Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Janez Pretnar, specialist za Latinsko Ameriko

ProMo intervju: Planinski vodnik, ki je v PZS že več kot 40 let. Ideja za popotniško agencijo znotraj PZS še vedno aktualna. Kaj pravzaprav pomeni izraz  treking?  Navdušujoče planote na 4000 metrih z velikimi jezeri, polji in mesti. Zakon o GV je razdelil vodnike na dva bregova. 
Fotogalerija v 27 slikah.

"Potrebuješ vodnika za treking v Peruju in Boliviji? Najboljšega? S Pretnarjem pojdi". Janez, kaj praviš na tak popotniški dialog?
No, ne vem, če sploh so takšni dialogi med popotniki, res pa je, da v Latinsko Ameriko hodim že več kot trideset let. Začelo se je z Mehiko, potem je sledil Ekvador z Galapaškim otočjem in načrtno ostale andske države. Nekatere poti so ustaljene, vendar še vedno najdem kakšen ovinek, ki je nov in zanimiv tudi za mene, Južna Amerika je ogromna in tudi belih lis je še veliko. Seveda pa ne vodim le tam, ampak z veseljem peljem skupino tudi v Kenijo in Tanzanijo s Kilimandžarom, Novo Zelandijo, Maroko in bližnje, evropske države.

Na poti čez Salaro, Bolivija.

Vedno pa gre za prave trekinge z nahrbtnikom in šotorom po neobljudeni pokrajini ...
Moram takoj popraviti, sam ne vodim trekingov v pravem smislu, ampak so to planinsko-turistična popotovanja. Naj na kratko razložim v čem je razlika, saj se beseda treking pogosto zlorablja in tudi organizatorji potovanj nimajo razčiščeno, kaj je eno in kaj drugo. Izraz trek v holandskem dialektu afrikaans, ki ga govore Buri, holandski naseljenci v Južni Afriki pomeni dolgo potovanje. Trekking lahko traja tudi več tednov in načeloma naj bi udeleženci vse nosili s seboj ter spoznavali dežele, kjer ponavadi ni koč in zavetišč. To pomeni, da je treking n. pr. v Peruju okrog gorovja Cordillera Huayhuash in inkovska pot do Macchu Piccha ali v Tibetu okrog svete gore Kailash. Naša popotovanja pa so kombinacija turističnega potovanja z bivanjem v preprostih hotelih in lodgih in le izjemoma v šotorih ter vzponi na posamezne vrhove. Poskrbljeno pa je tudi za spoznavanje naravnih in kulturnih znamenitosti ter sobivanje z domačini.

Na začetku si bil bolj planinsko usmerjen …
V začetku sem bil planinec, mladinski in planinski vodnik, vzporedno pa tudi učitelj smučanja. V matičnem planinskem društvu Radovljica sem dal »skozi« vse mogoče funkcije od načelnika MO, gospodarja društva do predsednika. Član UO društva sem še danes, podobno pa je bilo z delom v Planinski zvezi Slovenije. Odgovoren sem bil za orientacijo pri Mladinski komisiji, bil sem član Uredniškega odbora Planinskega Vestnika in imel srečo spoznati in delati z dr. Mihom Potočnikom, Evgenom Lovšinom, Jankom Ravnikom. Potem je prišlo prelomno leto 1974 z odpravo na Mc. Kinley, ki mi je pustila spomine z ozeblinami in leto kasneje prvi treking nasploh, ko smo šli nasproti takratni uspešni odpravi na Makalu. Torej delam pri tej organizaciji že več kot štirideset let in ni mi žal tega časa. Nadgradnja vsega pa je bila še pridobitev licence turističnega vodnika, ki je pripomogla, da sem od leta 2002 profesionalni turistični vodnik.

Pumasillo, Peru.

Seveda poznaš Summit DAV nemške planinske organizacije. Kje je PZS zgrešila odcep oz. kdaj je zamudila vlak, da bi sama postavila takšno outdoor agencijo?
Komisija za mednarodno sodelovanje pri PZS je bila zametek organizacije, ki se je poleg stikov s sosednjimi planinskimi organizacijami, ukvarjala z izleti, potovanji in smučarskimi izleti. Dolgo jo je vodil Mirko Fetih, popularni Mka. Kot načelnik sem ga nasledil in nadaljeval s spoznavanjem vedno novih ciljev. To je bilo obdobje, ko so tudi planinci začeli obiskovati Himalajo in Ande, področja, ki so bila prej rezervirana za alpiniste.
Primerjava z večjimi organizatorji ni možna, čeprav so cilji in izvedba podobni. Večji trg in s tem potencialni kandidati omogočajo večjo prodornost. Planinska zveza Slovenije je imela vizijo ustanovitve podobne agencije, na UO je že bila potrjena organizacijska shema d.o.o., pripravljeni akti, imenovan sem bil za vodjo te agencije, vendar ne kot profesionalec. Toda še preden je prišlo do realizacije, je nekatere mladce zanimalo, kako se bo delil dobiček. In tako se je tudi končalo … Ideja je še vedno, da se projekt v razširjenem smislu izvede, pa ne samo zaradi planinsko-turističnega delovanja, ampak tudi zaradi drugih komercialnih dejavnosti planinske organizacije.

Kdaj lahko pričakujemo konkreten korak, naj bi prišel iz Komisije za popotništvo?
Ideja za agencijo je aktualna, vendar je konkurenca na sorazmerno majhnem trgu že velika. Premalo se posvečamo tudi incoming turizmu in popotništvu, čeprav se tudi na tem področju kažejo spremembe in nove ideje. Komisija za mednarodno sodelovanje je z neodvisnostjo dobila širše naloge, zato je bil v njenem okviru ustanovljen Odbor za popotništvo, ki pa je preoblikoval v Komisijo za gorsko popotništvo, ki kot taka deluje še danes. Komisija pripravlja program, ki ga skuša po najboljših močeh skuša realizirati. V programu so tako izleti v okviru Poti prijateljstva, turni smuki in popotovanja. Posebnost je tudi Klub 4000, ki omogoča planincem organizirane pristope na lažje štiritisočake. Člani komisije samostojno pripravijo programe in akcijo tudi izvedejo, zaradi raznolikosti delovanja so v komisiji tako turistični, planinski in gorski vodniki. Zaradi težavne logistike pri daljših potovanjih sodelujemo tudi s potovalnimi agencijami. Druga dejavnost je dajanje različnih informacij posameznikom, skupinam in društvom pri načrtovanju izletov in potovanj.
Na splošno so skupine manjše, kot so bile včasih, kot pa sem omenil, je program pester, objavljen je na spletnih straneh, udeleženci dosedanjih akcij pa so o programu obveščeni tudi osebno, zavedam pa se, da naše propagiranje šepa.

 Vrač v Chichi-ju, Guatemala. 

Tvoja pot vodnika je torej tesno povezana s PZS. Imeti za seboj tako bazo je želja vsakega vodnika, tudi v tvojem primeru je bila prav gotovo odločilna.
Moram takoj povedati, da baza ni tako široka. Slovenci smo popotniški narod, zagotovo nas je procentualno več kot Nemcev, ki veljajo za svetovne popotnike. Če primerjamo še naš bruto produkt po glavi, jih še bolj prekašamo. Vendar so Slovenci tudi veliki individualisti, z razvojem prometa, turizma, dostopnosti do informacij, je odločitev za samostojno potovanje toliko večja. Pri nas obstojajo določeni krogi popotnikov, ki so navajeni drug na drugega. Prostora za velike tour operatorje pri nas ni, vse se dogaja in izvaja butično, kar je po svoje bolje.

Od kot ljubezen do Latinske Amerike?
Že od nekdaj sem se zanimal za eksotične dežele, doma smo imeli Brochausov leksikon iz leta 1895, kjer so bili še zemljevidi z neraziskanimi področji. Odločilna je bila skupina prijateljev, ki je tudi želela potovati, izkušnje z organiziranjem podobnih zadev sem imel in tako se je začelo. Najbolj so me navdušili ljudje, ki so bolj neposredni, kontrasti zasneženih gora in pragozda ter starodavne kulture. Ne morem trditi, da mi je Peru najbolj pri srcu, saj so tu še Bolivija, Čile, Argentina s svojimi puščavskimi prostranstvi in neskončnimi visokimi planotami. Na 4000 metrih so velika mesta, jezera, polja krompirja in žitaric.

Kondor v Colci, Peru.

Po vseh teh obiskih se verjetno tam počutiš kot doma. Kdaj se je pravzaprav začelo?
V nekaterih krajih se res že počutim kot doma, res pa je tudi, da sem raje v manjših krajih, kjer je varneje in ljudje bolj neposredni. Poslovno sodelujem z veliko ljudmi, hoteli in agencijami in mnogokrat je dovolj smo telefonski dogovor za rezervacije in tudi kasneje plačila na licu mesta. Beseda še nekaj velja in moram reči, da nimam veliko slabih izkušenj. Začelo pa se je leta 1978 z Mehiko in 1980 z Ekvadorjem in Perujem.

V tem dolgem obdobju se je prav gotovo marsikaj zgodilo.
Lepih dogodkov je bilo kar nekaj, eden takih je bil v Čilu, v mestu Arici, kjer so nas že sprejeli kot slovenske državljane in so se potrudili, da so našli slovensko zastavo. Vedno so tudi prijetna srečanja s Slovenci v Argentini, v Buenos Airesu, Mendozi, Bariločah. Slovence sem s skupinami obiskoval še za časa Juge, tesno smo sodelovali, prinašali knjige. Tudi sam sem se seznanjal z njihovim življenjem, literaturo in jo tudi prinašal domov, ko to še ni bilo najbolj zaželjeno. Tam sem spoznal planince in alpiniste, Dinka Bertonclja, Borisa Kambiča, Vojka Arka.

Kakšna slaba izkušnja?
Eno ne bom nikoli pozabil. Kar nekaj časa je že od tega, ko si je na vrhu tehnično nezahtevnega šesttisočaka Chachanija v Peruju eden od udeležencev zlomil nogo in smo ga sami rešili in prepeljali v bolnišnico. K sreči je bila skupina številčnejša, z nami je bil zdravnik, imeli smo potrebno opremo in tudi vreme je bilo naklonjeno. Toda to še ni vse, v Arequipi, mestu v vznožju Chachanija, so bili na vojaškem delu letališča takoj pripravljeni za reševanje s helikopterjem. S pilotom, mladim majorjem, sva tudi poletela, vendar je bil ponesrečenec z našimi člani skupine na višini 5400 metrov in helikopter ni mogel lebdeti, tako, da je bilo reševanje do konca akcije klasično, vendar uspešno. Takrat so se izkazali vsi člani skupine. S helikopterjem pa se je pilot uspel dvigniti na 6400 metrov in je bilo božansko nad vsemi vulkani, jaz pa brez fotoaparata.
Iz Peruja sem enkrat tudi dobesedno bežal pred kolero v Ekvador, k sreči sem vedel, kdaj so zaprli mejo, bil sem sam, brez skupine, s katero sem se srečal kasneje v Quitu, Ekvador.

Otok ribičev Salar De Unyuni, Bolivija.

Kdo so tvoje stranke, zakaj se odločijo za pot v JA?
Ni kakšnega posebnega pravila, pretežno sicer starejši, tudi na meji upokojitve, v skupinah pa so tudi študentje, prevladujejo ženske. V skupinah so bili uspešni tudi pri vzponih sedemdesetletniki, torej ni pravila. Res pa je, da taka potovanja niso poceni, nekateri si to lahko privoščijo pogosteje, drugi varčujejo in jim je to sanjsko ali življenjsko potovanje.
Razni televizijski programi prinašajo veliko potopisnih reportaž, Južna Amerika je kar hvaležna tema, žal pa so potopisi precej stereotipni in se veliko ponavljajo. Treba pa je priznati, da pripomorejo k odločitvi za odhod. Mnogi se odločijo tudi zaradi pripovedovanja drugih, ki jih navdušijo za pot.

V kakšni meri si morajo turisti na turah pomagati sami? Imajo »all inclusive« ali jim pustiš, da spoznajo tudi nelagodno plat popotovanja?
Mentaliteta udeležencev se spreminja, internet in drugi viri informacij so prinesli svoje, skratka ljudje vedo veliko več in se na potovanje tudi pripravijo. Ne samo kondicijsko, ampak se oborožijo z zgodovinskimi in geografskimi podatki in dober vodnik mora biti pripravljen tudi na najbolj nenavadna vprašanja. Popotovanja so včasih res fizično naporna in je kondicija pomembna, še največji problem predstavlja menjava različnih klimatskih razmer in menjava višin. Kar se tiče aklimatizacije, to ne predstavlja takega problema, saj skušam postopoma zviševati kraje prenočevanja, najtežje je ob prihodu z letalom v Cusco, ki je na 3200 metrih, vendar imam svoj način premagovanja teh tegob. Pomembno je, da lahko popotniki tudi kreirajo posamezne etape potovanja, ki ga po potrebi tudi spreminjamo po dnevih.

Gejzir na Tatiu, Čile.

Se Latinska Amerika spreminja? Vodiš v dokaj neobljudene kraje, kakšne spremembe je moč opaziti?
Latinska Amerika je k sreči v obdobju brez revolucij in državnih prevratov, gverila je le v Kolumbiji in občasno v Srednji Ameriki, nacionalne ekonomije so v porastu, Čile spada med pacifiške tigre, napredek je viden skoraj povsod. Infrastruktura se izboljšuje, ceste, zlasti v osi Pacifik-Atlantik se gradijo na večih krajih. Glavni iniciator teh gradenj je Brazilija, ki postaja svetovna gospodarska velesila in ima velik vpliv na lokalno gospodarstvo. Povsod se čuti poskus izrivanja ZDA in skupno nastopanje držav. Človek je vesel, ko vasi visoko v Andih dobivajo ceste, vodovode, kanalizacijo, vendar je pri tem velika ovira birokracija in korupcija. Sicer pa - kje ni? Zaradi teh sprememb danes popotnik in skupine hitreje in varneje potujejo, prometne zveze so redne, skratka ni primerjave s stanjem pred desetletji in prav je tako. Nekateri želijo videti »prave« Indijance, tega je malo, v rezervate je težko priti zaradi odmaknjenosti, treba je imeti dovoljenja.

Globalno segrevanje, taljenje ledu, ... poslušamo vsakdan. Opaziš kaj od tega na svojih poteh?
Ja, globalno segrevanje je prisotno tudi na drugi strani oceana, klima se po pripovedovanju domačinov spreminja. Ni več klasične deževne in suhe dobe, dež pade v kratkih obdobjih v velikih količinah, večja je erozija in poplave, vpliv pojava »ninjo« je katastrofalnejši. Ledeniki se umikajo, tako, da se moreš več zanesti na zemljevide, namesto ledenikov te pričakajo mukotrpne morene. Sam zasledujem nekaj ledenikov v Boliviji in Peruju. Na Chacaltayi je bila nekdaj smučarska vlečnica, danes je le še zaplata ledu oziroma snega, podobno je na drugi strani, pod lepim šesttisočakom Huayna Potosi, da ne govorimo o Kilimandžaru. Na vseh teh vrhovih načrtno fotografiram z istih točk in ljudje ne morejo verjeti, kaj se je v zadnjih desetletjih zgodilo z ledeniki.

Se tržiš sam ali prepuščaš prodajo agencijam?
Ker delam v glavnem kot turistični vodnik, sem »free lancer«, torej me najemajo turistične agencije, za akcije Komisije za gorsko popotništvo pa se odločamo za skupni nastop. S tem je za udeležence večja varnost in sigurna izvedba potovanja. Največje razočaranje za potnika je odpoved potovanja. Res je težko, ko si že natempiran fizično, psihično in denarno, potem pa hladen tuš z odpovedjo.

Toplice na visoki planoti.

Ne bi rad pogreval in ne iščem novih polemik, ampak tvoje stališče na relaciji planinski-gorski vodniki vendarle moram predstaviti.
To je kompleksno vprašanje, ki terja najprej uvod. Zasledujem polemike o vodenju, kdo je več vreden. Zakon o gorskem vodništvu je razdelil vodnike na dva bregova, GV so si po mojem mnenju vzeli preveč kompetenc, ob sprejemanju zakona so nekateri zaspali. S strani gorskih vodnikov je čutiti podcenjevanje, vsaj tako je čutiti iz intervjuja s predsednikom ZGVS. Enostavno problemu ni mogoče priti do dna, jasno je, da gre pri gorskemu vodništvu za dodatne zahteve, zlasti kar se tiče tehnike vodenja, gibanja, varovanja. Vendar pa so nekatere stvari iz predmetnika identične. Recimo orientacija, oba vodnika jo morata obvladati, kljub današnji uporabi GPS in dobrih zemljevidov. Enaka ali podobna je psihologija vodenja, prve pomoči, mislim, da tudi ni dileme kadrovanja, ki je pri GV alpinist, gorski reševalec. Da ne govorim o tistem, da mora gorski vodnik delati vse, od samega vodenja do obvladovanja interneta, pa tujega jezika. Kot da to ne dela in ne zna tudi planinski vodnik.
Zakon o gorskem vodništvu prepoveduje komercialno vodenje drugim kategorijam, za mene je bilo to vedno sporno in nelogično. Samo primer: v okviru vodniškega odseka pri našem društvu bi v soboto peljal razpisan izlet na Roblek, v nedeljo pa mi ni dovoljeno po isti poti peljati goste iz Šobca. Kje tu logika, zlasti, če imam na primer urejen status samostojnega podjetnika. Prav tako ne držijo trditve, da je tudi v drugih državah podobno. Že res, da preganjajo v Zahodnih Alpah samozvane vodnike, toda obenem se pozablja, da imajo v istih državah razvejan sistem drugih vodnikov na ravni naših planinskih vodnikov. Ali take vodnike preganjajo na markiranih daljinskih poteh v Avstriji ali na Osrednjem francoskem višavju? Seveda ne.
Ne bom se spuščal v doktrino uporabe in načina vodenja, zagotovo gorski vodniki najbolje poznajo te veščine, res pa je tudi, da je izobraževanje planinskih vodnikov verificirano od državnih institucij in ga zaenkrat PZS s svojimi institucijami v redu opravlja.

Kako poteka šolanje, se dobi pravo znanje?
Izobraževanje planinskih in prej mladinskih vodnikov je preživelo nekaj sprememb, čas prinese svoje in znanje, razvoj opreme ter miselnost spreminja tudi izobraževanje. Vendar sem prepričan, da je rdeča nit šolanja vodnikov vedno bila skrb za varnost, stalno izobraževanje in prilagajanje novostim. Tako je bilo pred štiridesetimi leti v Šlajmarci v Vratih, ko so bile včasih tri izmene kandidatov za mladinske vodnike, do zadnjega A tečaja, ki se je pravkar končal na Gorenjskem.
Znanja ni nikoli dovolj in stalno ga je treba obnavljati, sam bi še kaj dodal, toda že sedaj je predmetnik natrpan, tako da je malo časa za debato in družabnost. Osnove so podane, kdor pa hoče nekaj več, se mora dodatno potruditi, sicer pa je tako povsod v življenju. Pri vodenju društvenih in drugih izletih se planinski in gorski vodnik srečujeta tudi s turizmom, zgodovino, raznimi zanimivostmi. Vse prevečkrat mine vožnja do izhodišča brez razlage, brez komentarja, zakaj ga ne bi vodnik izkoristil z razlago nekaterih dejstev in zanimivosti ob poti in tako pridemo do novega poglavja vzgojne nadgradnje. Da ne omenjamo čuvanje narave, nove trende v ekologiji.

Pravzaprav je turizem rešitev za vse, tako za gorske kot planinske vodnike, pri čemer slednji nagovarjajo precej širšo množico.
Cilji in nameni so isti, so pa različni načini vodenja in težavnosti. Planinskih vodnikov z urejenim statusom pri svojem delu ne bi smeli omejevati. Zadeva je tako daleč, da je način pridobitve naziva zasebni športni delavec možen in pozdravljam njegovo uvedbo. Kdor se bo čutil sposobnega in vidi izziv, naj se odloči. Prepričan sem, da je med planinskimi vodniki dovolj zanimanja in da bodo zapolnili potrebe turističnih agencij. Vrednotenje obeh je odvisno od osebnosti vodnika, izkušenosti, reputacije. Okvirne tarife so eno, ponudba in povpraševanje bosta naredili svoje, prav pa je, da so te okvirne tarife javno objavljene.

Poklic torej ima prihodnost in bo kos sodobnim trendom in izzivom?
Da ne bo izzvenelo preveč enostransko, toda ta poklic ima prihodnost, vendar se bosta poklic in vsebina spreminjala glede na potrebe in trende, ki se bodo pojavili v svetovnem turizmu. Ta panoga bo navkljub sedanji gospodarski krizi našla sebe, vendar z drugimi zgodbami, ki jih bo treba znati prodajati. Samo turistično ali gorsko vodenje bo premalo, treba bo znanje združiti, nekaj odvzeti, toda kaj odvzeti, mislim, da je to domača naloga za bodoče vodnike, pa kakorkoli se bodo že imenovali.
Ni treba iti daleč, že prej omenjeni Summit načrtno vzgaja svoje planinsko-turistične vodnike, ki z lokalnimi vodniki predstavljajo popolno ponudbo, da ne omenjam vzgojo kulturnih in popotniških vodnikov. Cela paleta vodnikov se obeta tudi pri nas, tržne niše čakajo. Podobno je z nemškim Hauserjem, ki ima v svojem okrilju 200 vodnikov različnih profilov od treking do gorskih vodnikov za najvišje izzive. In ASI-Alpinschule Innsbruck, ki stalno in občasno zaposluje 160 gorskih, planinskih in popotniških vodnikov, škoda, da nimam podatkov, koliko od teh je po posameznih zvrsteh.

Piramida v Ticalu, Guatemala.

Nasvet starega mačka mladim vodnikom?
Deliti nasvete je težavna in odgovorna naloga. Predvsem je treba biti potrpežljiv, stalno se je treba izobraževati in obnavljati znanje.

Tvoja naslednja tura?
Avgusta sledi utečeno potovanje Peru, Bolivija in Čile, v začetku septembra grem v Albanijo, konec septembra v Mehiko, potem pa dve Srednji Ameriki. V glavnem gre za turistična potovanja. Upam, da bo zdravje zdržalo.

   Srečo Rehberger
 Fotografije: Janez Pretnar

      ProMo arhiv = seznam objav


 

 

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti