Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Janče

Zjutraj pogledujem v nebo in se sprašujem, kdaj bo odpihnilo meglo.

Janče

Nekaj manj megle okoli hiše in že smuknem v kolesarska oblačila ter odpeljem novi kolesarski turi naproti. Parkirišče pod Debnim vrhom je popolnoma zasedeno, ko peljem mimo do Podgrada, kjer vendarle posije sonce in so meglice za menoj.

 

Zavijem v senčno in hladno dolino potoka Besnice, kjer so sončni žarki ujeti v krošnjah dreves. Prikolesarim v Spodnjo Besnico in ko grem mimo osnovne šole, je za menoj že deset kilometrov poti. Še nekaj kilometrov in sem na križišču, kjer se pričenja osemkilometrski vzpon na Janče. Za nekaj trenutkov se ustavim, da slečem toplo oblačilo in si ga povežem okoli pasu, še nekaj požirkov iz bidona in pričnem pedeliranje navkreber ob stalnem srečevanju avtomobilov, pa tudi nekaj kolesarjev gre mimo na specialkah, medtem ko sam vozim gorsko kolo lepo počasi v enakomernem tempu. Meter za metrom gre navzgor in dokaj hitro je za menoj prvi kilometer, pa drugi in tretji in četrti, ko sem pred vasjo Gabrje z lepim pogledom na pobočja Vnajnarjev in kot za posmeh se prikažejo tudi prepovedane Kamniško-Savinjske Alpe v vsej svoji veličini. Je pač tako, da jih meja mestne občine ne doseže. Imajo pa Kamničani sedaj bolj proste roke in veliko prostora na njihovih vrhovih.

Fotografiram in ponovno stopim na kolo ter se odpeljem skozi vas. Kolesarim mimo številnih parkiranih avtomobilov in obiskovalcev, ki se želijo sprehoditi v jesenski naravi. Pred menoj je znak za dvajsetodstotni odcek in zato prikolesarim v najlažji prestavi do kapelice Sv. Milkavža, okoli katere je polno pločevine. Proti zahodu je lepo vidna Šmarna gora in Julijci, proti vzhodu pa se vrstijo vrhovi vse do Kuma. Še nekaj sto metrov in sem na Jančah, na najvišji točki mestne občine Ljubljane, kjer ustavim pri planinskem domu, ki je zaprt in kar je še huje, ima zagrajen prehod do razgledišča ob klopeh na Julijce in Kamniško-Savinjske Alpe. Nekako le uspem narediti nekaj posnetkov gora, hitro pojem banano in popijem nekaj požirkov, ponovno oblečem toplo oblačilo, potem pa zapustim zaprti dom, okoli katerega na višjeležečem travniku počiva kopica ljudi ob upoštevanju medsebojne razdalje in z maskami na obrazih.

 

Na obronku vasi se odpre pogled na Raduho z Zasavsko in Limbarsko goro, nato pa se spustim v Tuji grm in na drugi strani vasi ostro zavijem desno ter nadaljujem spust do naslednje postaje jeklenih konjičkov na križišču poti. Cesta je prekopana zaradi polaganja novih vodovodnih cevi. Na cesti je veliko peska, a to ne predstavlja ovire, ko je ponovno potrebno iti v klanec, ki se konča nad Volavljami.

Sledi spust okoli griča. Ustavim pri toplarju, pokličem hči, ki je iz druge občine prikolesarila na Obolno, kjer poteka občinska meja. Spregovoriva nekaj besed o najinih poteh in nato pojem slastno napolitanko, popijem vodo in že kolesarim skozi vas malce navzgor, pa navzdol, da nato zopet navzgor do Prežganja. Kolesarim pod cerkvijo Sv. Marjete in se spustim na Trebeljevo s pogledom na Obolno in Mali vrh.

Še se ozrem nazaj na vas s cerkvico na griču in že se spuščam v dolino Besnice srečujoč številne kolesarje in avtomobile. Vseh je kar za dve stotniji. Navzdol gre kot za stavo in kilometri se hitro vrstijo eden za drugim. Kolesarim mimo klanca za Janče in naprej po dolini do hiš in odcepa ceste za Pečarja, kamor pa tokrat ne grem. Še pedeliram po dolini in sem kmalu ob potoku in v senci hribovja, ki se razširi šele ob vstopu v Podgrad, kjer grem v podvoz in nato se moja pot obrne proti zahodu. Srečujem kolesarje in avtomobile, parkirišče za Debni vrh je tudi sedaj polno in že peljem preko reke Ljubljanice v Zalog in v domači Kašelj.

 

Po štiriinštiridesetih kilometrih zaključim poganjanje kolesa, sestopim in vstopim v domačo hišo.

 

Značke:
GL4

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 41481

Novosti