Pred spremembo vremena še v sredogorje.
Po dobrem spancu in zajtrku se odpeljem v Godič, odvijem levo in se peljem v smeri Klemenčeva, pred katerim prečim potok Bistričica v smeri zaselka Slevo. Takoj za mostom parkiram in se odpravim peš po cesti, ki jo že kmalu zapustim in se podam na zelo strmo stezico, ki me popelje na pašnike Rebri pod Ravnimi senožeti.
Ozrem se nazaj in pod Mežnarjevem hribom ugledam Sv. Florjana, proti zahodu leži vasica Kuharjevo pod Kranjsko senožetjo in Korošaški slapovi istoimenskega potoka pod planino Osredek. Pobočja nad slapovi se raztezajo vse do vrha Kržišča, kjer na drugi strani poteka smučišče. Strmina popusti in preko pašnika pridem do kolovoza, ki poteka ob grebenu in po katerem nadaljujem hojo ter srečam prve pohodnike, ki se že vračajo v dolino. Zapustim kolovoz in ob robu gozda malce višje prestopim žično ograjo ter pričnem vzpon po travnatem pobočju z nekaj grmovja. Hodim po svoje, se vzpenjam in višje dosežem stezico, ki me v nekaj korakih popelje na razpotje za planino Osredek in direktno stezico na vrh Planjave, po kateri tudi nadaljujem strmo vzpenjanje. Razgledna stezica me popelje po in ob grebenu na vršnji gozdnati greben na višini 1243 m, kjer dvojica počiva. Nekoliko stran še sam sedem in počijem ob okrepčilu iz nahrbtnika. Po obeh straneh grebena hodijo pohodniki in že vem, da bom na poti proti Kamniškemu vrhu in nazaj v dolino srečeval kopico ljubiteljev pohodništva.
S Planjave se spustim proti vzhodu z razgledom na sever, kjer se vrstijo vrhovi od Košutne, Kompotele, Mokrice, Brane, Kamniškega sedla, Planjave, Ojstrice, Lučkega Dedca in Rzenika ter del Velike planine. Dosežem sedelce ob grapi Slevske rože in prestopim na pobočje Kamniškega vrha, čigar 1259 m visoki vrh dosežem v naslednjih minutah. Z vrha stopim mimo zasilnega bivaka do klopce na razgledni izravnavi, od koder pogled seže v doline, vasi in mesta.
Sapica pihlja in kljub soncu hladi, tako da ne ostanem dolgo. Stalno prihajajo in odhajajo planinci in zato vzamem pot pod noge in pričnem strm spust izogibajoč se prišlekom, če je le to mogoče. Že dolgo nisem srečeval toliko ljudi. Kar se da hitro hodim navzdol do spodnjega razgledišča, kjer odvijem desno in prečim pobočje, da dosežem melišče in stopim v iztek grape in na pašnike. Podrte koče ni več, ostalo je le nekaj deščic. Travnik še ni ozelenel in le sem ter tja je nekaj vijolic in trobentic, le šopi cvetoče rese so polepšali pašnik.
Stopim čez pašnik in na kolovozu zaključim krožno pot. Le še dolgo strmino moram prehoditi in sem na cesti in po nekaj korakih pri avtomobilu, kjer zaključim današnjo turo. Ponoči naj bi snežilo in jutrišnji razgledi bodo popolnoma drugačni.