Metod Škarja: ... pod vrhom Mrzle gore v Matkov kot.
Popoldanska ogledna tura tri dni prej proti Logarski in Matkovemu kotu je pokazala izredno zalit Matkov kot ...
... oziroma grapo naprej proti Krnici Latvica pod samim vrhom Mrzle gore. Tu sva že bila z bratrancem Janezom aprila 2015 po ohladitvi, ki je nasula precej novega snega na kar nekaj podlage. Takrat sva zaradi daljše snežne plohe končala v levem stranskem žlebu pod zadnjim skokom v zgornjo krnico. Tokrat so bile razmere še neprimerno boljše, grapa izredno zalita praktično do robov (primerjava slik pokaže, da je trenutno več metrov dodatnega snega in nekaj metrski dodatni graben v pobočju je zalit praktično do roba in marsikje tudi čez). Nekaj metrski skalnat ali leden skok na sredi, ki sledi kmalu za Matkovim škafom in se mu pot izogne po levi, je bil tokrat le okoli 20 metrov zožitve in povečane strmine na ca. 50 stopinj (imela sva kotomer in sva spotoma merila za občutek). Sicer je že ta srednji del grape zelo konstantne strmine, nad skokom ves čas 40 stopinj ali nekaj več, spodaj nekaj manj. Potem sledi krajši položnejši del oziroma spodnja krnica, nad njo pa drugi skok z okoli 50 metrov 50 stopinj, nad njim pa še precej strmega konkavnega pobočja 40-45, preden se teren položi v Krnico Latvica. Tu zlezeva levo na najvišji rob, nekaj nad 2000m.
Slabi vremenski napovedi daleč v popoldne sva turo pričela primerno pozno z vožnjo v dežju vse do Luč, Solčava pa je bila že suha. V Matkovem kotu se sneg prične takoj, ko se s ceste proti kmetiji spusti dol v dno stranska cesta.
Tu takoj štartava na smučeh. Baza oblakov je na ca. 1000 vm, tako 
da sva hitro v megli. Čim se dolina začne dvigati, je desno spodaj v njej ogromna plazovina in višje proti Matkovemu škafu ogromna plaznica čez vso širino ter navpičnimi robovi okoli 3m višine. Pri sami zožitvi se da lepo noter in nato po njenem dnu odlično napredovanje naravnost navzgor, kot avtocesta (avtocesta zato, ker običajno se plazovine ustavljajo ravno tu in je ta del na pomlad zelo zoprn). Po zaliti grapi desno od Matkovega škafa do omenjenega skoka gre na smučeh. Smuči natakneva še v srednji položni krnici do zgornjega skoka. Nekje na sredi grape se megla, iz katere predtem vztrajno rosi in pada droben zrnat sneg, občasno razkraja in nad zgornjim skokom se prvič zares odpre. Že ene dvakrat smo to zimo ciljali na tako popoldansko razjasnitev, ki je ni bilo; no tokrat pa je prišla še malo prej, kot je kazal Aladin.
Tako z vrha odsmučava v soncu in lepih razgledih. Sneg je na severnih straneh vse sorte, a večinoma trde, zelo 
dobro smučljive oblike, kot so že poročali tisti, ki so se severnih strmin že lotevali. Navzgor grede je bilo zaradi vlage in ne prav nizkih temperatur vse skupaj povrhu rahlo ojuženo, kar je obetalo še boljšo smuko. Cena enourne razjasnitve je, da vse skupaj precej otrdi daleč dol, tudi kar je še južno, pa dobi tisto gosto obliko, ki bi bilo skoraj bolje, da bi bilo povsem trdo. Na raznih ploščah starega ali napihanega snega je tudi treba paziti, kje so meje trdnosti površine, ker se kje pri zavoju tudi že udre skozi, pa se je treba preseliti drugam. Zato mora biti smuka primerno previdna in malo bolj hitro lahko zapeljeva šele zadnji del grape proti Matkovemu škafu, kjer je še vedno odpuščen sneg. Spodaj se da potem levo in desno od plaznice odlično smučati po strmih stranskih pobočjih, ki so ravno prav odpuščena, ko se svet odpre, se pa gre desno (dol gledano) po stranskih snežiščih in kasneje v gozd. 
Tu ponekod novi sneg izredno zavira, kot so že poročali. Spodaj te nadlege ni več in po zelo položni dolini ter grobozrnatem trdnem južnem sneg se brez poganjanja hitro pripelje do avta.
V glavnem, odlična strma smučarija, ki kar traja in traja, zgoraj strm zračen vstop v nasjtrmejši zgornji skok, potem še vedno zelo strma smučarija do in mimo srednjega skoka, ki šele potem malo popusti na zgornjo mejo TS strmin. Spodaj pa tokrat ves čas odlično. Tudi po dnu plaznice, kjer je treba, je zelo dobro zglajeno z neka novega snega čez, da se solidno pelje. Je pa treba pravi čas ven, ker potem se prične omenjeni žleb s 3-metrskimi stenami in bi bilo treba potem po njem vse do čela plazu in seveda čez njega.
V glavnem, razmere, kot jih zlepa ni.
Metod Škarja