Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kamniški vrh in Korošaški slap

Lepa krožna pot po strmih travnatih pobočjih.

Kamniški vrh in Korošaški slap

Napovedano popoldansko nestabilno vreme zahteva zgodnji odhod in tako pred Godič pripeljem v času, ko sonce še ni posijalo na travnike in njive pred njim, a se vrhovi gora in hribov že kopljejo v njegovih žarkih.

Naredim prvo fotografijo dneva in nadaljujem vožnjo v dolino potoka Bistričice ter se ustavim ob njem ob že parkiranem avtomobilu.

 

Oprtam nahrbtnik, naredim nekaj korakov po cesti in nato stopim na stezico, ki se strmo vzpenja po pobočju in dobro prezrači pljuča, ko premagujem strmino gozda. Višje prestopim pašno ograjo in hodim po prvih pašnikih. Sonce že prijetno greje v hladnem dopoldnevu, odpirajo se pogledi na Kržišče, Planjavo in Kamniški vrh, zadaj pa je že globoko spodaj na cerkev Sv. Florjana in nekaj hiš pod Mežnarjevem hribu. Premišljujem in se odločim, da grem najprej na Kamniški vrh. Stopam po široki poti ob grebenu, ki loči pašnike Strme in Ravne senožeti. Srečam dvojico tekačev, ki se že vračata, prehiti me pohodnik s štirinožnim prijateljem in dosežem vznožje Slevske rože, kjer grem še naprej proti vzhodu. Pot potek sprva pod krušljivimi skalami, nato preči melišče in sledi strmo travnato pobočje, ki ga z rahlim in dolgim vzponom prečim ter dosežem razgledišče s klopco in lepim pogledom na Ljubljansko kotlino, Veliko planino na vzhodu in Kržišče na zahodu.

Z razgledišča stopim na strmi greben, ki vodi proti vrhu. Erozija je poskrbela, da na poti ni več zemlje, je le drobno kamenje in nekaj skalovja, po katerem stopajo noge pohodnikov. Hitro pridobivam višino in dosežem razgledno točko vrha, kjer naredim odmor, nekaj metrov nižje od najvišje 1259 m visoke točke Kamniškega vrha. Prepustim se miru in razgledom, nato pa stopim mimo gozdnatega vrha navzdol in se spustim do sedelca ter spotoma naredim nekaj posnetkov Planjave, Kržišča, Krvavca, Zvoha, Košutne, Kompotele in Mokrice. Ko pričnem vzpon proti vrhu Planjave pa se odprejo čudoviti razgledi na Brano, Kamniško sedlo, Planjavo, Ojstrico, Zeleniške špice, Veliko Zelenico, Veliki vrh, Lučki Dedec, Vežico, Rzenik in Veliko planino ter seveda prej doseženi Kamniški vrh.

Ti razgledi so dovolj, da vedno znova obiščem in prehodim to pot v sredogorju in pri tem naredim več kot sedemsto višinskih metrov vzpona. Povzpnem se do vrha na višini 1243 m, kjer je nova klopca, ki jo nemudoma izkoristim in zaužijem nekaj kalorij in osvežim grlo.

 

Pot nadaljujem po grebenu proti zahodu, kjer potekajo proti jugu strma travnata pobočja in proti severu pada z gozdom poraščeno pobočje v dolino Korošico. Nekajkrat se moram spustiti in nato vzpeti in tako poteka pot do table na drevesu, ki me usmeri navzdol proti planini Osredek. Po nekaj minutah spusta skozi gozd dosežem idilično planino, kjer med drugim raste jablana in lipa in kjer so klopce in leseni pastirski bajti. Na eni od njih je zanimiv zapis: PLANINA OSREDEK, 1111 m nad morjem, DOBRODOŠEL POPOTNIK, Odpočij se. Odpadke in ogorke pa odnesi s seboj. Na planini vidim spremembo od mojega zadnjega obiska.

Narejen je nov kolovoz in del poti s planine grem po njem mimo izvira studenčnice ter se sprašujem, kam neki pelje desno kolovoz, medtem ko stopim levo do njegovega izteka pri znamenju, kjer leva steza gre proti zahodnemu pobočju Planjave in kjer se prične druga zelo strma stezica, ki se spušča po rebri navzdol. Stopim po njej. Na moji levi poteka strma in deloma prepadna skalnata grapa, na desni pa strmo travnato pobočje, ki pada v dolino potoka Korošak. Previdno hodim navzdol in spodaj dosežem prečno stezico, kjer grem desno ob potoku navzgor, dokler ne dosežem skalne prepreke, preko katere v dveh vodnih pramenih pada čudoviti Karošaški slap. Zastanem, predahnem, naredim nekaj posnetkov in grem levo po komaj vidni stezici, ki se izgubi na mokrem skalnatem pobočju. Sam sem in nima smisla nadaljevati z vzponom, da bi kasneje videl še zgornji največji slap. Bo treba še kdaj priti v spremstvu, da pogledamo višje. Vrnem se do slapu, ki pada v peščeno korito in kot potok nadaljuje hitro pot po strugi v dolino. Hodim ob strugi, se izogibam vejam dreves, srečam obiskovalca, se vrnem do stičišča stez in grem po travnatem in nato krušljivem pobočju navzdol. Srečam naslednja pohodnika, se spustim do levega pritoka, ki se nižje združi s Korošakom, prečim potok po novi brvi in hodim po desnem bregu do kolovoza, ga prečim in se spustim po stezici, prečim bodečo žično ograjo, stopim do široke struge in nekaj časa hodim po njej, dokler ne ugledam možica, kjer se povzpnem po bregu na lepe travnike, polne jesenskega cvetja. Nad menoj so hiše zaselka Kuharjevo in odpre se lep pogled na Kržišče in Planjavo ter med njima greben, pod katerim je planina Osredek.

Ponovno moram prestopiti pašno ograjo, da pridem do ceste, po kateri grem mimo prvih domačij v zaselku Klemenčevo, kjer je parkiranih veliko avtomobilov. Potok Korošak se je združil s potokom Blatnica in spremenil svoje ime v Bistričico. Stopim do struge potoka, ki pada preko umetne stene in ustvarja lepo vodno zaveso, nato se vrnem na cesto in po njej grem navzdol ob potoku do mojega izhodišča krožne poti, kjer pri avtomobilu zaključim nekajurno potepanje po vrhovih, planini in ogledu slapu. Še pridem, si rečem, ko odpeljem domu naproti.

 

Značke:
GL4

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 43965

Novosti