Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Klasična kolesarska

Delo - Špela Javornik: ... tura po najspektakularnejši cesti pri nas

Kolesarji za vzpon na Mangartsko sedlo za izhodišče največkrat izberejo Log pod Mangartom ali Bovec, nemalo pa je tudi tistih, ki se na kraljevski krog okrog osrčja Julijskih Alp podajo iz Kranjske Gore.

Letos se je nabralo premalo kolesarskih kilometrov; Prevroče je; Cesta je preozka; Spet je preveč prometa. To je le nekaj izjav iz ust kolesarjev, ki postajajo z vsakim višinskim metrom bolj sočne. Čemu potem s kolesom spet sopihate tja, na 2055 metrov nadmorske višine, do koder se vzpne cesta na Mangartsko sedlo? Letos se utegne pripetiti, da bo v dopustniških mesecih ta kolesarska klasika zaradi pandemije koronavirusa, ki je počitnikovanje omejila na domače kraje, še večkrat na seznamu želja kot sicer.

Visokogorsko cesto številne svetovne kolesarske revije upravičeno uvrščajo med bisere kolesarskih vzponov in ji pripenjajo značko idealne kolesarske destinacije. Mangartska cesta namreč pelje visoko med vrhove Julijcev, pod mogočne stene četrte najvišje slovenske gore Mangart (2679 m), po kateri je tudi dobila ime. Na njenem koncu, ki ga primerjajo z obliko pentlje, se poleti zbirajo turisti izletniki, gorniki, motoristi in kolesarji, z roba grebena občudujejo razglede na mogočni vrh Mangarta in njegovo podnožje z dvema ledeniškima Mangartskima (Belopeškima) jezeroma ter prek dežel treh narodov z Dobračem na čelu v lepem vremenu pogledujejo proti Karnijskim Alpam in naprej do Visokih Tur.

Najviše ležeča asfaltirana cesta

Za izhodišče si kolesarji največkrat izberejo Log pod Mangartom ali Bovec, nemalo pa je tudi tistih, ki se na kraljevski krog čez Vršič podajo iz Kranjske Gore, nato naprej po dolini Trente mimo Bovca in trdnjave Kluže, Loga pod Mangartom, Strmca na Mangartsko sedlo in se čez prelaz Predel mimo Trbiža vrnejo po kolesarski stezi do izhodiščne točke.

Dvanajst kilometrov dolga cesta velja za najviše ležečo asfaltirano cesto v Sloveniji, njen povprečni naklon pa znaša dobrih devet odstotkov. Asfaltirali so jo leta 1995, ima 17 zavojev in do skalnih nedrij osupljivega Mangarta pelje skozi pet predorov. Pri pentlji, okoli katere so urejena parkirišča, se odcepi kratka slepa cesta do Koče na Mangartskem sedlu (1906 m). Zaradi surovih razmer je pozimi zaprta, konec maja oziroma na začetku junija pa jo tako kot večino alpskih prelazov odprejo za promet. Vreme na vrhu sedla je vedno nestanovitno in nepredvidljivo; tu se zračne alpske mase srečujejo s sredozemskimi, lahko se zgodi, da vas na najbolj vroč dan pri spustu zaradi hitre spremembe vremena prezebe kot še nikoli. Obleganost ceste v veliki meri narekuje vreme, v sezoni se po njej lahko prepelje do 20.000 vozil, v najživahnejših dnevih pa sedlo obišče po 450 avtomobilov. Cesto danes poleg turistov uporabljajo še gozdarji, lovci in ovčarji.

Številne razgledne serpentine

Najstrmejši del, ki je na srečo kolesarjev dokaj kratek, je pod pobočjem Stovža nad Mangartskim potokom, kjer je novembra 2000 zemeljski plaz v Logu pod Mangartom in okolici povzročil pravo razdejanje ter s seboj odnesel sedem življenj. Po pogledu na mesto, kjer je uničujoči plaz odtrgal milijon kubičnih metrov kamenja, cesta zaide v gozd, vrtenju pedalov pa se v senci pridruži prijeten hlad, ki že dodobra ogretemu telesu dobro dene. Še boljši je občutek ob prostem prehodu mimo mitnice, kjer Razvojna zadruga Mangart od leta 1995 za avtomobiliste in motoriste pobira ekološko takso in jo namenja za različne trajnostne naložbe v kraju. Če pogled usmerimo v levo, vidimo Mangartsko planino (1295 m), kjer se pastirji že pet stoletij ukvarjajo s pridelovanjem sira po starodavnem izročilu svojih dedov in pradedov.

Zanimivo panoramsko cesto so kot vojaški strateški objekt leta 1938 drzno skozi skalnate predore in čez prepade mojstrsko vrezali Italijani, ko je bila Primorska italijanska. Cesta, ki bi lahko imela tudi status tehničnega spomenika, je široka ravno za en avto, poseben čar pa ji dajo številne razgledne serpentine ter v skalo vklesani neosvetljeni predori (ne pozabite na svetilko!), zato ni nič nenavadnega, da je atraktivna tudi za snemanje avtomobilskih oglasov.

V predoru si med tem, ko začutite mrzle kaplje z vlažnega stropa, lahko malo odpočijete, saj se pred očmi prikaže manjša izravnava, na njenem koncu pa svetloba. Vendar veselje ne traja prav dolgo, kajti zaradi teme telo prevzame občutek negotovosti. Cesta je tu precej načeta, pedale v temi poganjate le na približno in upate, da vam do prihoda iz predora uspe ostati trdno v sedlu.

Ovce se ne pustijo motiti

Vrtljaj za vrtljajem, ovinek za ovinkom in predor za predorom se počasi odpirajo razgledi na čudovito pokrajino. »Dobro je,« si rečete. Tukaj se začne najlepši del vzpona, kjer se cesta po serpentinah vije bolj počasi mimo macesnovega gozda (Mesnovka) vse do odcepa za Kočo na Mangartskem sedlu. Zdi se, da kolesarite po visokogorski divjini. Ovce se tu ne pustijo motiti in rade zaprejo pot. Na pobočju ležijo pašniki, ki so za Julijske Alpe na tej višini dokaj neobičajni.

Tu pa tam se v tem predelu že dozdeva, da je tekočina pomembnejša od pripravljenosti. Sama sreča, da ob cesti na več mestih slišite žuborenje mrzlih izvirov potočkov, ki vas lahko rešijo pred tem, da bi više v koči pod vrhom z jezikom do tal zahtevali pivo. Zaradi skalnatega podora leta 2012 so trije kilometri pod sedlom zaprti za promet. Malenkost pred podorom so sicer uredili le manjše parkirišče, a se večina po tem delu odpelje do konca na lastno odgovornost.

Naloga Mangart

Po drugi vojni so bili tod zaradi nerešenega mejnega vprašanja prisotni Američani z 10. gorsko divizijo in med gorniškim urjenjem pred 75 leti organizirali smučarsko tekmo v veleslalomu. Ključne kadre svojevrstnega dogodka so posneli v ameriškem dokumentarcu avtorja in producenta Chrisa Anthonyja, Mission Mt. Mangart (Naloga Mangart), ki naj bi junija ugledal luč sveta.

Edinstven pa je tudi rastlinski, živalski in kamninski svet mangartskih pobočij. Med bogato floro še posebej izstopajo plazeča sretena, ki z živorumenimi cvetovi krasi skalne razpoke, ter klasnati ovsenec, islandska potočarka, črni pelin in živorodna bilnica. Posebnost so tudi eno redkih visokogorskih gnezdišč planinskega hudournika ter ptica belka in 481 vrst metuljev. Izjemna je geološka pripoved območja, ki z rdečkastimi apnenčastimi peščenjaki (Rdeča glava, Rdeča skala) sega v obdobje triasa in jure in tako še dodatno privlači številne fotografe.

Vožnja na Mangart zahteva dobro kolesarsko kondicijo, najboljši za vzpon s 1425 metri višinske razlike iz Loga pod Mangartom (17,5 kilometra) potrebujejo le eno uro. Občutki in razgledi na vrhu pa nedvomno odtehtajo trenutke trpljenja, ki jih preživljajo kolesarji med pritiskanjem na pedale po tej gorski lepotici.

Podprite Delo
Naše delo je, da vi veste več. In poročanje za Delo.si - je delo. Kot vsako drugo. Pošteno delo si zasluži plačilo. Naročite se na delo.si že za 1,49 € na mesec.

Delo, 06.05.2020 06.00
Klasična kolesarska tura po najspektakularnejši cesti pri nas

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40078

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice