Marsikdo od nas se je kdaj v kaki smeri vprašal, kako je vendar Janeta preplezala tisti detajl, če pa so grifi tako daleč narazen … Ampak ona je vedno našla svoj grif in elegantno šla čez na videz nemogoče.
Tako kot v življenju. Na videz drobna in krhka ženska je bila izjemno močna, inteligentna in sposobna. Odlikovalo jo je nešteto talentov … Zaradi svoje neverjetne pozitivne energije, predanosti vsem, ki jih je imela rada, in vsemu, kar je imela rada, je vedno našla tisti svoj grif.
“
Čopov steber se ne pleza kot privesek izkušenemu kolegu, življenjski vrh znamenitega gornika ni za pripravnika z dvema, tremi vzponi. Več spoštovanja je vreden. Saj, splezaš ga lahko, le doživeti ga ne moreš.”
(Planinski vestnik 1979 - januar, str. 1: Dve dekleti in Čopov steber)
Že teh nekaj besed, ki jih je zapisala enaindvajsetletna mladenka po preplezanem Čopovem stebru v Triglavu, v človeku pusti močan vtis. Vtis o dekletu, ki je že v zgodnji mladosti vedelo, kaj je smisel življenja. Da živiš in ne životariš. Živiš, kadar si srečen, in srečen si, ko počneš, kar imaš rad. Janeta je rada hodila v gore. In gore so ji podarile dušo dvojčico. Moškega, s katerim sta se kot enakovredna življenjska sopotnika navezala na isto vrv in se nikoli več razvezala.
V zadnjih štiridesetih letih se je nabralo toliko različnih smeri. Ne samo v stenah. In povsod so bili grifi pogosto daleč narazen.
A Janeta je imela srečo. Njena naveza je bil Franc in on jo je varoval, da je lahko varno plezala proti soncu in se ji ni bilo treba bati, da vrv ne bi bila dovolj napeta. Janeta in Franc sta skupaj preplezala toliko smeri, da bi, če bi jih kdo ubesedil in zvezal v knjige, te napolnile cele knjižne police. In vsak izmed nas bi našel svoje ime na kateri izmed strani …
Njeni grifi smo bili včasih tudi mi, ona pa je bila naš grif zmeraj.
Bila je naša dohtarca, soplezalka, prijateljica, zaupnica … Ki nikoli ni nikogar zavrnila.
Knjige, v katerih bi se našli, bi lahko napisala ona sama. Čudovito je znala ubesediti svoja doživetja. Doživetja, ki to niso, če si jih ne zaslužiš, kar je vedela že kot mladenka. Ona si jih je zaslužila veliko več, kot ji jih je namenila vila rojenica.
Grif pa je bila Janeta predvsem svojim najbližjim. Francu je zvesto, s spoštovanjem in popolnim zaupanjem stala ob strani vedno in za vsako ceno. Mojci in Luku pa je bila grif, ki je bil vedno ob pravem času na pravem mestu. Brezpogojno.
Grifi so del gora, zato so večni in nič jih ne more premakniti. Draga Janeta, tako bo ostalo tudi s spominom nate. Prav vsi, ki smo te poznali, bomo vse tisto, kar si bila, v sebi nosili za vedno.
Za nas si zmeraj bila in boš vzornica v vseh pomenih te besede. Tudi zato, ker se je bilo tako lepo navezati na isto vrv s teboj.
Vrv, ki povezuje vaju s Francem, pa je še vedno cela. Takih vezi, kakršna je vajina, ne more pretrgati niti čas.
Zato, Franc, Mojca in Luka, trdno verjamem, da bo Janeta na drugem koncu vrvi vedno pazila na vas.
Marta Krejan Čokl v imenu AK Ravane
Ravne na Koroškem, 15. 12. 2016