Planjave na Korošico. Vračali smo se čez Petkove njive. Na grušču pod Vežico sva se z Lojzom ustavila. Kot vedno me je tudi tokrat prevzel pogled na prepadno steno in črne gladke plošče v njej. Le kako bi se dalo priti preko? Tedaj mi je Lojze dejal, da nameravajo Celjani tu speljati smer.
»Ampak kje?« sem se začudila.
Tedaj mi je padla v oči velika zajeda, ki se je vlekla vse do ozke travnate police, ki preči vso steno. Nad njo so sledile nove razčlembe. Pokazala sem Lojzu, kje bi se po mojem dala preplezati stena, čeprav mi ni odgovoril nič jasnega, sem vedela, da imam prav. Nato sva odhitela za Maričko in Urošem, ki sta bila že daleč spodaj.

Podoba stene mi ni šla več izpred oči. Doma sem Petru navdušeno pripovedovala, da sem končno ugotovila, kje je Ahilovo peta stene, in že teden ali štirinajst dni pozneje sva se pod velikimi nahrbtniki potila proti Korošici. Šla sva po zgornji lovski poti, ki drži izpod Presedljaja pod Vežico. Hotela sva si še isti dan dobro ogledati sten in smer, da se drugo jutro ne bi preveč zamujala z iskanjem prehodov. Navzdol je pot čez Šraj pesek in Petkove njive zelo lepa, zato pa je navzgor tem bolj obupno. Melješ in melješ grušč, pa ne prideš nikamor. Nama sta k temu znatno pripomogla tudi težka nahrbtnika. Nosila sva najmanj 40 klinov, 80-metrsko vrv in še vse drugo, kar spada k ekstremni plezariji. Da bo smer izredno težka, o tem nisva dvomila. Pod steno sva pustila nahrbtnike, nato pa je bilo treba precej daleč stran v strme borovce, da sva dobila pregled nad celo steno. K sreči sva imela s seboj izposojeni daljnogled, tako da sva si lahko natanko ogledala, kje naj bi potekala smer.
Izkazalo se je, da bo velika, črna in mokra zajedo, ki sem jo opazila že prvikrat, res edini možni prehod. Nad polico, v kateri se zajeda konča, nisva mogla odkriti nobenih razčlemb. Same gladke plošče. Šele višje sva na levi odkrila poč, nad njo pa kamin, ki drži do vrha stene.
Toda kako priti v to poč? Ali bo treba vrtati?
Pogledala sem Petra, toda on ni kazal posebne zaskrbljenosti. No prav, bo že kako. Saj Peter dela včasih tudi čudeže. Naslednjega dne sva pri vstopu že zelo zgodaj. Otrpla od mraza se vzpenjava čez prve skale. Prvi raztežaj ni težak, vendar nama ne gre preveč hitro. Nisva se še prav ogrela. Na vrhu stebrička, prislonjenega k steni, si urediva stojišče. Tu se pravo plezanje šele začne. Zajeda nad nama ni nič kaj vabljiva. Popolnoma gladka in mokra je. Peter poskuša v steni desno od nje. Skala je navpično, sicer trdna, toda brez oprimkov. Še drobnih luknjic, izjedenih od vode, ki je tu verjetno nikoli ne manjka, je vse polno. Preko njih si Peter pomaga kvišku. V globlje izjedene odprtine zabije nekaj klinov, toda ti bolj slabo drže. Ob padcu bi verjetno vsi po vrsti popustili. Toda bolje slab klin kot nobeden, je vsaj za moralno oporo. Čez pet metrov se Peter malo bolj približa zajedi, ki zavije v levo in mi izgine izpred oči. Sledi mučno čakanje, vrv mi počasi polzi skozi roke, nato se ustavi, pa se spet premakne, za nekaj centimetrov. Od zgoraj ni glasu. Le od časa do časa slišim votlo zabijanje v zajedo.
Petra si ne upam nadlegovati z vprašanji. Mogoče je v najtežjem, pa bi ga vsaka beseda zmotila. In če spodrsne? Padec bi bil verjetno usoden, vsaj zanj, zame od tu do grušča ni daleč. Tedaj ga spet ugledom. Zgoraj se zajeda deli v dva kraka. Desni v loku pelje v lažji svet. Pod velikim trebuhom, ki deli zajedo, se Peter pomika proti desni. Potem pride do gladkega mesta. Tam ne bo šlo dalje. Vsaj kolikor lahko presodim od spodaj. Peter pa zabije zagozdo, ki sicer ne daje pravega zaupanja, toda treba jo je uporabiti. In zopet preči v desno. Kot pajek v steni. Le s konci čevljev in rok se dotika stene. Ne vidim, čutim, kako težko je. Napeta zasledujem vsak njegov gib, še dihati si ne upam, kot da bi še rahla sapa vrgla Petra iz ravnotežja. Še dolg razkorak in končno ... razčlenjena polica na koncu zajede je dosežena. Tam si uredi stojišče in se zavaruje.
Sedaj sem na vrsti jaz, toda najprej zaniha v zrak nahrbtnik. Peter ga na vrvi vleče k sebi. Tehle 20 kg pa že ne bom nosila preko zajede. Že to bo dobro, če pridem sama preko zajede. In ko gledam nahrbtnik, si lahko dobro predstavljam, kako lepo bom lahko tudi sama bingljala po zraku, če mi bodo popustile roke. Ko je nahrbtnik zgoraj, začnem plezati. Počasi se dvigam prve metre nad stojiščem. Luknjičavi oprimki so boljši, kot kažejo na prvi pogled. Toda le redki so za vseh pet prstov. Kline z lahkoto izbijam. Večinoma jih že z roko potegnem iz razpok. Ko prečim levo proti zajedi, postaja plezanje vse težje. Previsna stena me meče navzven, oprimkov je vse manj, zajeda pa je vsa mokra in spolzka. Še čevelj ne obstoji v njej. Enega ali dveh klinov ne morem izbiti, ker ju uporabim za oprimek in še za stop. Sedaj pride nekaj redkih oprimkov proti desni in dosežem zagozdo. Sumljivo se premika, toda uporabim jo bolj pogumno kot Peter. Celo streme vpnem vanjo. Sedaj sledi najtežje, toda zame vsekakor lažje kot za Petra. Na levi si pomagam s stremenom, na desni pa me vrv, ki teče proti Petru, vleče k steni. Po centimetrih se premikam naprej, desnica previdno tiplje za robom zajede, in končno po 40 metrih zagrabim prvi dober oprimek, in takoj nato stojim na majhnem stojišču.

Vrv zvijeva v zanke in greva skupno po razčlenjenem svetu še dalje desno navzgor do lahke grape in nato po njej do konca. Tu Peter zabije klin in se zavaruje. Sedaj grem jaz naprej. Nič kaj dobro se ne počutim. Zajeda mi je pobrala mnogo moči, prsti pa so boleči od mokre in ostre skale. Toda stena je videti naprej precej lažja. Prečim proti levi gladko ploščo in dosežem poč, ki pelje navzgor proti streham. Vanjo zabijem klin za varovanje in se potegnem preko najbolj strmega mesta. Zgoraj je lažje in kmalu sem pri strehah. Prva streha desno od poči zapira grapo. Nad njo bi se dalo prečiti v desno in tako obiti drugo streho. Hočem nadaljevati, toda vrv, ki poteka okoli dveh robov, povzroča preveliko trenje. Zato si uredim stojišče in pokličem Petra k sebi.
Peter nato preči v desno in brez posebnih naporov je kmalu v široki razčlenjeni zajedi na drugi strani prečnice, po njej pa doseže travnato polico. Sledim mu z nahrbtnikom. Prečnica je zelo zračna, pod nogami vidim grušč pod steno, vendar je lahka in z dobrimi oprimki. Še deset metrov navzgor in usedem se poleg Petra na ozke travnate izbokline, ki naj bi predstavljale polico. Pričakovala sva sicer več prostora, toda saj se ne misliva ustavljati dalj časa, za stojišče bo pa tako dovolj.
Nad nama je sedaj ključno mesto smeri. Popolnoma gladka plošča, visoka gotovo več kot štiri metre. Tu je sedaj zopet vrsta na Petru, da se izkaže. In od njega je sedaj odvisno ali bodo v tej smeri tudi svedrovci. Kaže pa, da Petru ni do vrtanja, ploščo hoče preplezati kar prosto. Svedra še potegnil ni iz nahrbtnika. Prvi meter še nekako gre, potem pa so oprimki vse manjši. Pravzaprav jih sploh ni. Peter si bolj s trenjem pomaga kvišku. Konci čevljev stoje na drobnih luskah, roke pa na majhnih vdolbinah na plošči love ravnotežje. Sredi plošče vsega zmanjka. Daleč zgoraj je droben oprimek za desno roko, toda previsoko je, da bi ga dosegel. V višini pasu najde Peter zopet drobno lusko. V razpoko za njo previdno zabije specialček. Oba veva, da klin presneto malo drži, toda poskusiti je treba. Vanj obesi streme in ga lahko obremeni. Plenk! Luska in klin priletita meni v naročje, zanka pa obvisi na vrvici. Peter se komaj ujame na ostalih treh oprimkih.
Sedaj ni več časa za premišljevanje. Treba je brez obotavljanja gor in to čim hitreje. Vsako ustavljanje pomeni večjo nevarnost, da prsti popuste. Nekako se mu posreči potegniti še nekoliko višje in potem priplava k meni olajšan vzdih. Roka drži drobni oprimek na robu plošče in Peter se potegne preko. Ne vidim ga več, toda po vrvi, ki mi hitreje teče skozi roke, lahko sklepam, da je sedaj lažje. Pogled mi zaplava preko stene v globino, vse je gladko. Oko se nikjer ne ustavi vse do grušča pod steno, 100m nižje.
Tedaj zaslišim Petrov »Pridi!«
Preko plošče mi gre kor hitro. Vrv mi veliko pomaga. Nad ploščo je poč, ki jo na koncu zapira previs. Kmalu sem pri klinu sredi previsa, toda ko izpnem vrv, me skoraj vrže iz stene. Vrv me vleče v levo, kajti višje sledi nova prečnica. S težkim nahrbtnikom se komaj potegnem preko. Nad previsom plezorn proti levi čez gladke, mokre odstavke pod veliko streho do stojišča. Peter varuje na slabih stopih, zato prečiva še nekoliko proti levi čez nekak balvan in doseževa vlažno votlino. Tu si urediva boljše stojišče, Peter pa si ogleduje pot naprej.

Naravnost navzgor zapirajo pot velike prevese. Treba je nadaljevati s prečenjem proti levi in doseči razčlembe, ki drže v kamin. Iz votline pelje naprej lahka polička, ki se konča pod dvema odsekanima, previsnima blokoma. S pomočjo klinov si Peter pomaga preko, nato pa pride zopet v strme plošče. Najmanj 6 m v levo se začenja poč, toda do tja je vse brezupno gladko. Zopet pridejo v poštev specialni klini. Le prvi je normalno dolg, do ušes zabit klin. Da dobro drži, ugotoviva nekoliko kasneje, ko popustita naslednja dva specialna klina in Peter zaniha nad globino. Toda ravno ta padec mu da pravi zalet. Še enkrat skuša prečiti, tokrat nekoliko navzdol in v tegu vrvi doseže poč. Slišim vrisk. Sedaj sva dobra. Pred nama ni nič nemogočega. Še je težko, vendar tu so vsaj razpoke za kline, pa čeprav slabe. Čez nekaj časa pripleza Peter do dobrega stojišča.
Ko se odpravljam za njim, nenadoma zagrmi. Presenečeno pogledam okoli sebe. Med napetim plezanjem sva popolnoma pozabila na vreme. Medtem pa se je zbrala nad nama gmota temnih oblakov - popoldansko nevihta. Nad Zeleniškimi špicami že močno dežuje. Sedaj velja pohiteti ! Preko prvih previsov sem hitro. Kline puščam v razpokah, za izbijanje ni časa. Pri klinu, na katerem je Peter obvisel, pa se ustavim. On je prečil v tegu, mene pa, če se izpnem iz klina, bo odneslo v lepem loku navzdol. Toda druge izbire ni. Do poči je predaleč, da bi si pomagala s pomožno vrvico.
Zato pač izpustim klin, zamižim in že niham v zraku pod počjo. Do nje ne gre drugače kot po vrvi, pa tudi naprej, kajti Peter priganja. Ne bi bil rad moker. Skrajni čas je že, ko priplezam na stojišče. Peter ima že pripravljeno bivak vrečo. Zlezeva vanjo in hip nato se usuje. Najprej dež, nato sodra, ki se spremeni v pravo točo. Za oreh je debela. Kar peče naju po ramenih in vesela sva, da imava na glavah čelade. Dobro uro sediva in počasi postajava prav tako mokra, kot bi bila brez vreče za bivak. Reva je že stara, veliko je pretrpela, pa pušča na neštetih mestih. Končno ugotoviva, da je pravzaprav vseeno, če se še pokrivava ali ne s to mokro stvarjo. Najhujše je tako že mimo in tako se v dežju odpraviva dalje. Nad nama je kamin, ki naju bo peljal, kot upava, na vrh stene. Sledita še dva raztežaja, ki v lepem vremenu ne bi bila zelo težka, toda sedaj je skala vsa mokra in spolzka.

Stena ne popusti prav do konca. Na izstopnem mestu se kamin izboči v nevaren, gladek previs, ki ga morava preplezati prosto. Klinov ni mogoče zabiti nikamor kot na skoraj vsakem težkem mestu v tej steni. Nad previsom se dviga nov črn in moker kamin, ki se začenja zopet z veliko streho. Toda desno teče čudovita polička na rob stene.

Vreme se medtem ni popravilo. Nasprotno, zagrne naju gosta megla. Iz tega, kako sva se lovila po grebenu na vrh Vežice in proti Dedcu, bi kmalu nastala nova zgodba. Nekje srečava velik trop drobnice, ki naju radovedna obsuje. Splezati morava v skale, da se rešiva ovac, željnih soli. Nato v megli skoraj padeva skozi luknjo v grebenu na Petkove njive in končno tik pred nočjo najdeva sestop z vrha Dedca na Korošico.
Zopet sije sonce in s Petrom stopava proti dolini. Nisva si mogla kaj, da ne bi šla zopet čez Petkove njive. Morava si še enkrat ogledati najino steno. In najino prvo prvenstveno smer.

Akademska smer v severozahodni steni Vežice
Prvenstvena - plezala Peter Ščetinin in Barbara Lipovšek-Ščetinin - 24. VI. 1967.
Dostop: Iz Korošice po poti čez Petkove njive do spodnje tretjine stene. 30 min.
Opis: Vstop v vpadnici desne zajede, ki razi spodnji del stene. Po desni strani prislonjenega stebra do vznožja zajede (stojišče). Po steni desno od zajede navzgor (VI) do tam, kjer se razcepi. Sledi prečnica po desnem vodoravnem kraku (4 metre, zagozda, A3) do razbite poševno navzgor vodeče police (stojišče). Levo navzgor preko plati do žleba. Po njem do strehe (stojišče, k). Prečnica 6 m desno v zajedo, po njej in desno po razčlenjenem svetu, ki pripelje na polico (ki se vleče preko cele stene - Zelena rampa) (stojišče, k). Od tu naravnost navzgor preko gladke 4 m visoke plošče (VI +) do zajede. Po njej do previsa (k), čezenj in nato levo preko nagnjene od vode razjedene plošče z dobrimi oprimki do stojišča (k). Od stojišča prečnica po razčlembah do velikega spodaj odsekanega balvana. Levo čezenj v votlino. Iz nje čez previs do spodjedenega trebuha. Tu prečnica vodoravno do zadnjega klino (kk, zagozda, A3) nato v tegu vrvi levo navzdol do navpične zajede. Po njej navzgor do konca (k, k) in nato levo navzgor do kamina in po njem dobra dva raztežaja do široke police (možic), ki pripelje na rob stene.
Ocena: VI z enim mestom VI + in dvema mestoma A3. Plezala sva 11 ur, višina stene 300 m.
Sestop: Po grapi in grebenih na vrh Vežice in nato po grebenu do sedla med Vršiči in Dedcem. S sedla po meliščih na Petkove njive in do Korošice. 1 ½ ure.

Barbka Lipovšek - Ščetinin
PV 1968