Silvo Baznik: Če žena soglaša, je treba hitro na pot, da ne
pride do preobrata.
Zjutraj nič ne hitiva. Ko vstaneva, je dan že davno povozil noč. Pripraviva si obilen zajtrk in nato romata kolesi na streho avtomobila, v prtljažnik ostala oprema, midva na prednje sedeže in odpeljeva kolesarski dogodivščini naproti.
Današnje izhodišče je razgledna točka v Tupaličah, kjer se opremiva za kolesarsko turo in zavrtiva pedala s pogledom na Tolsti vrh in Storžič, ki pa hitro izgineta izpred oči, ko sva nižje na cesti. Hlad bo najin današnji spremljevalec poleg številnih avtomobilov in motoristov, ki brzijo mimo naju. Sprva dokaj široka dolina kmalu postane ožja in cesta s številnimi mostovi poteka izmenjaje po levi in desni strani reke Kokre. Kjer je hiša na drugi strani reke, tam je tudi most ali pa vsaj brv in tako lahko rečeva, da kolesariva po dolini reke neštetih mostov.
Prekolesariva Spodnjo Kokro, kjer je označena pot na Štepanjo goro in Krvavec, prideva v Zgornjo Kokro z odcepom ceste proti Suhodolniku z izhodiščem poti na Kočno in Kokrško sedlo. Večkrat se ustaviva in občudujeva strugo reke, polne kamenja in balvanov. Prideva do Deželnega kamna v Spodnji Fužini, v Zgornji Fužini kolesariva pod Hubertovo kapelico in tu naju prehiti večja skupina kolesarjev in že sva v Podlogu pri Kanonirju, kjer se odcepi pot na Stegovnik. Le še nekajkrat zavrtiva kolesi in sva v Spodnjem Jezerskem, od koder greva strmo navzgor v Zgornje Jezersko, kjer se dolina razširi in prikažejo se visoki vrhovi Kamniško Savinjskih Alp.
Kolesariva skozi naselje in pred nama nad dolino se pokaže greben od Virnikovovega Grintovca do Pristovškega Storžiča, pod katerim je najin cilj, Jezerski vrh, a do tja je še dobrih pet in od tega triinpol kilometra vzpona s povprečnim osemodstotnim naklonom. Nič več se ne obirava, temveč lepo enakomerno vrtiva pedala in kmalu doseževa lepo razgledno točko na počivališču ob cesti, kjer se okrepčava z dobrotami iz nahrbtnikov in fotografirava gore nad dolino Ravenske Kočne.
Po odmoru sva ponovno na kolesih in nadaljujeva vzpon vse do prelaza Jezerski vrh na višini 1218 m, ki je tudi izhodišče poti na Pristovški Storžič. Na avstrijski strani prelaza je gostišče in tam se odvija tekma rolkarjev in zato se kar tare ljudi. Midva pa sedeva na slovensko stran, predahneva in nato skočiva na kolesa in se odpeljeva navzdol mnogo hitreje kot pa sva kolesarila navzgor. Še enkrat se ustaviva na razgledišču in le še nekaj ovinkov in klanec je za nama. V dolini pri cerkvi Sv. Andreja odvijeva proti Planšarskemu jezeru in že sva v množici, ki poseda okoli jezera. Tokrat si privoščiva dobrote izpod rok kuharrskega mojstra, malce posediva ob kavici in pogledu na jezero in nato sva že na kolesih. Nekaj minut kasneje v naselju odvijeva na stransko cesto, ki naju v strmem vzponu popelje do stare cerkve Sv. Ožbolta, od koder je lep pogled na obe Kočni nad Makekovo Kočno na eni strani in na Storžič na drugi strani.
Malce posediva na klopci ob cerkvi, se odpočijeva in nato se mimo domačije Krničarjev spustiva nazaj v naselje in navzdol v Spodnje Jezersko, kjer se vode potoka Jezernica pridružijo vodam Kokre in od tu imata reka in cesta skupno pot. Prepustiva se lahkotnosti kolesarjenja navzdol in le zaradi občudovanja naravne danosti se nekajkrat ustaviva, a že v naslednjih trenutkih sva zopet na kolesih. Kilometri brzijo izpod koles in že sva nazaj v Tupaličah. Še zadnji vzpon in ustaviva ob najinem jeklenem konjičku.
Pospraviva opremo, namestiva kolesi na streho avtomobila in oddideva v bližnje gostišče, kjer ob kapljicah pijače gledava Kriško goro, Storžič in Cjanovco in malce pokramljava o današnji kolesarski turi. Čeprav to ni bilo prvič, da kolesarim sam ali v družbi po dolini Kokre, je vsakič malce drugače in v tem je čar ponovitev. Še enkrat nazdraviva in že sva v avtomobilu na poti proti domu.