Gorenjski Glas - Jelena Justin: Dravh (1547 m), Lajnar (1549 m) in Slatnik (1609 m) – … za katerega pa ni nujno, da je dobra izbira.
Sploh če vremenska zapoved govori o poslabšanju z zahoda. Očitno glede Soriške planine ne pomagajo niti izkušnje.
Če je dlje časa grdo vreme, da dežuje in je megleno, vsi iščemo nekakšen izhod v sili in gremo nekam višje; pogledat, če je tam kaj lepše. Mene zadnja leta v takih trenutkih pogosto »odnese« na Soriško planino. In očitno me izkušnje niso izučile, da če se obeta poslabšanje z zahoda, bo na Soriški planini zagotovo megla, precej močan veter in seveda – nobenega razgleda. A včasih je tudi tako lepo; le da je »frišen luft«.
Iz Škofje Loke se po Selški dolini odpeljemo mimo Železnikov in Zalega Loga do vasi Sorica. Spodnja in Zgornja Sorica spadata med slikovite slovenske kraje. Ob cesti pod vasjo stoji spomenik Ivanu Groharju (1867–1911). Impresionistični slikar, ki se je rodil v Sorici, je leta 1904 skupaj z Rihardom Jakopičem, Matejem Sternenom in Matijo Jama razstavljali v Mietkejevi galeriji na Dunaju, kjer so poželi velik uspeh. Obnovljena je tudi njegova rojstna hiša. Zapeljemo se do Bohinjskega prevala, na nadmorski višini 1280 m. Do Prevala se lahko zapeljemo tudi z bohinjske strani; iz Bohinjske Bistrice skozi Nemški Rovt proti Sorici.
Planino nekako v polkrogu obdajajo vrhovi Dravh (1547 m), Lajnar (1549 m), Slatnik (1609 m) in Možic (1602 m). Predlagam, da se držimo skrajno leve strani. Pred seboj vidimo tri vlečnice in dvosedežno žičnico. Hodimo skoraj pod dvosedo, ko na svoji levi strani zagledamo gozdno poseko, po kateri se več kot očitno smuča. Začnemo se vzpenjati po poseki, ki nas pripelje do veznega grebena med Dravhom in Lajnarjem. Zavijemo levo in se povzpnemo na vrh Dravha. Z Dravha sestopimo nazaj na sedlo in se ob ograji povzpnemo na vrh Lajnarja. Na vrhu je železna opazovalna kupola italijanskega utrdbenega sistema oz. Alpskega zidu (Vallo Alpino). Če z grebena pogledamo proti zahodu, se pred nami pokaže veriga spodnje bohinjskih gora; izredno lepo je vidna Kobla s Črno prstjo. Vmes je Šavnik, tudi eden od turnosmučarskih vrhov. Ja, vendar le, če je lepo vreme. Z Lajnarja nadaljujemo po grebenu naprej na Slatnik.
Ko me je pred nekaj tedni pot zanesla na Soriško planino, sem imela v načrtu, da prehodim celoten greben. Greben do Slatnika je bil lepo sledljiv, viden, od Slatnika dalje se ni videlo ničesar. Snega je bilo ravno toliko, da je prekril markacije, pihal je močan veter, zato sem nadaljevanje poti do Možica raje odmislila in prestavila na naslednjič.
Opisano pot lahko opravimo peš, s krplji, ali pa s turnimi smučmi. Če delujejo žičniške naprave na Soriški planini, bodimo obzirni do smučarjev in hodimo ob robu smučišča. Kje bomo odsmučali navzdol, je odvisno od snežnih razmer. Lahko izberemo sem in tja precej strmo vzhodno pobočje, kjer prečimo redek gozd in dosežemo zgornjo postajo spodnje vlečnice. Ne nazadnje pa lahko odsmučamo tudi po grebenu, po katerem smo se vzpenjali, in v dolino odsmučamo po urejenem smučišču.
Če vreme ni preveč ugodno in če smo pri volji, se seveda lahko še enkrat povzpnemo do grebena in odsmučamo do izhodišča. Lepo vreme da vsaki turi tisto piko na i, ki nas še dodatno nagradi, a včasih se moramo zadovoljiti tudi samo s »frišnim luftom«, četudi nismo videli skoraj ničesar.
Nadmorska višina: maks. 1609 m
Višinska razlika: 400 m
Trajanje: 2 uri in 30 minut
Zahtevnost: 1/5
Jelena Justin