Večer, Narava, gore in ljudje - Miloš Batistuta: Pred kratkim so v Podbrdu na Tolminskem odprli po potresu obnovljeno Jakovkno hišo, katere pritličje je zdaj muzej in pisarna Lokalne turistične organizacije Sotočje Tolmin Kobarid.
Predstavljena so tri pomembna, časovno ločena obdobja: tirolska kolonizacija, gradnja bohinjske proge in čas italijanske oblasti po prvi svetovni vojni. Za izhodišče ali zaključek planinskega pohoda predlagamo Jakovkno hišo z muzejem.
Muzejska zbirka v Podbrdu je zametek organizirane turistične ponudbe tudi tega dela Tolminske, čeprav si Podbrdčani več obetajo od navezave programov z Bohinjem, saj je do dveh velikih turističnih območij - do Bohinja in Bleda le nekaj minut vožnje z vlakom skozi predor. Razstavo je postavil Tolminski muzej, avtorica razstave Karla Kofol pa se je odločila predstaviti tri pomembna, časovno ločena obdobja: tirolsko kolonizacijo, gradnjo bohinjske proge in čas italijanske oblasti po prvi svetovni vojni.
Nemška kolonizacija v trinajstem stoletju se je zgodila zaradi tega, ker je takratni zemljiški gospod, oglejski patriarh Bertold Andeški, prihajal s Tirolske, za nagrado pa je tu naselil ljudi iz svojega kraja Innichen. Ljudsko izročilo pravi, da so nemški naseljenci zemljo dobili v zahvalo za zmago v vojni, kot plačilo jim je cesar dovolil, da si smejo sami poiskati in izbrati zemljo, na kateri želijo živeti.
Naseljenci so imeli posebne pravice, patriarh jim je podelil status svobodnih posestnikov, imeli so lastno sodstvo, smeli so prosto gospodariti, oproščeni so bili služenja vojske, le v primeru vojne so morali zbrati deset vojakov, ki so šli varovat tolminski grad. Jedro naselitve in tudi fare je bil Nemški - Dajč Rut, danes Rut v Baški grapi. Zaradi posebnih ugodnosti, ki so jih uživali, prebivalci rutarske rihtarije niso sodelovali pri velikem tolminskem puntu leta 1713. Nemški priseljenci so še dolgo po prihodu med seboj govorili v nemškem jeziku, nemški rutarski dialekt pa se je še pred prvo svetovno vojno izgubil. Na tiste čase spominjajo mnoga ledinska imena in priimki, med njimi Kacenpoh, Driselpoh, Milbah, Kemperle, Kusterle, Kaltnekar, Dakskobler, Pajntar...
Razstavo si bo v juniju in septembru mogoče ogledati ob koncu tedna, julija in avgusta pa vsak dan.
Veliko pohodniških poti
Danes je Innichen oziroma San Candido v Italiji, na območju Južne Tirolske. Od meje z Avstrijo je le nekaj kilometrov, prav v Innichnu pa izvira reka Drava. Prehod Veršace (Vršac) ima nedvomno slovenske korenine, tu pa so še opazni kozolci, ki so značilni za slovensko naselitev. Kljub temu danes v teh krajih ni več najti drugih znakov nekdanjega roba slovenske poselitve. Zanimivo pa je, da so prav od tod bili v Baško grapo na Tolminskem naseljeni nemško govoreči kolonizatorji. O tem priča tudi obisk pokopališča v Innichnu, kjer so pokopani Trojerji, tako kot v Podbrdu. Danes se v Innichnu prične zanimivo turistično področje, pozimi smučarski, poleti pa pohodniški paradiž Dolomitov, nekaj kilometrov naprej je oblegani smučarski center Kronplatz.
V okolici je veliko označenih poti, ki se stekajo na primorsko in gorenjsko stran. Greben bohinjsko-tolminskih gora s Črno prstjo je na trasi Slovenske planinske transverzale, tu je tudi Evropska pešpot, ki iz Italije preko mednarodnega mejnega prehoda Robič preči Podbrdo, domačini pa so ponosni na Pot rapalske meje, ki povezuje in predstavlja nekdanjo italijansko vojaško infrastrukturo. Rapalska konferenca je mejo med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS določila z betonskimi mejniki, ki so še danes vidni, za potrebe gradnje italijanskih vojašnic in bunkerjev in povezav med njimi so najprej zgradili mulatijere - poti, ki so še danes povsem uporabne. Ena najlepših slovenskih gorskih panoramskih poti se začne na Petrovem brdu, tam popotnik lahko pusti vozilo, pot pa ga po označeni trasi pelje mimo nekdanjih italijanskih vojašnic pod Lajnarjem, Slatnikom, Možicem do Baškega sedla ter se nadaljuje do Črne prsti. Razgledi se ponujajo na tolminsko stran, v Baško grapo in na bohinjsko stran. Pohodniki lahko sestopijo v Podbrdo, lahko pa nadaljujejo pot v Bohinj ali naprej, po trasi Slovenske planinske transverzale. Omenjeni predlog je primeren za enodnevni ali dvodnevni planinski pohod, posebne opreme zanj ni treba, pot je pohodniška, priporočamo pa ustrezen zemljevid. Vsekakor za izhodišče ali zaključek pohoda predlagamo Jakovkno hišo z muzejem, kjer je tudi turistična pisarna.
Miloš Batistuta