Planinski vestnik - Mire Steinbuch: Po stopnicah je gibčno prišepal navzdol v hotelsko vežo. Oblečen je bil v tanko jakno, bermuda hlače, obut v sandale na boso nogo. In to 20. marca, ko je ljubljanski jutranji mraz dodatno hladil severovzhodnik ...
Ko sem že mislil, da bova morda obsedela kar v hotelu, je predlagal – čeprav sem ga opozoril, da je preveč poletno oblečen –, da se sprehodiva do slaščičarne na koncu ulice. Paul Pritchard. Ime, ki ga je slišalo malo Slovencev, še manj jih ga pozna. Bil je eden vodilnih britanskih plezalcev v osemdesetih in devetdesetih letih, dokler ni kot računalniški monitor velika skala, ki je pristala na njegovi glavi, na Tasmaniji končala njegovo plezalsko kariero.
V začetku osemdesetih se je preselil v severni Wales, v Llanberis, kjer je bila tedaj ena najbolj razvitih plezalskih scen. Tam je postalo plezanje njegov način življenja, ne v literarnem, temveč v dobesednem pomenu besede. Doslej je napisal tri knjige. Deep Play (1997), ki je pod naslovom Nevarna igra v slovenskem prevodu izšla pri založbi Sidarta, The Totem Pole (1999) in The Longest Climb (2005). Za prvi dve je dobil prestižno britansko nagrado Boardman-Tasker, za drugo tudi Veliko nagrado na mednarodnem festivalu gorniškega filma in literature v kanadskem Banffu, tretja je bila nominirana za nagrado v Banffu.
Imel sem tremo. Intervjuval bom plezalca, ki je v svojem času nekaj pomenil, ki je premikal težavnostne meje v tradicionalnem britanskem plezanju, hkrati pa avtorja knjige, ki sem jo prevedel. Ampak jaz še nikoli nisem delal intervjuja. A zadrega je kmalu minila. Paul Pritchard je simpatičen in preprost, popolnoma neizumetničen človek, ki je preživel nekaj hudih preizkušenj.
Paul, s čim se ukvarjaš zadnja leta?
»S predavanji. Veliko predavam po šolah; tudi medicinskim sestram s stališča pacienta (februarja je predaval v Hongkongu, po obisku Slovenije pa je imel štiri predavanja v Italiji). Študiram. Sem v tretjem letniku študija angleške srednjeveške književnosti in filozofije (ter umetnosti) aboriginov. Ko sem prišel v Avstralijo, sem spoznal, da o tej deželi ne vem nič. Zato sem vpisal še drugi predmet. Skrbim za svojo telesno kondicijo.«
Na svoji spletni strani si zapisal, da svojega zdravljenja in okrevanja ne vidiš kot zbiranja koščkov življenja, ki ga je raztreščila grozna nesreča, temveč bolj kot napredovanje na romarski poti skozi življenje. In če obstaja dejavnost, ki ti je pomagala pri zdravljenju in okrevanju po nesreči bolj kot vse neskončne fizioterapije, je to pisanje. Torej, kaj pišeš zdaj?
»Trenutno nič. Razmišljam pa o leposlovju.«
Leposlovju? Romanih?
»Ja.«
Boš zamenjal temo svojih knjig?
»Najbrž ne. Kot pisatelj knjig s plezalsko vsebino sem si ustvaril določeno ime in krog bralcev. Zunaj tega sem nihče. Držal se bom alpinistične snovi.«
Jezik v Nevarni igri se precej razlikuje od tistega v obeh knjigah, ki si ju napisal kasneje. Je bolj sočen, veliko je pogovornih izrazov, idiomov in slenga. Zakaj ta razlika?
»Smatram, da je Nevarna igra moja najboljša knjiga. Neke vrste avtobiografija. Nastajala je v drugačnih okoliščinah. The Totem Pole in The Longest Climb sem pisal na osnovi dnevniških zapiskov. Bil sem v popolnoma drugačnem stanju.
V Nevarni igri opisujem svoja mladostniška leta, ko se človek še oblikuje. Vsak dan smo bili v steni. Vsak dan ti nekdo rešuje življenje že samo s tem, da drži vrv. Bili smo gruča tesno povezanih prijateljev. Knjiga je odraz življenja v tistih časih. Nastajala je neposredno in sproti, pisal sem zgodbe in jih pošiljal revijam.«
Imaš danes še kaj stikov s prijatelji iz tistih let?
»Da, z nekaterimi še vedno. Te vezi trajajo vse življenje. Pred letom dni se je na Tasmanijo preselil moj dober prijatelj, big wall climber John Middendorf, ki živi samo pet minut stran od mene. Zdaj, ko jih ima čez petdeset, se mu ne da več plezati dolgih in nevarnih smeri. To je zelo pripravno tudi zame, kajti en dan v tednu imava rezerviran za skupno plezanje. Ker imam uporabno samo eno roko, nimam rad navpičnih sten, saj v njih ne morem počivati, ko me navije. Blažji naklon mi bolj ustreza.«
Po svetu in v Britaniji si preplezal precej prvenstvenih smeri, tudi takih z ocenami od E6 do E8. Katera ti je najljubša?
(Dolg razmislek) »Ne bi mogel reči … o tem ne razmišljam na tak način … lahko pa povem, da je moja najljubša stena Gogarth na otoku Anglesey v Walesu. Tam sem splezal nekaj res dobrih, a tudi nevarnih smeri.«
Je morda kakšna smer, ki je ne bi hotel ponavljati, tudi če bi jo zmogel?
»Glede na moje stanje … ha. Ne vem … smer Super Calabrese (ocena E8/6b) v Gogarthu je zelo nevarna. Na stojišču je en sam rurp* . To je tudi prvi klin. Do njega ni lahko priti. Preplezal sem jo pred 20 leti, kolikor mi je znano, še nima ponovitve.«
V Britaniji sta dve struji plezalcev. Eni zagovarjajo tradicionalne vzpone na pogled kot edino pravo bistvo plezanja in pustolovščine, drugi smer najprej naštudirajo s pomočjo varovanja od zgoraj, nato se je lotijo od tal. Zagovorniki plezanja na pogled trdijo, da »študentje« niso upravičeni do ocene E (extremely severe** ), temveč do ocene H (headpoint*** ). Kaj meniš ti?
»Absolutno zagovarjam plezanje na pogled, od spodaj navzgor, s sprotnim nameščanjem varovanja. To je srž plezanja. Razlika med on sight/red point in headpoint je tako velika, da bi morali tisti, ki so najprej naštudirali ključne gibe, to povedati z oznako H.«
Leta 1996 si bil v Sloveniji, plezal si v Julijskih Alpah.
(Po kratkem razmisleku) »Če se prav spominjam, nismo plezali v Julijcih, ker je bilo slabo vreme, temveč v Ospu, s Silvom Karom. Bilo je zelo prijetno.«
Poznaš dosežke slovenskih alpinistov?
»Da, vem za nekatere. Slovenski alpinisti so zame heroji. Med predavanjem sem imel tremo, ker sem vedel, da jih je nekaj med občinstvom …«
Brez potrebe. Publika te je zelo lepo sprejela.
»Najlepša hvala. Vzhodnoevropski alpinisti, Slovenci, Poljaki, Rusi, so najboljši plezalci na svetu. Morda zaradi socialnega okolja in razmer, iz katerih izhajajo.«
Spremljaš dosežke alpinistov in športnih plezalcev po svetu?
»Zdaj že. Prej jih nisem deset let. Kadarkoli sem odprl alpinistično revijo, sem prebral, da je umrl kdo od mojih prijateljev. To me je odvrnilo od branja. Prej nisem nikoli razmišljal o tem, zdaj pa se zavedam, da za njimi ostane družina. Nekoč sem bil lahkomiseln, neobremenjen, hitel sem skozi življenje in iskal čim težje vzpone, vse drugo je bilo popolnoma nepomembno.«
Paul, haha, zunaj sneži. (Sedel je obrnjen s hrbtom proti oknu, zato se je zasukal.)
»Pa res! Zanimivo.«
Ko si padel v Wen Zawnu v Gogarthu in skoraj umrl, si morda kdaj pomislil, da je bilo to neke vrste opozorilo?
»Ne, nikoli. V tistem času sem nekoliko pridobil na teži. Veliko sem plezal v hribih. Zaradi pristopov in sestopov sem več hodil kot plezal. Nisem bil dovolj netreniran za tako plezanje. Glava je hotela, a telo ni zmoglo. Če bi bil boljši, bi tisto mesto lahko preplezal. Za povrh se je pretrgala žica zatiča, zato sem priletel na tla. Odbilo me je v morje, izgubljal sem zavest, zagozdil sem se v razpoki, iz katere me je po skoraj desetih minutah prizadevanja potegnil soplezalec Glenn Robbins in mi rešil življenje.«
Morda se ti bo naslednje vprašanje zdelo neumno, a vseeno. Obstaja teorija, vera, da v svetu vlada nekakšno ravnotežje med dobrim in zlim, da se zlo kaznuje in dobro nagrajuje …
»Karma.«
Ja, lahko rečeš tudi tako. Zaradi treh resnih nesreč si veliko pretrpel. V kratkem pogovoru z voditeljico pred začetkom predavanja si dejal, da si srečen človek, imaš prijetno družino. Misliš, da si po vsem hudem, kar si prestal, nekako zaslužiš biti srečen?
»Hm … ne mislim, da sem posebno upravičen do sreče. Nesreča, brez nje verjetno ne bi imel dveh čudovitih otrok, mi je spremenila življenje, v nekem smislu mi ga je rešila. Zdaj ga drugače cenim. Lepo je biti živ, ker je toliko lepega tam zunaj. (Paul je pred meseci devet dni raftal po divji reki Franklin na Tasmaniji.) Prej sem gledal samo stene in iskal najboljše linije v njih, zdaj vidim tudi okolico.«
Kaj načrtuješ v prihodnosti, poleg pisanja?
»Hja, bil sem na pettisočaku Kilimandžaru. Na vrsti je šesttisočak Ojos del Salado. Nato morda sedemtisočak.«
Ko sva po Wolfovi ulici stopala proti njegovemu hotelu, je dejal: »Mire, a se tudi tebi zdi, da se je rahlo shladilo?«
»Ja, Paul. Tudi meni se zdi.«
Mire Steinbuch