Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Jalovec

Sredi septembra je še čas za daljše sprehode po gorah in gora v grbu PZS vedno privlači.

Jalovec

Še pred zoro zapeljeva iz mesta po avtocesti na Gorenjsko in nato po magistralki v Kranjsko goro in na prelaz Vršič, kjer ustaviva in se po plačilo parkirnine pripraviva na dolgo pot.

 

Le nekaj korakov naju loči do brunarice, kjer se prične markirana pot. Stopiva do vznožja melišča in takoj levo ob rahlem spustu do skalnih pečin, pod katerimi nadaljujeva s prečenjem pobočja ob pogledih na Prisojnik. Hodiva v senci gore, hodiva z nekaj vzpona in dolgim rahlim spustom. Na nekaterih predelih je nekaj varoval, ki pridejo prav v mokrem. V daljavi na Kanjavcu ugledava prve sončne žarke, medtem ko je dolina Trente in gore nad njo še vedno v senci. Dobre poglede zakrivajo drevesa ob poti. Hodiva in hodiva in ko se odpre pogled, ugledava v daljavi ožarjen vrh Bavškega Grintavca, nekoliko kasneje pa izza pobočja Razorja vzide sonce, ki ga gora po nekaj korakih zakrije in šele čez nekaj minut se ponovno pokaže na drugi strani gore.

Ura hoje je hitro minila in minute tečejo dalje, midva pa se spuščava proti Rutarski Trenti. Več višine bova izgubila, več jo bo potrebno nadoknaditi kasneje.

 

V gozdu prideva do prvega razpotja, kjer nadaljujeva desno navzgor in se vzpenjava skozi vedno bolj redek gozd na pobočje z ruševjem in brinjem in pot postaja vedno bolj razgledna in kamnita. Nad nama so strma pobočja grebena, ki se vleče od Mojstrovk do Jalovške škrbine in na drugi strani doline je prepadna stena in greben Goličice, ki zakriva najin cilj, visoki Jalovec. Stopava mimo velikih balvanov do naslednjega razpotja, naravnost navzgor gre pot za Tamar, nekoliko levo pa pod Goličico in po tej z nekaj odvečnimi koraki v nepravo smer prideva do vznožja gore, kjer narediva premor ob lepih pogledih na gore nad Trento.

 

Z melišča pod steno pričneva strm in zahteven vzpon ob pomoči številnih klinov in nekaj pletenic. Vzpon terja vso zbranost pri premikih in oprijemih skale in varoval. Vzpenjava se skoraj naravnost strmo navzgor dokler strmina ne popusti in priplezava na kratko izravnavo, ki preide na melišče, po katerem in ob njem nadaljujeva vzpon. Na najini desni se odpre prelep pogled skozi Jalovški ozebnik v dolino Tamar. Tu zastaneva in si privoščiva drugi odmor za okrepčilo in si nabereva zopet nekaj novih moči za nadaljevanje vzpona.

 

Preko melišča se povzpneva na sedelce, kjer ugledava Veliki Ozebnik in pot z Zavetišča pod Špikom, po kateri stopa nekaj planincev. Sledi kratek spust in že sva pod pobočjem Jalovca, kjer je potrebno poprijeti za skalo. Povzpneva se na greben, od koder vidiva dolino Loško Koritnico in Loško steno, Rombon, Jerebico, Kanin in italijanske Julijce. Stopava po razmeroma ozkem in prepadnem grebenu, ki ga boža hladen veter in že se pokaže Mangrt v vsej svoji veličini. Čudovito in naporna pot je pozabljena, le še stopava hitro dalje. Pot se združi s potjo s Kotovega sedla. Povzpneva se le še nekaj višinskih metrov in stopiva na najvišjo točko poti, na 2645 m visoki vrh Jalovca, kjer se priključiva peščici planincev v občudovanju enkratne gorske panorame. Malo je skritega najinim pogledom, vrh za vrhom kaže svoja pobočja. Pod goro je dolina Tamarja, nad njo Vevnica, Strug, Ponce, na drugi strani Slemenova špica in Mojstrovke nad njo z grebenom do Jalovške škrbine in daleč za njim so Martuljške gore z Veliko dnino in Škrlatico nad njo. Že je tu Prisojnik, pa Razor in vrhovi do Triglava, od koder se vrste gora za goro, že vidiva Kanjavec, pa Trentski Pelc s Srebrnjakom in za njimi val drugih vrhov in še in še. Nikjer ni konca in lahko se zavrtiva ponovno okoli in videla bova nove in nove vrhove.

Seveda ne gre brez okrepčila in fotografiranja, a vsemu je treba enkrat narediti konec in tako po daljšem odmoru pričneva sestop. Prvi del poti gre po smeri vzpona, da nato spodaj na razpotju ubereva drugo smer. Greva v smeri Špička in stopiva najprej na pobočje Velikega Ozebnika, ki ga prečiva in nato ob lepih pogledih na gore in drobne cvetice v razpokah skal pričneva na trenutke zelo zahteven spust z nekaj pletenic in klinov. Pot gre okoli pobočja, se nato strmo spusti, občasno strmina popusti, da nato v naslednjem raztežaju gre zahtevno navzdol, zdaj v grapico, zdaj v ozek žleb, pa na strmo pobočje in tako naprej dokler ne stopiva bolj desno in preko grebena s pogledom na Pelc nad Klonicami zagledava še nekoliko oddaljeno Zavetišče pod Špičkom, od koder vodi markirana pot na prelaza Škrbina za gradom in Čez Brežice s prehodom v dolino Bavščice. Za trenutek zastaneva, nato pa se spustiva v kotlino, kjer so že prvi balvani z zanimivimi napisi in rimami, ki prikradejo nasmehe na najina utrujena obraza. Sledi še kratek vzpon in prispela sva na majhen plato s kočo pod goro, kjer si v družbi pohodnikov privoščiva okusen ričet ob hladni pijači.

Še malo počitka in se posloviva od prijazne oskrbnice in zapustiva planinsko postojanko s slovensko zastavo ter se podava dolgi, zelo dolgi poti na Vršič naproti. V objektiv ujamem goli lepen, resasti sviščevec in bleščeči grintavec, da gora niti ne omenjam.

Pot se počasi spušča, pelje mimo številnih zapisov na skalah, preči pobočja in rebri, gre skozi ruševje in po odprtih pobočjih z odcepi za pot v Trento dokler ne prideva do pitnega studenčka, ki za čudo še živi in polni manjše korito. Umiti obraz in roke je privilegij pod sončnimi žarki. Stopiva dalje, pot se prevesi in naju ponese v gozd in do manjše bajte, kjer za trenutek izgubiva sledi in stopiva v napačno smer, kar ugotoviva po smeri spusta v dolino. Vrneva se do bajte in poiščeva pravo pot ter nadaljujeva proti izhodišču. Pot pa se vleče in vleče in že utrujena narediva še en premor na mestu, kjer so lepo vidne gore od Prisojnika do Trentskega Pelca in kjer slišiva ropot prometa na cesti za Vršič. Čeprav blizu, je še dolga pot, ki se ne konča in ne konča.

 

Kot vse pride tako vse mine in tudi najina pot navzdol se obrne navzgor, kjer je vsak korak počasnejši, a vendar pripelje tja kamor sva namenjena. Končno sva na prelazu Vršič in na cesti, ob kateri čaka najino prevozno sredstvo. Pospraviva pohodno opremo, sedeva v avtomobil in se odpeljeva v belo prestolnico.

 

Značke:
GL4 BaznikS

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40577

Novosti