Iskanje Prekmandlca: Kljub nepretresljivi višini so Hleviše sila zanimiva pohodniška točka. Nanje vodi nenavadno veliko označenih in neoznačenih poti in prva beseda ob srečanju je o tem, po kateri poti je kdo prišel.
Stiska me v prsih, plitvo diham, ramena zakrčena, nisem sposobna sprostiti napetost in zajeti polna pljuča zraku. Že par dni se s prednjimi zobmi derez in poškodovano bajlo prižemam k navpični južni steni Daulagirija?
No, ne jaz, sem pa še čisto pod vtisom doživete predstavitve alpinistične odisejade izpred dobrih tridesetih let. Poleg žal pokojnega Staneta Belaka - Šraufa, še vedno mladostnih Ceneta Berčiča, Janeza Saboleka, Jožeta Zupana in Roka Kolarja, je bil član skromne, a uspešne odprave na Daulagiri, tudi domačin Emil Tratnik.
Že leta 1979 so se mu začela počasi odpirati čarobna vrata Himalaje, ko so ga še z Leom Svetličičem in Petrom Poljancem izbrali v odpravo Pamir 1979.
Pri tem početju je zelo pomembna, mogoče odločilna, dobra kondicijska pripravljenost. In kje so jo Emil in ostali nabiral? Na »gričih« okrog Idrije!
Pred odhodom jih je v dobrih štirinajstih urah pretekel deset. Od Javornika do Vrhovca, od Marutnega vrha do Hleviš, pa še šest zraven.
Mesec kasneje sta na Piku revolucije, visokem malo manj kot 7000 metrov, po nekajdnevnem plezanju zahtevne smeri z Leom delala premete.
Čez dobri dve leti je preplezal južno steno Daulagirija, skupaj z gospo s koso, ki je bila odpravi v sklepnem delu vseskozi za petami. Ja take kerlce ostrijo naši griči. Kajti mi ne hodimo na hribe ali gore, mi vedno gremo le »u grič«, pa naj bo visok, kolikor hočete.
Kakorkoli se obračamo, pnejo se okrog in okrog nas. Kobalove in Cerkovni vrh smo že omenili. Ostanejo nam še Golice, Marutni in Zagodov vrh ter Hleviše – mestna hišna gora.
Hleviše so najvišji vrh razgibanih grebenov med Idrijskim prelomom (Kanomljico) in Idrijco. Vanje se globoko zaje Nikova, nad strugo katere je s cesto povezano Vojsko. Ob Gačniku (ne tadivjem) pelje cesta v zaselek Čekovnik. V pobočja se dobro zareže še Padarska grapa in Senčni potok.
Ko se zahodna stran mesta začne blago vzpenjati, še goli obronki gostijo kmetije Smukovše, Polanc in Čerinovše. Takoj nad njimi se vzpetine odenejo v gozd in poženejo proti nebu. Kasneje se malo zravnajo, vzvalovijo, spet močno dvignejo in tako izmenjajoče se vse do vrha.
Južni rob kaj kmalu čez Gladke skale odsekano čmokne k Idrijci v Podrotejo in njegova strmina ne popusti cel Strug. Že takoj pod robom nas čaka prva zanimivost – Ravbarska jama. Do nje vodi celo označena pot. Oble kotlice v njej nam kažejo, da je nekoč skoznjo tekla voda. To je bilo že davno, kajti zdaj je Idrijca dobrih dvesto metrov nižje. Kako je z ravbarji? Kot po navadi – skrivnostno! Da je v teh previsih tudi lepo plezališče, smo že govorili, ravno tako, da se v pečevju skriva mnogo rastlinskih posebnosti. Ko se za Prižnicama (pravo in ponarejeno) in Zagrebencem rob pomakne v notranjost, se tudi pobočja malo oddahnejo in se blažje spuščajo v Idrijsko Belo. Tu se greben Hleviške planine, z njene južne sončne police, še enkrat dvigne do 908 metrov visokega vrha. Še ravnokar je bilo vse naokrog golo, kajti njegovo obleko so nedavno (16. stoletje) požgali v žgalnicah, topeč živosrebrno rudo. Na izkrčenino so se najprej naselili hlevi (Hleviše), za njimi pa še zaselek (Čekovnik).
Severni zaključek je kot večina severnih – strm, senčen in nenaseljen. Prekriva ga ponovni gozd, kajti po ohranjenih podatkih o gospodarjenju z gozdovi, se je lesno bogastvo v petstoletnem rudarjenju sedemkrat obrnilo. Pobočja spuščajoča se k hudourniški Nikovi gostijo le majhno jaso, o namembnost katere govori le še ime - Ribnjaki.
Med Nikovo in Kanomljico se pne še en greben. To je nadaljevanje Kobalovih planin, ki se spuste na Kanomeljsko Razpotje, se čez Rejcov grič in ostre Kaponejce potegne do Kočevša, kjer se združi s Hleviškim. Naprej proti zahodu že valovi Vojsko.
Komaj še »planinski« je sam vrh Hleviš, kar hitro ga jemlje gozd. Razgledi na Trnovski gozd in Krajinski park Zgornja Idrijca so slikoviti. Koliko je vrhov in kako določiti in si zapomniti njihova imena, to je zdaj vprašanje! Prav proti severo-zahodu se ob res dobri vidljivosti in skozi pravo režo morda le poblisne tudi belina (skalna ali snežna) krnskega sosedstva.
Vzhodno pod vrhom Hleviš nas čaka planinska koča domačega Planinskega društva. Zgrajena je bila s prostovoljnim delom leta 1955, v udarniških povojnih letih. Kljub nepretresljivi višini je sila zanimiva pohodniška točka. Na Hleviše vodi nenavadno veliko označenih in neoznačenih poti. Ob srečanju ali vstopu v kočo steče beseda najprej o tem, po kateri poti je kdo prišel. Po Mačkovi, čez Kodrov rovt, po lovski, čez Pšenk, Prižnico, Vrh Struga, po Slanicah, po stari Nikovi, čez Ribnake, … Še pa še, poznavalci govorijo o številki 30.
Vendar z večino teh opravimo v uri, z najdaljšo čez Prižnico pa v treh. Najimenitnejši sta seveda Slovenska planinska pot, ki tu čez iz Idrije hiti proti Vojskem in Golakom. Idrijsko-Cerkljanska planinska pot pa se na vrh povzpne že od Idrijce in njenih klavž ter se k njej spet vrne čez Prižnico.
Če pa smo se namenili tu zapraviti cel dan, imam dva splošna predloga; Iz mesta po katerikoli poti do Hleviške koče. Od nje čez vrh in po grebenu planin (Hleviške, Blaškove in Podobnikove) do Kočevša. 
Tu se, če ne gremo čez Vojsko na Golake, pač moramo odločiti za smer vrnitve; Lahko po južni strani, skozi Čekovnik v Idrijsko Belo in po stari poti po Strugu v Idrijo. Druga možnost je severni povratek, po grebenu Kaponejc, čez Rejcov grič in Kanomeljsko Razpotje na izhodišče. Seveda je variatet na to temo ogromno, verjemite pa, da boste na katerikoli dodobra spoznali, kako razrezan je ta naš svet.
Dobrih 500 višinskih metrov do koče tudi ni zanemarljiv kolesarski vzpon. Po južni strani gor in po severni, po Slanicah dol, mogoče obratno, lahko še do Kočevša (+ 200 višinskih metrov) ali po kateri vmes, kot samostojna kratka tura, ali le kot uvod v kaj širokopoteznejšega.
Skoraj vsi pristopi so podrobno opisani v vodniku »Ugriznma u kalina«, avtorjev Tinke Gantar in Rafka Terpina. Izdalo ga je domače Muzejsko društvo leta 2004 in ponatisnilo leta 2006. Ne boste verjeli, v drobnem vodničku je opisanih čez šestdeset idrijskih in spodnjeidrijskih poti. Dela je veliko!
Anka Vončina