Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Janja Garnbret opozarja

Alenka Teran Košir: ... na pasti tabuja, ki je očiten, a se o njem premalo govori

SOBOTNI INTERVJU: ŠPORTNA PLEZALKA JANJA GARNBRET
 

"Motnje hranjenja so še vedno tabu tema. Težava je očitna in vsi jo opazimo, vendar nihče ne ukrepa," v sobotnem intervjuju opozarja olimpijska prvakinja in močan glas plezalne skupnosti Janja Garnbret, ki pravi, da so nekateri za uspeh pripravljeni tvegati potencialno hude zdravstvene težave v prihodnosti. "Učinek pretiranega hujšanja je kratkotrajen," poudarja in se zavzema za skupno stališče plezalne skupnosti, ki mora nasloviti težavo tako, kot je. "Da je to za človeka nevarno. S tem bi dolgoročno lahko ta trend spremenili na bolje," si želi trikratna dobitnica naziva športnica Slovenije.

Z olimpijsko prvakinjo smo se pogovarjali na edini prost dan v tednu. A prost le, kar zadeva treninge. Na isti dan je imela večurne sponzorske obveznosti in intervju.  | Foto: Alenka Teran KoširV času našega pogovora z Janjo Garnbret, najboljšo športno plezalko v zgodovini, je minevalo pet let od njene prve zmage na tekmi svetovnega pokala v težavnostnem plezanju v Kranju (12. 11. 2017). Bila je stara 18 let, a to ni bila njena prva zmaga, je pa bila prva pred domačimi navijači na najvišji ravni in zato toliko bolj dragocena. V letošnji sezoni jih je zbrala še šest (eno v balvanih in pet v težavnosti), skupaj že 37, in še desetič zmagala v skupnem seštevku svetovnega pokala, s čimer se je izenačila z rekorderko, Francozinjo Sandrine Levet.

Korošica je tokrat s kristalnim pokalom za skupno zmago pozirala v družbi rojaka Luke Potočarja, vzhajajoče zvezde športnega plezanja, ki je v tej sezoni tudi prvič zmagal na tekmi svetovnega pokala in to prav na prizorišču v Kopru, kjer si je enakega dosežka želela tudi Garnbretova, a se je na koncu morala sprijazniti z drugim mestom.

"Po tekmi v Kopru sem jokala, celo tako, da sploh nisem mogla nehati," je priznala v pogovoru za Siol Sportal, v katerem je odprla še eno vročo temo, pred katero si marsikdo zatiska oči. Pred motnjami hranjenja, ki je v športnem plezanju še posebej letošnjo sezono zelo opazno. "Težava je očitna in vsi jo opazimo, vendar nihče ne ukrepa," opozarja.

Z olimpijsko prvakinjo iz Tokia smo se pogovarjali tudi o odmevni azijski turneji, ki jo je končala z boleznijo na Baliju, stresni sezoni, ki jo je kronala s tremi naslovi evropske prvakinje (v balvanih, težavnosti in kombinaciji) in se zazrli v prihodnost.  

Med množico navijačev Singapurju.  | Foto: Boulder+

O azijski turneji 

Po dolgem času ste spet v Sloveniji. Kaj je bil vrhunec vaše azijske turneje?
Da, skoraj mesec in pol sem potovala po Aziji. Vrhunec? Vsak po svoje. V tem času sem obiskala tri države. Najprej sem bila v Džakarti na Indoneziji, kjer je bilo super. Na svoji zadnji tekmi sezone sem zmagala, tako kot tudi v skupnem seštevku svetovnega pokala ter v stilu končala sezono. V skupnem seštevku je zmagal tudi Luka Potočar, kar je prav tako super.

Z Luko Potočarjem sta zmagala v skupnem seštevku svetovnega pokala v težavnostnem plezanju.  | Foto: Lena Drapella/IFSC

Sledil je obisk Singapurja, kjer je bilo noro. Celoten dogodek v plezalnem centru Boulder+ je bil neverjeten in ga težko opišem. Neverjetno, koliko ljudi me je prišlo pozdravit, kakšne vrste navijačev so bile.

Nato sem obiskala še Japonsko, to je bilo sploh prvič, da ni šlo za resen trening, kot bi bil, če bi se na primer pripravljala na olimpijske igre, ampak je šlo bolj za rekreativno plezanje. Upala sem, da bom več plezala v skali, to je bil tudi glavni razlog mojega obiska Japonske, a nam vreme ni bilo preveč naklonjeno, tako da ni bilo nič iz tega.

No, za konec pa sem obiskala še Bali … in zbolela!

Od pomanjkanja stresa po koncu sezone?
Najbrž res. Verjetno me je dohitelo dogajanje v sezoni in je moje telo preprosto zahtevalo "reset". In ta bolezen je bila točno to. Tri dni sem ležala v postelji, tako da ni bilo najbolj prijetno, pa vseeno, sem bila pa vsaj na Baliju (smeh, op. p.).

Med azijsko turnejo ste dvakrat obiskali prizorišče dirk formule 1, v Singapurju in Suzuki …
Da ... in obakrat je deževalo. Zbadali so me, da prinašam dež. Sploh mi še ni uspelo videti cele dirke, saj vedno, kadar sem tam, dežuje.

Sta se z Maxom Verstappnom, velezvezdnikom sveta formule 1, že spoznala?
Ne, najbližje sva bila na meter razdalje, pa še tam je bila vmes ograja (smeh, op. p.).

Na uvodni tekmi težavnosti v Innsbrucku junija letos sta jo spremljala tudi starša.  | Foto: Grega Valančič/Sportida

 

O stresni sezoni z vrhuncem na evropskem prvenstvu

 

Kako se zdaj že z malo časovne distance ozirate na preteklo sezono? Načrt je bil, da se malo vendarle razbremenite, saj v tako hudem tempu, kot ste ga živeli pred olimpijskimi igrami v Tokiu, ne bi zdržali. Z izjemo uvodne tekme ste izpustili celotno balvansko sezono, se karavani priključili konec junija v Innsbrucku na začetku sezone v težavnostnem plezanju, potem pa je vse skupaj postalo kar precej stresno. Kako ste vi doživeli letošnjo sezono?

Res je, kar precej stresno je bilo vse skupaj. Še vedno menim, da sva z Romanom sprejela pravo odločitev, da sem se udeležila prve balvanske tekme, da pokažem, da sem še vedno tu, in potem izpustim preostale balvanske tekme.

Če se ozrem proti olimpijskim igram v Parizu čez slabi dve leti, je bila to brez dvoma prava odločitev.

Ko sem se konec junija v Innsbrucku vrnila na tekme, sem bila res tista prava Janja, s pravo energijo … zdi se mi, da sem kar žarela, in tudi počutila sem se tako. Lepo se je bilo vrniti in biti ob tem še spočita.

Ampak da, precej hitro se je vse skupaj razvilo v stresno sezono, pa niti ne vem, zakaj.

Moj glavni cilj sezone je bilo evropsko prvenstvo v Münchnu in vse do tja sem oddelala popolno, tudi na prvenstvu je bilo popolno (osvojila je tri naslove evropske prvakinje, op. p.), a se mi zdi, da je to na meni pustilo določene posledice.

Cilj sezone je bil dosežen. Na evropskem prvenstvu v Münchnu je osvojila tri naslove evropske prvakinje, a je tekmovanje na njej pustilo določene posledice. | Foto: Dimitris Tosidis/IFSC

Ne glede na to, da so vsi trdili, da moram zmagati in da bom zmagala z lahkoto in da je to samo evropsko prvenstvo, se mi vseeno zdi, da so ravno takšne tekme, ko tudi sam veš, da moraš zmagati, najtežje.

Evropskemu prvenstvu je sledila tekma v Kopru … Da, že od nekdaj mi je pred domačo publiko najtežje tekmovati, ker vsi od mene seveda veliko pričakujejo in tudi sama si želim doma prikazati najboljšo predstavo, kar pa ni najlažje.

Letos mi je sicer bilo nekoliko lažje, bila sem bolj sproščena kot prejšnja leta (na domači tekmi v Kranju), pa vendar, še vedno moraš potem vse to, kar znaš, prikazati tudi v praksi.

O tekmi v Kopru

Zdelo se je, da ste pred prihodom pod steno v finalu dokaj napeti.
Pa niti nisem bila tako živčna. Bilo mi je super, ker je bilo na prizorišču res ogromno ljudi, vsi so zelo navijali, tudi samo prizorišče je res izjemno, stena je enkratna.

Če se zdaj spomnim na tekmo v Kopru, lahko rečem, da ni bilo prav nič narobe, edino to, da sem sprejela eno napačno odločitev v steni. Japonka Ai Mori je bila na tisti tekmi preprosto boljša.

Na tekmi v težavnosti v Kopru je na najvišjo stopničko stopila Japonka Ai Mori. | Foto: Grega Valančič/SportidaNajbrž ste čutili, da je šlo za nek čuden trenutek … Vsi so pričakovali zmago, potem pa je šla zmaga v roke drugi tekmovalki. Verjetno je bilo težko tudi za vas, vsi vas gledajo, kamere so usmerjene v vas, vi pa bi najbrž raje jokali nekje stran od vseh. Povsem človeški odziv.
Da, po tekmi v Kopru sem jokala, celo tako, da sploh nisem mogla nehati.

Sploh ne vem, kdaj sem nazadnje po tekmi jokala od žalosti, ne vem, po mojem leta 2015, ko sem bila v Kranju tretja. Dobro, takrat sem bila mlada in stvari sem jemala drugače kot jih zdaj.

Zdaj po tekmi vedno vem, kaj je šlo narobe in kaj moram popraviti, in praviloma ne jočem.

In tudi zdaj, ko razmišljam o tem, res ne vem, zakaj sem sploh jokala, in se mi zdaj zdi smešno. Še vedno sem bila druga na svetu! Ampak seveda, želela sem si zmage. Moj cilj je vedno zmaga. In tudi če pogledam sezono, moja najslabša uvrstitev je bilo drugo mesto, kar je neverjetno. Pa vendarle bi tudi takrat preprosto želela zmagati in stopiti na najvišjo stopničko.

Ampak kljub vsemu, ko sem v Kopru stopila na zmagovalni oder, nisem čutila razočaranja publike. Tudi pozneje mi je ogromno ljudi pisalo, da niso prišli v Koper zato, da me vidijo zmagati, ampak zato, da me vidijo, kako plezam.

"Navijači so v Koper prišli, da me podprejo, in prav je, da jim nekaj vrnem." | Foto: Grega Valančič/SportidaNa koncu mi niti ni bilo tako grozno, kot mi je bilo prvi trenutek. To se je moralo zgoditi, saj potem dobim še večjo željo po zmagi. Iz vsega tega sem vseeno potegnila tudi nekaj dobrega.

Zdelo se je, da ste zelo hitro preklopili razpoloženje in se pridružili navijačem, ki so vas sprejeli z navdušenjem.
Da, še vseeno so prišli v Koper zato, da me podprejo, in prav je, da jim nekaj vrnem.

Moram poudariti, da je bilo naravnost izjemno v Sloveniji videti takšno navijaško atmosfero na tekmi v plezanju. Želim si, da se ta šport razvija, in del tega je tudi popularizacija plezanja kot športa. Upam, da bo vsako leto takšno vzdušje, vedno več ljudi in da bomo tako infrastrukturno kot navijaško v plezanju še napredovali.

Se vam je zdelo, da ste tisto soboto koga razočarali?

S trenerjem Romanom Krajnikom. | Foto: Grega Valančič/SportidaDa, na nek način da, ker se je to zgodilo na domači tekmi. V tistem trenutku je bilo razočaranje prisotno, ampak bolj zato, ker sem razočarala samo sebe. Glede na to, da sem perfekcionistka in vedno stremim k popolnosti, je šlo bolj za to, da sem razočarala samo sebe. Za trenutek. 

In da, ko sem šla do navijačev, mi ni bilo lahko. Najraje bi se zaprla v sobo in se zjokala, ampak ne moreš se tako odzvati.
Navijači so prišli v Koper tudi zaradi tega, kar sem, in zdi se mi prav, da jim nekaj vrnem. Na nek način sem se v njihovi družbi tudi potolažila.

Kdo je v težkih trenutkih vaš glavni poslušalec?
Mislim, da kar Roman (trener Roman Krajnik, op. a). On je tisti, ki posluša moj "nonsence" (smeh, op. p.). Saj se šalimo na treningu, a še vedno trdo delamo.

Tudi sicer se mi zdi, da mi ljudje, ki me obkrožajo – moja najboljša prijateljica Tjaša (Slemenšek, op. p.), ki mi vedno pove tako, kot je, moja starša in drugi prijatelji – želijo samo dobro. In tisto, kar mi povedo, tudi dejansko mislijo. Morda mi na prvo žogo kaj od tega ne bo všeč, a hitro ugotovim, da so imeli prav.

"Ai Mori zelo dobro pleza. Neverjetno vzdržljiva je. Ko že misliš, da bo že šestkrat padla, je še vedno v steni." | Foto: Grega Valančič/SportidaNa tekmi v Kopru je zmagala Japonka Ai Mori, ki je slaba tri leta nismo videli na tekmovanjih. Kako močna tekmica je?

V težavnosti je zelo močna nasprotnica. Skoraj tri leta je ni bilo na tekmah in zanjo je bilo na tekmi drugače. Tekmovala je brez pritiska in brez pričakovanj in priznam, da je v Kopru dobro plezala.

Že na naslednji tekmi v Edinburghu se je videlo, da je drugače, da je bolj napeta, da so pričakovanja višja, od nje same in Japoncev, in v taki situaciji je takoj težje tekmovati.

Sicer pa Ai Mori zelo dobro pleza. Neverjetno vzdržljiva je. Ko že misliš, da bo že šestkrat padla, je še vedno v steni (smeh, op. p.). Res ima neverjeten občutek.
 

O motnjah hranjenja 

Junija ste v Innsbrucku v intervjuju za naš medij izpostavili težave s prenizko težo med tekmovalci in tekmovalkami. Dejali ste, da je za šport slabo, ko zelo suhe tekmovalke začnejo zmagovati, in potem druge, še posebej mlajše, zmotno mislijo, da je to, da si suh, recept za uspeh, kar pa ne drži. Omenili ste tudi, da so vam tekmovalcem pred tekmo natančno z ultrazvokom premerili indeks telesne mase (BMI). Kaj se je potem zgodilo s temi rezultati? Se je kdo odzval na primere, ki so bili problematični?

Po tekmi v Innsbrucku smo podatke o meritvah BMI dobili, vemo na primer, da je bilo devet deklet iz polfinala v Innsbrucku pod zdravo mejo, ki je 18. Poleg meritev BMI so opravili še drugo meritev, ki naj bi bila še bolj natančna. Na podlagi te naj bi bilo podhranjenih sedem deklet, fantov pa še več, a pri njih težave s težo niso tako očitne na prvi pogled.

S temi rezultati se potem ni zgodilo nič bistvenega. Tako kot pred desetimi leti so stopili v stik z zvezo, potem pa ne vem, kaj se je zgodilo.

Mina Markovič
SPORTAL Mina Markovič se loteva teme, ki je v športu še vedno tabu 12


Koliko upanja imate, da bo na tem področju prišlo do pozitivnih sprememb?

Da, imam upanje. Moram pa priznati, da vse bolj čutim, da bom morala tudi jaz sama javno na to morda bolj opozoriti. Govorimo namreč tudi o zdravju, ne samo doseganju rezultatov. Kratkoročno se morda lahko izide, a dolgoročno ali pa življenjsko, če želite, me nihče ne more prepričati, da je to dobro.  

"Kot sama opažam pri nekaterih, pretirano hujšanje deluje eno ali dve sezoni, v tretji se že vidi, da ne deluje več, četrto leto pa te že odreže. In ta zgodba se ponavlja." | Foto: Grega Valančič/Sportida

Sprašujem tudi zato, ker ste pred časom na družbenih omrežjih delili močan zapis ameriške plezalke Meline Constanza, ki je opozorila na duševno zdravje in težave z motnjami hranjenja, s katerimi se je soočala, in priznala, da ji je to močno načelo zdravje. Da hujšanje nekaj časa deluje, na dolgi rok pa zagotovo ne.
Da, s tem se strinjam. Že dlje časa razmišljam o tem, da moram javno opozoriti na to težavo. Upam, da se bo kaj spremenilo.

Rada bi opozorila, da so motnje hranjenja še vedno tabu tema, za katero vsi vemo, da obstaja. Težava je očitna in vsi jo opazimo, vendar nihče ne ukrepa.

Dejstvo je, da nekateri tvegajo svoje zdravje za del kariere. Za del kariere tvegajo potencialno hude zdravstvene težave v prihodnosti. Učinek pretiranega hujšanja je kratkotrajen. Seveda se zato vsak odloči sam in sprejme tveganje, a vendarle menim, da bi kot plezalska skupnost morali zavzeti stališče, da to ni primeren način. Da je to dejansko za človeka nevarno. S tem bi dolgoročno lahko ta trend spremenili na bolje.

Kot sama opažam pri nekaterih, pretirano hujšanje deluje eno ali dve sezoni, v tretji se že vidi, da ne deluje več, četrto leto pa te že odreže. In ta zgodba se ponavlja.

Danes so smeri postavljene tako, da te mora, če sploh želiš plezati, če se želiš obdržati na grifih, nekaj biti skupaj, če se izrazim po domače.

Janja Garnbret Innsbruck 2022 | Foto: Grega Valančič/Sportida

Kdaj ste začeli opažati trend "shiranih" plezalk in plezalcev?
Zdi se mi, da se je vsako sezono našla ena tekmovalka, ki je bila izjemno suha, s tem, da je bila tisto sezono tudi rezultatsko boljša, ni bil pa to trend.

Ampak to, kar se dogaja letos, se pravi v sezoni po olimpijskih igrah, pa je znak, da je stradanje postalo trend.

Ob tem bi rada povedala, da sem izjemno vesela, da smo na zmagovalnem odru na olimpijskih igrah v Tokiu stale tri plezalke (poleg Garnbretove še Japonki Miho Nonaka in Akiyo Noguchi, op. a), ki teh težav nimamo.

Se v plezalnih krogih pogovarjate o tej temi?
Po skupinah, nikoli pa ne odprto. Mislim, da si mora človek, ki ima tako težavo, to najprej sam pri sebi priznati, do takrat ti nobene besede ne bodo pomagale.

Kaj pa trenerji? Kako se odzivajo trenerji?
Kakor kdo. Meni je moj trener že povedal, da če bo tehtnica kazala premalo, ne bom smela trenirati. Obstajajo pa tudi trenerji, ki navijajo za to, da si bolj suh.

Janja garnbret EP 2022 | Foto: GuliverimageKako vi dosežete, da ste na zdravi strani tehtnice?
Tako, da rada jem (smeh, op. p.).

Ampak očitno še vedno ravno prav?
Morda imam srečo, da imam hiter metabolizem in mi ni treba paziti, kaj pojem, poleg tega veliko porabim na treningih. Jem toliko, da čutim, da imam energijo za trening, ne več ne manj.

O vrnitvi na treninge

Ste se iz Azije vrnili želji treninga?
Da. Imela sem dva tedna premora in v tem času nisem niti pod razno pomislila, da bi se odpravila plezat.

Ko sem bila mlajša, je bilo to drugače. Tritedenski premor je bil zame prava mora, tako kot en dan premora v tednu.

No, zdaj je drugače. To, da nisem imela želje po plezanju, je samo še en dokaz, da sem premor potrebovala, da je za mano težka sezona, čeprav nisem tekmovala na vseh tekmah.

Ko sem se 2. novembra vrnila na trening, sem ugotovila, da sem plezanje pogrešala, zdaj pa akcija naprej.

"Z Romanom še nisva pripravila seznama tekem, tako da ne vem, kaj vse me čaka, je pa jasno, da je glavni cilj svetovno prvenstvo v Bernu v Švici, ki bo na sporedu avgusta." | Foto: GuliverimageDo začetka sezone v aprilu je še kar nekaj časa. Kaj vse imate v načrtu do takrat?
Sezona se začne konec aprila, običajno se je na začetku, in sicer v Hačiodžiju na Japonskem. Z Romanom še nisva pripravila seznama tekem, tako da ne vem, kaj vse me čaka, je pa jasno, da je glavni cilj svetovno prvenstvo v Bernu v Švici, ki bo na sporedu avgusta.

Do konca leta me čaka trening in nekaj rehabilitacije v Rehabo centru. Moja kolena namreč že vse od Innsbrucka naprej niso bila v ravno najboljšem stanju. Nič resnega sicer, ni meniskus, niso križne vezi, samo malo, kot pravi Matej (Bombač, op. p.) – šibke mišice.

Kaj pa projekt v Španiji? Smer La Dura, Dura z oceno 9a+, ga imate še v mislih?
Da, ampak bo moral počakati na moja kolena.

Območje Oliane, kjer je omenjena smer, je opustošil hud požar. Kako je zdaj tam?
Zadnja informacija, ki jo imam, je, da je smer La Dura, Dura cela in da je tisto, kar je odlomljeno, bilo odlomljeno že prej, kar pomeni, da ni nič ključnega za smer. Drugih informacij pa nimam.

Je pa ta cilj še v glavi?
Še vedno, bomo pa videli, kdaj. Trenutno imam že v glavi olimpijske igre v Parizu …

Bližamo se koncu leta. Janja Garnbret ga je lani že tretje leto zaključila kot najboljša športnica Slovenije.  | Foto: Grega Valančič/Sportida
 

Je v nastajanju kak nov film, knjiga …?
Trenutno ne.

Pišete dnevnik?
Ne, pa sem letos rekla, da ga bom, pa ga še vedno nisem začela (smeh, op. p.). Tudi ne vem, kaj točno bi napisala, ker sem včasih zelo nepoštena do sebe in bi morda izpadlo, kot da samo nergam.

Mi je pa žal, da nisem dnevnika pisala že kdaj prej, morda pred olimpijskimi igrami, ko se je v moji glavi dogajalo marsikaj. Če bi vse to dala na papir, bi bilo danes zelo zanimivo brati.

Že razmišljate o prihodnosti, o obdobju po koncu kariere?
Razmišljam. Želim si postati trenerka, zdi se mi, da imam žilico za to. Čutim človeka, poleg tega mislim, da imam izkušnje, ki jih lahko predam naprej. Samo če dobim eno tako, kot sem jaz, bo kar težka (smeh, op. p.).

Pa že razmišljate o tem?
Nekoliko že, predvsem razmišljam o tem, kdaj bi bil primeren trenutek, da bi začela. Ampak potem so tu še Pariz in olimpijske igre …

Saj bi nekaj delala z mlajšimi že zdaj, ne morem pa biti še stoodstotno osredotočena na to, saj je za zdaj osredotočenost na karieri. Nikakor pa ne želim stvari početi polovičarsko. Za "naslednjo" kariero bo še čas. 

Siol, 19.11.2022; 4.30
Janja Garnbret opozarja na pasti tabuja, ki je očiten, a se o njem premalo govori

Značke:
GL4 BIO SiOL

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 44147

Novosti