Labodji spev Savinškovega realističnega kiparstva je bil spomenik Juliusa Kugyja, planinca, pisatelja o gorah, tujca in domačina, moža samote in glasbe, ki ga je Savinšek lahko ustvaril brez notranjih zadržkov. Planinska zveza Slovenije je pustila kiparju za izvedbo proste roke.
Savinškov Kugy sedi na skali in se obrača proti visokim goram. Na prvem osnutku ima roke sklenjene nad cepinom, na drugem sprejetem je drža nekoliko bolj sproščena, desna roka zadržuje knjigo v naročju, leva počiva na kolenu. V pelerino ogrnjeno telo je mehko upognjena stožčasta gmota, ponovljena v podstavku iz kamnitih klesancev. Kot pri spomenikih večkrat, se je dogajalo tudi pri Kugyju, da do zadnjega trenutka ni bil znan prostor, kjer bo stal. Leta 1953 se je vnela mala časopisna vojna za spomenik. Savinšek je podpiral tiste planince, ki so zagovarjali postavitev na precej visoki razgledni točki Na Šupci. Zmagali so pristaši turizma in občinski možje Trente, zagovorniki nižje lokacije Na Gmajni. Kugyjev spomenik niso izlužile množice obiskovalcev, kot se je bal Savinšek. Bronasti starček s pelerino in klobukom je res postal razgledna točka, on in veličastni venec gora okoli njega v popolnem skladju, za kar ima zasluge tudi občutljivi oblikovalec spomeniškega okolja arhitekt Boris Kobe. Sredi 20. stoletja je Kugyjev spomenik slogovni anahronizem, vendar s tisto večnostno komponentno - v kolikor lahko o večnosti govorimo v omejenem času nastajanja umetnosti po človeški podobi - ki jo daje kipu vedno znova veselje nad človeškim obrazom, pa naj gre za bogove, vladarje ali podložnike, znane ali anonimne. Gore pa še dodatno stopnjujejo čustveno auro spomenika. To leto je bil v Rotterdamu odkrit Zadkinov spomenik razrušenemu mestu, ekspresivna prikazen človeka z izrezanim srcem, kar je bil za grozoto spomina primeren spomenik, med redkimi priznanimi v moderni umetnosti. Kugy je seveda nekaj čisto drugega, tako tudi njegov spomenik.
Jakob Savinšek - del življenjepisa
V družini Savinšek so se rodili štirje otroci:
Marjan, Jakob, Bogomila in Jurij. Oče Slavko (Jakob) Savinšek doma iz Gornjega grada, je bil pravnik in pisatelj. Mati Marija, rojena Černe, je bila doma z Jesenic. Očetov smisel za umetnost je prešel na sinova Marjana in Jakoba.
1922
Jakob se rodi 4. februarja v Kamniku. Tu obiskuje prve štiri razrede osnovne šole.
1929
Oče zapusti ženo in otroke ter odide v Beograd, kjer se zaposli kot višji svetnik na ministrstvu za finance.
1932
Družina Savinšek se preseli v Ljubljano, na Kodeljevo in tri leta kasneje v Sotesko št. 10. V Ljubljani obiskuje Jakob tri razrede klasične gimnazije.
1936
Oče ga vpiše na realno gimnazijo v Mariboru, kjer obiskuje četrti razred in stanuje v internatu.
1937
Vrne se k materi v Ljubljano; ponavlja četrti razred realne gimnazije.
1938
Kot najboljši učenec petega razreda prejme hranilno knjižico Mestne hranilnice
ljubljanske.
V gimnazijskih letih se že poizkusi v risanju portreta in krajine.
...
1953
...Ob proslavi 60 letnice Slovenske planinske zveze odkrijejo na Gmajni ob cesti Vršič - Trenta spomenik dr. Juliusu Kugyju (arh. Boris Kobe). Spomenik je bil splošno zelo dobro sprejet.
(v bližini spomenika je značilno grajena trentarska Turarjeva domačija - na Turi, pri Turarjih) op. V.K.
1961
17. avgusta umre v Kirchheimu za srčno kapjo v 39. let starosti. 22. avgusta ga pokopljejo na ljubljanskih žalah