Novi tednik (1970) - J. Sever: Dipl. ing. Gabrijel Kuštrin - Elko je bil prva žrtev letošnje zime v naših gorah.
Po desetih letih, ko je omahnil Reja, je zdaj Elko druga žrtev med celjskimi alpinisti. Čeprav ljudje vsak dan umirajo na bojiščih, cestah, v letalskih in drugih nesrečah, nas nesreče v gorah vedno znova pretresejo, ker klone človek pred — naravo.
Od tu, izpod teh v meglo zavitih grozljivih sten, je Logarska izgledala neverjetno domače. Na dosegu roke je bila in vendar dober tisočak nižje. Zgoraj, nekje v tej megli, v tem snežnem metežu so bili oni. Tu in tam je bilo slišati kakšen glas, drugače pa je bil mir.
Malo pred bivakom sva s Špalo, ki je bil otovorjen kot mula, srečala prve reševalce. Vračali so se. Izpiti obrazi so se pojavljali nenadoma pred tabo, kot bi vstajali iz tega snega.
Kako hitro spreminja narava svoj obraz. Ko so v soboto krenili sem gor pod Ojstrico Jože Kodre Jodl, Risto Sovčev in za njima Gabrijel Kuštrin-Elko ter Irena Inkret, da bi v bivaku počakali na jutro, je bilo zvezdnato nebo. Vrhovi so parali nebesni svod, spodaj v dolini pa so migljale raztresene luči posameznih kmetij. Fantje so pripravljali drva, da bi pogreli argovko in čaj. Z jutrom so v tišino odzvanjali le cingljajoči koraki derez mladih alpinistov. Ko se je razgrnil prečudoviti dan, so bili vsi štirje že visoko v stenah Ojstrice. Ob prigrizku je Jodl pritisnil ostale tri z aparatom. Nato je aparat sprožil še na vrhu, da bi ostal na celoluidnem traku spomin na ta prekrasen dan. Potem se so razšli.
Jodl in Risto sta sestopala prva, za njima pa bi naj šla Irena in Elko. Nenadoma je med stene priplaval krik groze. Odbijal se je od sten in se nekajkrat kot odmev vrnil: »Oooodleeetel jeeee ... «
Fanta sta pohitela nazaj in na vrhu našla le Ireno. Elku je spodrsnilo, drsel je po snegu, se poskušal s cepinom zadržati, nato je omahnil. V naročje gora, tja nekam globoko, v praznino.
Bilo je okrog enajste ure. Okrog šestnajste je dobil sporočilo o nesreči preko UJV Stane Veninšek, načelnik Gorske reševalne službe v Celju. Prvič se je zgodilo, da Stane ni mogel najti niti enega reševalca, ker so bili vsi v — hribih. Z mrakom so do bivaka prišli prvi štirje: miličnika iz Solčave in reševalca domačina. Počakal ju je Jodl. Taisti Jodl, ki je bil najbližji Elku. Družilo ju je več, kot tovarištvo.
Elko je pred tremi leti v steni Planjave obdržal na vrvi Jodla, ko je ta odletel. Zdaj je bil tu gori z njim, vendar je Elko ležal tam nekje v snegu — sam. V naslednjih minutah je postal bivak pretesen. Reševalci so natovorjeni z opremo drug za drugim prihajali sem gor pod steno.
Na reševanje v temi ni bilo moč misliti. Ciril Debeljak-Cic je prevzel vodstvo pri reševanju. S prvim svitom so bile tri naveze že v stenah. Eno, direktno, je vodil Cic, v njej so bili še Avgust Jagrič-Pic in Elč Prezl. Druga, Silvo Jošt, Dušan Glažar in Jodl, je krenila proti vrhu, tretja, dr. Četina, Hubert Herček, Mirko Supin, Jože Toplišek in Risto Sovčev, ki je predtem v dolino pospremil Ireno, pa je plezala vzporedno s Cicovo navezo.
Okrog pol osme ure je Cic na plazini v snegu našel ponesrečenca. Ležal je okrog 450 metrov nižje od kraja nesreče mrtev. V kotlu severozahodne stene Ojstrice.
Začel se je najtežji del. Ponesrečenca so morali najprej spraviti nazaj proti grebenu, da bi ga nato spustili po žlebu in zopet prenesli gor na vrh ter preko Škarij do bivaka. Vreme se je poslabšalo, spustila se je megla, začelo je snežiti. Z mrakom so prišli do bivaka, se hitro spuščali nižje do Klemenče.
Tu so malo predahnili, šalca je pristavil čaj. Na pomoč sta prišla še Dušan Kukovec in Jaka iz Šoštanja. Čez uro je bil Elko v dolini. Izpad planinske cerade mu je štrlela le roka in noge z derezami. Ko so ga preložili v avtomobil celjskega pogrebnega zavoda, so mu na prsa dali smrekovo vejico. Zadnji pozdrav gora ...
Elko - 28 letni dipl. ing. strojništva, zaposlen v Gorenju, je tokrat zadnjič krenil s planin proti Celju. Bila sva soseda. Ko sem mu ob odhodu zaželel srečno pot, nisem vedel, da mu zdaj tega več ne bom mogel reči. Malo pozneje, ko so reševalci, bilo jih je skoraj dvajset, v Planinskem domu dobili prvi topel obrok so v njih nemo strmele oči gostov. Žene lovcev, Italijanov so se stisnile k možem., vse naokrog je bilo tiho. Čez čas je pogovor znova oživel. Na ekranu televizijskega sprejemnika je spiker bral poročila o dogodkih v Kambodži. Špala in Mile sta fotografirala reševalce, ki so odhajali domov. Nista posnela vseh. Ko sem se zjutraj doma zbudil, je nad vhodom vihrala črna zastava. Ljudje so spraševali zakaj.
J. Sever
Foto: Jodl, Cic, Špala, Nani
Novi tednik, 16. decembra 1970