Novi glas - Nace Novak: »Ja, tako je bilo, da so se v Bohinju kmetje uprli grofu, ta pa je upor zatrl in jih dal zapreti, ...
... njihovim ženam pa je dovolil, da lahko odidejo in s seboj odnesejo, kar lahko nesejo v koših. In izbrale so svoje može, si jih naprtale v koše in čez južnobohinjske hribe so prišli sem in se naselili v Čadrgu«, je pripovedko, ki govori o nastanku vasi, povzel Jani Kutin – »Križarjew s Čadrga«. Jani je kot eden od šestih otrok pri hiši pred leti prevzel Ekološko kmetijo »Pri Križarju«, poleg ekološkega kmetovanja, s katerim se danes ukvarjajo štiri kmetije v vasi, pa se intenzivno in uspešno ukvarja tudi z glasbo.
Čadrg na Tolminskem, ki leži 700 metrov visoko, obkrožen z gorami, je zelo posebna vas. Prvič zaradi dostopa iz Zatolmina, čez Hudičev most in mimo Dantejeve jame, po ozki in prepadni, adrenalinski cesti, ki so jo domačini pred 40 leti s prostovoljnim delom sami razširili iz kolovoza in asfaltirali. Drugič zaradi omenjenega ekološkega kmetovanja in pridelave odličnega sira Tolminec v skupni vaški sirarni; delajo ga vsak dan v letu in je v veliki meri prodan, še preden je narejen. Čadrg je nekaj posebnega tudi zato, ker so njegovi prebivalci leta 1999 velikodušno sprejeli medse Don Pierinovo komuno za zdravljenje odvisnosti Skupnost Srečanje, ki je nikjer drugje v Sloveniji niso hoteli, Čadržni, kot se imenujejo domačini, pa so jim sami ponudili poslopje zapuščene šole na robu vasi. Na začetku stoletja je namreč v Čadrgu živelo preko 250 ljudi, po drugi svetovni vojni pa je začelo prebivalstvo močno upadati, saj si je država prilastila vaške planine, kasneje pa prepovedala še kozjerejo, da bi zaščitila gozdove. Za vas in njene prebivalce je bilo to skoraj usodno, a so se obdržali. Danes živi v Čadrgu 35 prebivalcev, kar ni veliko. Bolj spodbuden je podatek, da je polovica vseh prebivalcev mlajših od trideset let in da so mladi v vasi precej aktivni. Jani je bil zadnjih deset let med najbolj dejavnimi. Sodeloval je v številnih vaških glasbenih skupinah, ki jih je bilo toliko zato, ker so ene igrale punk, druge eksperimentalno glasbo, tretje etno ipd. Zadnje čase ustvarja predvsem v duetu Bakalina, kjer poje ob spremljavi harmonikarice Renate Lapajna. Izdala sta že dva CD-ja in veliko koncertirata po Sloveniji. Pred kratkim je postal oče, tako da mu ob kmetovanju in glasbenem ustvarjanju počasi zmanjkuje časa za ostale stvari. Tudi zaradi tega letos avgusta v Čadrgu ne bo že tradicionalnega Tabora narave in glasbe Čadrg Records z glasbenimi, likovnimi, kiparskimi in drugimi delavnicami, ki ga je brez vsakršne reklame, samo s prenašanjem od ust do ust zadnja leta obiskovalo vse več ljudi, tudi tristo na večer, kar je skoraj desetkrat več kot prebivalcev in trikrat več kot vseh krav v vasi.
»Vsaka reč ima rep in glavo in deset let je bilo dovolj. Zdaj ima že vsak od nas toliko drugega dela, da se mi zdi brez zveze, da bi to počasi zbledelo. Bolje je, da s tem končamo. Tudi prostor ni več prenesel toliko ljudi in glede na to, da je bil to tabor narave, smo jo morali očuvati in smo rekli dost je«, je odločitev pokomentiral Jani. Srečala sva se pri njem doma, kjer me je na vhodnih vratih pozdravil napis Buohdidabra (Bog daj dobro!), kot se glasi tudi naslov drugega albuma dua Bakalina.
Po vseh tistih ovinkih na cesti, ki velja za eno najbolj divjih v Sloveniji, ko se mi je zdelo, da sem pripeljal v povsem drug svet, kar po svoje tudi drži, saj so npr. v Čadrgu telefonsko povezavo s svetom dobili šele leta 2004, me je presenetilo moderno opremljeno stanovanje, ki ga je Jani v zgornjem nadstropju uredil za mlado družinico. Prav v ničemer se ni razlikovalo od podobnih stanovanj v urbanem okolju v Ljubljani, na Dunaju, Rimu... Šele pogled skozi okno me je spomnil na to, da sem na planinah, daleč od ponorelega sveta. Po uvodnem “štamprliju” (op. p. šilcu domačega žganja) sem ga začel spraševati o tem in onem. V zvezi s poimenovanjem Čadrg – prva slovenska ekološka vas je rekel, da so si to izmislili novinarji. Zanj je le vas z ekološkimi kmetijami, ki imajo skupno sirarno, registrirano kot ekološki obrat, saj bi morali imeti sicer še sončne elektrarne, čistilne naprave in še marsikaj »pošlihtano«. O skupnem sirarjenju je pojasnil, da je to že stara tradicija, in da si delo v sirarni kmetje med seboj porazdelijo po količini pridelanega mleka, prav tako tudi količino izdelanega sira in skute. Letno pridelajo v vasi okrog 15 ton sira in pol manj skute. Zadnje čase prodajajo tudi vse več sirotke in kisave, stranskih produktov pri pridelavi sira oziroma skute, ki sta med zagovorniki zdrave prehrane vse bolj priljubljeni. Tudi v zvezi s tem je povedal zanimivo anekdoto oziroma staro bovško pravljico, ki govori o divjem možu, ki je naučil Trentarje delati skuto in sir, da bi ga izpustili, ko so ga ujeli. Potem ko so ga izpustili, pa je s seboj odnesel tudi skrivnost o tem, da je najboljše ostalo v sirotki. »Sirotka je res zelo zdravilna, saj ostane v njej večinoma vsa laktoza in večina mineralov in rudnin, kar jih je v mleku. Kisava, ki je fermentirana sirotka, pa ima še boljše učinke, čeprav jo je težko piti, ker je res že konkretno kisla«, je še poznavalsko razložil in dodal, da na kmetiji pridelujejo tudi žganje in nekaj sezonske zelenjave.
O fantih v komuni Skupnosti Srečanje na robu vasi je pojasnil, da v vseh teh letih z njimi niso imeli nikakršnih težav in da so na začetku, dokler nekdanja šola še ni bila v celoti obnovljena, bolj pogosto sodelovali in si drug drugemu pomagali, zadnje čase pa imajo manj stikov, ker imajo nekdanji odvisniki strog hišni red, predvsem pa dovolj dela že sami s sabo. »Potem ko ozdravijo, jih veliko pride na obisk. Nekateri pridejo z družino, ki so si jo ustvarili, in so zelo veseli. Zelo 'fajn' jih je videti čiste«, je še povedal »Križarjew s Čadrga«, ki mu ob ekološkem kmetovanju in mladi družini ostaja še dovolj energije za glasbeno ustvarjanje. V preteklih letih je sodeloval z glasbenimi skupinami The Štrudls, Migowc, Salamandra Salamandra in Čarangi, zadnje čase pa je aktiven v Bakalini. »Muzika je bolj za veselje. Marsikdo me vpraša, kako dobi kmet sploh čas za glasbo. Nekaj takega moraš imeti, kar ni obvezno. Prav 'fajn' je iti na kakšen koncert in malo zabavati ljudi«, je pojasnil in pristavil, da okolje, v katerem živi, zagotovo vpliva na glasbeno ustvarjanje, saj se tudi večina besedil dua Bakalina nanaša na kmečko življenje in okolje. O odzivih na glasbo in nastope dua Bakalina pa je povedal: »Melodije so enostavne, besedila hecna, tako da so odzivi super. Če bi lahko, bi imela še več koncertov, a vse ima svojo mejo«.
Jani je seveda posebnež v stoodstotno pozitivnem smislu, zato se tudi oba albuma dua Bakalina prodajata na nenavaden način. Preko ene od spletnih strani ju je mogoče kupiti tako, da za vsak album odštejete toliko, kolikor se vam zdi vreden. Kako učinkovita je takšna prodaja, je seveda vprašanje, a zdi se, da Janiju za to ni pretirano mar. V dolini takih, kot je on, »ne delajo več«, pa tudi sicer se v dolini – če še malo pretiravam – vse, kar je dobrega, slej ko prej skvari, če hoče preživeti. Gor v Čadrgu, visoko med gorami, je drugače. Najbrž sta tudi zato tam pridelani sir in albuminska skuta, ki sem jo poskusil direktno iz kotla v tamkajšnji sirarni, tako božanska. Isto velja očitno tudi za glasbo dua Bakalina, ki nastaja tam visoko, bliže nebu, saj česa tako izvirnega in duhovitega, a obenem sila preprostega nisem slišal že lep čas.
Nace Novak