Žarko Rovšček: »Zadovoljstvo sem našel v svojem poklicu in planinskem svetu.« - Portret himalajca in gorskega reševalca
Dr. Jožeta Andlovica danes poznamo predvsem kot prekaljenega zdravnika - gorskega reševalca, himalajca in enega izmed pomembnih členov Postaje GRS v Tolminu. Tema dvema dejavnostima se je posvetil šele v zrelih letih, po drugi svetovni vojni. Vojna je močno zaznamovala njegovo mladost in tudi kasnejše življenje. Kdor se je kdaj več družil z njim, je lahko iz njegovih ust slišal vznemirljiva pa tudi s humorjem obarvana življenjska doživetja iz tega obdobja.
Rodil se je 12. novembra 1923 v Trnovem v Ljubljani. Že zelo zgodaj ga je zaznamovalo trdo življenje. Šolo je kljub razposajenosti moral jemati resno, že zato, ker je ni imel v domačem kraju. Kmalu je bilo konec brezskrbnosti, pridrvel je plaz druge svetovne vojne. Na dan maturitetnega izpita se je nič hudega sluteč znašel med zajetimi potniki na ljubljanski železniški postaji, večino so kasneje Italijani internirali v Gonarsu. Po vrnitvi domov in zrelostnem izpitu je izbral študij medicine, a se je še pred koncem leta 1943 po čudnem spletu okoliščin znašel v vrstah domobrancev. V vojni formaciji je deloval kot sanitejec. Brez razmišljanja je nudil pomoč vsakomur, ne glede na barvo. Ko je bil sredi leta 1944 v bližini Velikega Ločnika (danes v Občini Velike Lašče) dvakrat ranjen, so ga partizani ujeli in ga po daljšem zasliševanju brez kazni zadržali v svojih enotah, najprej kot pomočnika in kasneje mitraljezca v Štajerski brigadi (XII. SNOUB). Ta se je bojevala v okolici Novega mesta. Ko je bil ob napadu na neko nemško postojanko spet ranjen v nogo, je med zdravljenjem v partizanski bolnici opravil sanitetni tečaj in bil določen za bolničarja v jurišnem bataljonu XV. divizije. Iz strelskega ognja je izvlekel številne ranjence in jih za silo oskrbel, dokler ga ni v glavo ranila sovražnikova krogla. V partizanskih bolnišnicah mu niso mogli nuditi pomoči, zato so ga napotili v zavezniško bolnišnico v Italijo. Po osvoboditvi se je vrnil v domovino, nadaljeval zdravljenje in študij medicine. Ustvaril si je družino in se po opravljenem stažu leta 1955 zaposlil kot splošni zdravnik na Mostu na Soči. Po opravljeni specializaciji je od leta 1963 do upokojitve (1980) delal kot kirurg v Splošni bolnišnici v Šempetru pri Gorici.
Pomemben del življenja dr. Andlovica je povezan z gorami, v katere je zaljubljen že od otroških let. Prve vzpone na naše dvatisočake je opravil kot gimnazijec. Takrat je vneto prebiral dostopno gorniško literaturo, za kaj več pa je moral najprej preživeti kalvarijo druge svetovne vojne. Od leta 1946 dalje je bil aktiven alpinist, v moštvu GRS pa deluje od leta 1959 naprej. Kmalu je postal kandidat za prvo povojno jugoslovansko odpravo na Manaslu, ki je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ostala neizpeta zgodba. Kasneje se je odzval vabilu, da kot alpinist in zdravnik sodeluje na različnih himalajskih odpravah, najprej na Kangbačen (1965), nato na Anapurno (1969) in ponovno na Kangbačen (1974). Leta 1979 je kot inštruktor sodeloval v nepalski šoli za vodnike NMA v Manangu, komaj leto kasneje pa so ga kot vodjo ekipe treh zdravnikov povabili na italijansko - nepalsko odpravo na Everest. Tako vabilo lahko razumemo kot pomembno mednarodno priznanje njegovemu delu na odpravah. Vse svoje himalajske izkušnje je prispeval še za uspeh prve primorske odprave na Aconcaguo (1982). Na odpravah v oddaljena tuja gorstva je našel samega sebe. Uspešno je združil splošno medicinsko in kirurško znanje z dolgoletnimi terenskimi, nenazadnje tudi vojnimi izkušnjami. Vnovčil je celo praktično znanje iz zobozdravstva, ki si ga je prostovoljno pridobil v času okrevanja na čeljustni kirurgiji ob koncu vojne. Čeprav je bil že v zrelih letih in so ga, kot sam večkrat pravi, vojna doživetja precej »zmahala«, je z odličnimi psihofizičnimi sposobnostmi uspel uspešno premostiti razliko v letih, ki ga je ločila od večine mlajših članov moštva. Vedno je znal zrelo in s kančkom humorja obvladati tudi najbolj kritične trenutke. Poudariti je treba še nekaj dejstev, ki jih vedno skromni Jože ne obeša na veliki zvon. Ob alpinističnih izkušnjah je meje medicinske strokovne pomoči na odpravah pomaknil z baze do višine nad 6000 m in sodeloval celo v reševalni akciji na višini okrog 7000 m. Njegova zdravniška pomoč v taboru III, ko je omrznjenima Drašlerju in Maležiču po njunem povratku z vrha Anapurne II (1969) nudil vso strokovno oskrbo, je bila tedaj na svetu najvišja »ordinacija«. Vse to je odločilno pripomoglo k uspešnemu napredovanju, še bolj pa k srečnemu povratku moštev v dolino. Na himalajskih odpravah pa ni deloval le kot zdravnik. V svojem, lastnoročno napisanem Gorniškem življenjepisu, se spominja srečnega trenutka, izpolnitve alpinističnih sanj: »Dne 21. oktobra 1969 se mi je nasmehnila sreča. V družbi Aleša Kunaverja in Lojzeta Goloba sem dosegel svoj višinski rekord – vrh Anapurne IV (7525 m).« Njegova udeležba na odpravi na Anapurno je bila tudi sicer polna prigod, saj so se himalajci odpravili na daljno, mesec dni trajajočo pot skozi dobršen del Azije kar z dvema kombijema in tovornjakom. Za svoj prispevek na področju gorništva, še posebej himalaizma in gorske reševalne službe, je prejel številna visoka priznanja.
Gorski reševalci ga poznajo kot umirjenega inštruktorja medicinske prve pomoči na številnih tečajih, kot resnega izpraševalca na izpitih, iz trenutkov sprostitve pa kot iskrivega pripovedovalca številnih vojnih in gorniških dogodivščin. Himalajci ga cenijo kot zaupanja vrednega in požrtvovalnega zdravnika, obenem pa kot človeka, ki je v najtežjih trenutkih osvajanja daljnih gora deloval kot strelovod, ki je sprejemal razelektritve med (včasih) zaostrenimi odnosi tovarišev. Malo je ljudi, ki bi lahko to njegovo človeško držo presegli, zato ni čudno, da je bil na odpravah v Himalajo tako zaželen, tako s strani članov odprav kot tudi domačinov v krajih, skozi katere so hodili.
Neusmiljen tok njegove življenjske reke je bogat, poln izdatne mere sreče: v vojni mu je pomagala preživeti; v tveganih trenutkih na strehi sveta, ob skoraj pobalinskih prigodah na poti ali na povratku z daljnih gora, ga je varno vodila nazaj domov. Vseskozi pa ga prevevata neustavljiv optimizem in strpnost, združena v misli, ki jo je nekoč lepo izpovedal: »Nobene zamere ne čutim do nikogar, človečnost je eno mojih osnovnih vodil.«
Žarko Rovšček