Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Izpolnjen pogoj PCT

Akademski AO - Alenka Klinar: Po izpitih za alpinista in ugotovitvah, da smo že predolgo ujetniki v tej prelepi deželici 

Izpolnjen pogoj PCT

... je bil čas za prestop meje. Prvotno je bil plan Omiš in Paklenica. Z Janom Jasničem (ČAO) se pretekli začetek tedna odpraviva morju in predvsem skali naproti. Nisva imela neke fiksne ideje kaj točno bi, se mi je pa od nekje prikradla želja o plezanju najdaljše navrtane smeri na Hrvaškem. Lahko bi spisala precej obsežen spis o tem plezalnem raju, a vendar na kratkem nekaj besed o teh res lepih koncih.

Najina prva postojanka je tako kraj s plezalnim imenom Topići, ki plezalnemu nomadu ponuja vse in še več - najdaljšo smer, brezplačne nastanitvene kapacitete, morje in pitno vodo. V torek se v zgodnjih jutranjih urah, po tem ko je močan veter celo noč garbal šotor in kratil spanec podava pod steno Bukovac-a, kjer se skriva Dalmatinski san (6b, 600 m). Lahko rečem samo, da je ta poetični kos skale ena najlepših navrtanih plezarij, ki sem jih zaenkrat plezala. Krasni cugi si kar sledijo, ravno prav težki so, čeprav zgornji del stene sploh ne popušča. Precej hitro nama uspe čez steno, večje težave predstavlja sestop. Po tem, ko nekaj časa hodiš in poplezavaš po skalah, te čaka navrtan abzajl, kasneje pa se znajdeš v luknji, kjer je na dveh zagozdenih jebah fiksiran štrik, na nekih starih vponkah. V želodcu naju ob pogledu na to seveda stisne in tako se odločiva, da bova poskusila sestopiti preko stene. Naložene skale in trnjevo rastlinje naju nekako le popelje do markirane poti in sestopiva nazaj v Topiće.

Naslednji dan se odločiva, da bova malo bolj na easy (klasični zajeb). Izbereva si krajšo smer v steni Pajevine. Po precej slabi cesti se nama nekako uspe z avtom spraviti do smerokaza za pot. Nekaj časa iščeva vstop v steno, in nato tudi smer. Izbrala sva smer Otok ljubavi. Ker vstopa v smer ne najdeva se odločiva za bližnjo Pjesem Sirena (6b+, 280 m). V smer optimistično vstopiva sredi največje vročine. Že prvi cug z detajlom nakaže na to, da bo plezanje resno. V celoti je smer precej kompleksna, izredno tehnična, vsi cugi med 5b in 6b so se mi praktično zdeli skoraj enako težki in nekje na polovici, sva se odločila, da nama gre zares malo na k*. Malo se jeziva tudi na Stipeta, da ni privoščil še kakšnega svedra več tu in tam. Plezanje nama za polovico krajšo dolžino vzame skoraj enako časa kot dan prej in v poznem popoldnevu sva na vrhu, hvaležna, da sva uspela priti čez »to bolnico«, a istočasno vesela za to lepo smer. Ker na koncu dneva je vedno čudovita, ne glede na vse. Sestopiva do avta in si pod Malim Borovacem najdeva neopisljivo čudovit prostor za kampiranje. Sledi pivo terapija pod zvezdnatim nebom in planiranje naslednjih dni.

Tudi tretji dan je eden tistih dni, ko si rečeš, da boš imel restiča, pa si nisva mogla pomagati, želja po plezanju je bila velika in tako sva se prestavila nazaj v najin camp v Topiće. V poznem popoldnevu splezava eno krajšo smer Cicibani (6a+, 150 m), ki se nahaja pod Vrisovimi glavicami. Smer je prava poezija. Zahtevnost plezanja je s steno dnevom poprej neprimerljiva. Lahkotno plezanje je pravo zdravilo za dušo.

Naslednje jutro se spet spraviva pod Vrisove glavice, kjer splezava Mirto Selvaggio (6a+, 130 m). Po plezanju se odločiva, da se prestaviva v Omiš, kjer si za spremembo privoščiva tudi pravi camp.

Ker sva cel teden pridno trenirala, je bilo popoldan treba preveriti kakšna je najina Forma Piva (6a+, 200 m + 70 m). Pozno popoldan, precej utrujena se napol pesimistična odpraviva vanjo, ko še vedno močno pripeka sonce. Pred tem sva prebrala precej različnih mnenj, večinoma ne preveč obetavnih, kar zbuja malo dvoma. Vsaj pri meni. Začne Jan, kjer prvi cug, ki ima oceno 5C da kar nekaj posla. Si zasluži kakšno oceno več. Sledi lepa prečka in dva precej dolga 6a+ kaminska raztežaja. Vsak dobi svojega. Čudovita kaminska plezarija te v zadnji 6ki pripelje na rampo, kjer po naloženih skalah prečiš proti koncu smeri. Ker nisva želela abzajlati se odločiva, da potegneva še en cug do vrha, kjer iščeva opcije za sestop- ki ga nato najdeva čisto na vrhu- spustiva se na severno stran stene in po ponovni borbi s kačami, bodečimi rastlinami nekako uspeva priti do vasi. Tam ugotoviva, da bova morala plezati čez balkone hiš in skakati iz škarp. Za zunanje opazovalce je moralo biti videno zagotovo smešno/zanimivo, mogoče je celo kdo klical policijo. Srce se smeji od sreče, saj sva uresničila še en lep projekt. Forma piva se seveda nadaljuje na plaži in campu. Naslednji dan si zaželiva še eno smer.

Plezat greva v steno Ilinaca; Rambo (6a, 230 m). Najprej manjše transportne težave, saj z avtom zaradi miniranja stene ne moreva do Ilinaca. Z ladjo se prepeljeva na drugo stran reke, od tam naju čaka nekaj km hoje do pod stene. Kljub zgodnjemu jutru je sobotno jutro precej soparno. Plezanje v steni Ilinaca je čudovito in za utrujene roke in telesa prav blagodejno. Smer je ravno prav napeta in ponuja atraktivne razglede. Na vrhu se, kot prava hribovca ponovno odločila, da raje hodiva kot abzajlava in tako se peš po markirani poti podava proti Omišu. Kar nekaj km ceste je pred nama, v vročini ne ravno optimalno a vendar prijetno.

Fin teden, vrhunske smeri v popolni samoti, napeto plezanje, čudovite spalnice pod nebom ter hladno morje. Zagotovo pridem še!*

* Razen v Omiš, kjer sva pokasirala dve kazni za parkiranje.

AAO, 07.07.2021
Izpolnjen pogoj PCT

Značke:
GL4 APD

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti