Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Izlet na Obir

Jutro (1923): Visoki Obir ali »Ojstrca« (tako ga namreč imenuje kmečko ljudstvo), je veličastna gora z najlepšim razgledom, kolikor sem jih kdaj doživel.

Je to samostojen, od ostalih gorskih velikanov popolnoma ločen masiv, ki se na desnem bregu deroče Drave, med Šmarjeto in Železno Kapljo, v visočini 2142 m dviga nad morsko gladino. Na Obir se povzpneš najhitreje iz Železne Kaplje (v štirih urah), med tem, ko se pot iz Borovelj zelo vleče, je pa zato tembolj zanimiva.

Posebno slikovita je selska dolina, kjer živi idealen jugoslovenski rod, ter izredno lepa kotlina »pri Trklju«, kjer se vrsti prizor za prizorom, eden interesantnejši od drugega. Od Trklja oziroma »Šajde« se prične prava alpska »partija«, ki v vročem poletnem popoldnevu, ko se solnčni žarki z vso vehemenco upro v rebra sivega velikana, ta sicer lepa ali precej strma pot utrudi in žeja izmuči, kajti od vrnožja pa do vrha Obirja ne dobiš od narave niti kaplje vode. Šele pod vrhom, v višini 2044 m te — čudo vseh čud — osveži in okrepča mrzel vrelec, ki, ako tudi neznaten, nikdar ne usahne. Prav zraven vrelca stoji vrlo lep in prav čedno opravljen planinski hotel, imenovan »Reinerschutzhaus«, kjer planinca v domačem jeziku prav uljudno in kar je glavno, dobro in ne predrago postrežejo.

Hotel je dobro obiskovan. Ali planinca in ljubitelja narave miče tja gor na vrh, na glavo sivega očaka, kjer se (2142) nahaja meteorologična postaja, od koder opazovalec Miha Urantschitsch, ki je leto in dan na Obirju, o vremenskem stanju vsako jutro telefonično poroča v Železno Kapljo ter redno vsak večer telegrafira o uspehu opazovanja centrali na Dunaj. Prijazen možakar ti, ako želiš, prav rade volje razkaže velezanimive naprave opazovalnice. Ali bolj kot vremenski instrumenti, zanima človeka ogromna in nepopisljiva bližnja in daljnja okolica, ki se ti razprostira pred očmi. Prevzet od nepojmljivih čustev, motri človek vsevprek brez pravega cilja neizmerno in čudovito panoramo, kajti preobširno je, kar ti zre začudeno oko,da bi mogel obstati na kaki posamezni točki, če ni to slučajno krvavo vzhajajoče ali zahajajočo solnce, katerega opazovanju se ne moreš odtegniti. Na vzhodu se razprostirajo visoke koroško-štajerske planine, kjer v širnih šumah še dandanes živi ponosni rogovilar - jelen. Proti jugu ti krijejo hrbet Solčavske, Savinjsko in Kamniške planine z visokim Grintovcem, kateremu sledi veriga Karavank. Od zahoda te pozdravlja veličastni očak Triglav ter vrsta velikanov Julijskih Alp, med njimi od Italijanov zarobljeni Mangart, divni goriški Krn in Črna prst. Daleč v ozadju se v jutranjem ali večernem solncu zlate Karniške Alpe, tem pa slede daljni pristalni Dolomiti.

Na koroško-tirolski meji se dviza visoko nad drugimi gorskimi velikani vedno zasneženi Veliki Klck (Grossglockner), a temu slede na severu kot mogočen zid med Koroško in Solnograško, Visoke Ture. Vmes med temi velikani leži kot v zibelki od narave čudovito zavarovana, prelepa Koroška dežela v vsej svoji krasoti, ki Jo nimaš od nikjer kot z Obirja, tako vso na ogled.

Od številnih jezer gledalcu najbolj imponira veliko Vrbsko jezero s takorekoč
neločljivim sosednjim Celovcem. Po divni Rožni dolini se vije mogočna, od
Korošcev toli opevana reka Drava s premnogimi večjimi in manjšimi dotoki. S
parobkov košato obraščenih gričev zrejo v dolino starodavni gradovi, ki Še dandanes bude med ljudstvom grenke spomine na temno preteklost. Med rodovitnimi poljanami in zelenimi gaji se pa belijo mična mesteca in trgi ter čedne vasi in sela. Raznobarvna in raznolična panorama, kakršna se človeku v življenju le redkokdaj nudi. Ko v jutranjem solncu, ki kot zrcalo odseva od globoko pod teboj ležečih jezer, zreš na to izredno naravno krasoto, si ne moreš kaj, da ne bi vzkliknil s pesnikom:

Preveč lepote na enkrat
oko Je moje zrlo,
zato po tebi mnogokrat
srce mi bode mrlo …

Ko se — prevzet od tega, kar ti nudi razgled z vrh Obirja, utopiš v razmišljanje o preteklosti, o onih časih, ko je bil ta lepi svet ne le čisto naš, marveč celo središče in zibelka našega naroda, kar neizbrisno izpričuje na Gosposvetskem polju stoječi dragoceni zgodovinski spomenik nekdanje časti in slave, na drugi strani pa zreš neposredno na kruto sedanjost, ko brezsrčni tujec gospodari nad našo lastnino, a potomci nekdanjih slovenskih vojvod ječe pod tujim jarmom, te nehote objame bridka žalost. Dejstvo, da narod tam doli pod teboj, stanujoč na lepili gričih in rodovitnih poljanah še govori jezik, v katerem se nekdaj prisegali slovenski knezi zvestobo domači grudi, da koroška mati, kljub potujčevalnim nemškim šolam, kramlja na domačem ognjišču s svojo deco v domači govorici, te končno nekoliko pomiri, kajti dokler ljudstvo ohrani domačo govorico, do tedaj za svoj narod ni izgubljeno.

Od historične, za vsakega nacijonalnega Slovenca in Jugoslovana sveto ravnine, sem od lepega Gosposvetskega polja se razlega mogočni glas starodavnega orjaškega zvona Gospe svete, odmeva od strmih sten Južnih Alp ter severnih Visokih Tur. Ta veličastni zgodovinski zvon nosi značilen napis: »Wann wird dio letzte Stunde schlagen?« (Kdaj bo bila zadnja ura?) ... Kljub neveseli sedanjosti zatrdno upamo, da bo na ti lepi grudi prej drugim, kot našemu narodu odbila — zadnja ura... Zato skrbeti je dolžnost vseh pravih sinov in hčera velike in mogočne Jugoslavije ...

Ko bo Korotanski slovenski rod na svoji zemlji zopet svoj gospod, takrat bo pogled z visokega Obirja na lepi slovenski Korotan še mnogo lepši in slajši, kotje dandanes …

(Dalje prihodnič)

Jutro, 18. september 1923
 

18.09.1923

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti