Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

KLEMENT

Železar (1978) - Mitja Košir: Prijateljem z VERUDELSKE SKALIN ADE

Sonce žge z vso svojo avgustovsko močjo s povsem jasnega neba. Absolutna modrina in ognjena krogla v zenitu nebesnega oboka. Kot ogromna, vseobsegajoča cerkev, mošeja, sinagoga ali tempelj obenem je.
Široka, udobna polica tik nad morjem je povsem izpostavljena slapovom svetlobe in pripeke izpod neba. Uporabne sence ni v bližini, a je tudi nihče ne išče, kajti posledice vročinskega sevanja prežene prijetno hladna jadranska voda, pljuskajoča in peneča se ob ostrih robovih razdrapanih skalnih čeri. Nevarne so, vendar delajo okolico navidezno nepristopno, divjo.
Kot martinčki smo. Prostor nam je pomembnejša razsežnost, kot čas. Ta nas opominja na svojo obstojnost le takrat, ko dan zamenjuje z nočjo in znova, ko noč umira v naročju mladega jutra. Tako čas odteka iz dneva v dan, že tisočletja ... a vendar je edini, ki ostane.
Nekaj metrov pod menoj morski valovi v enakomernih presledkih udarjajo ob navpično steno.
Plezam.
Zapustil sem razgreto udobje naše police in se po čudovito razčlenjeni steni podal raziskovat nenavadno obalo verudelskega rta.
Vse okrog mene se bohoti mediteransko bogastvo avgustovskega dne, enajstega po vrsti. Kot takrat, pred mnogimi leti, na isti poletni dan ... Le da je danes tu pod menoj, poleg nekaj razgretega zraka globoka, mehka vodna blazina, tam pod njim pa je bil strahoten, prazen prostor. Tisti usodni, dokončni Nič.

11. avgust 1924
Gigantska borba z goro, s samim seboj, je končana. Razbito truplo njega, ki je verjel v zmago brez poraza bolj, kot kdorkoli, je obležalo ob vznožju stene, ki mu je pomenila simbol borbe, svobode, ponosa in neuklonljivosti.
Dolgo je iskal ta zahodni steber. Iskal ga je v sanjah, ko se mu je prikazoval daleč, v meglicah prihodnjih časov, obsijan z glorijo. Ni razločil, ali je bila to glorija zmage, ali poraza. V divjih vrtincih svojih notranjih viharjev je začel spoznavati samega sebe. Videl je pot pred seboj in se odločil. Stopil je po njej in ni slutil, da je bila to njegova zadnja.
Tisto poletje je veliko plezal in bil telesno in duhovno pripravljen na najhujše napore. Verjel je vase, zato se mu dejanje, ki ga je pripravljal in ki bi mu, če bi mu uspelo, težko našli enakega, ni zdelo nesmiselno, samomorilsko. Tesnobe, ki je značilna za trenutke pred težkimi vzponi, je bilo v njem ravno tolikšno mero, da ga je še bolj spodbujala k takojšnji odločitvi.
Iz znanega je prestopil v neznani svet.
»Tja, tja, kjer še nihče ni božal triglavskih skal. Tam drži moja pot v popolnejše življenje«.
Vzpenjal se je kvišku, tako, da še sam ni vedel, kdaj se je znašel v kaminu, ki ga je privedel na raz stebra. Zahodnega triglavskega stebra.
Ali sanja?
Prelepo je, da bi bilo lahko res. Ne, res je tukaj. Tukaj. Srce mu je vriskalo.
»Tudi mi, slovenski plezalci moramo pisati zgodovino te velike stene«, se je spodbujal in plezal vse više, više k soncu.
»Tu si, Klement«, si je govoril in bil tako mnogo manj sam.
»Tu si, kamor je hotel tvoj večno iščoči duh, tu si, od koder ni povratka. Le navzgor vodi pot. Navzgor v življenje, navzdol pa v smrt«.
Nad njim se je bočil previs. Nikjer ni odkrival šibke točke. Pozorno si je ogledoval težko mesto, vendar ni opazil nič ranljivega. Le ozka, nerazčlenjena poč je vodila preko in izginjala za robom visoko zgoraj. Ko se je nagnil navzven, da bi si ogledal steno nad previsom, ni ozrl ničesar drugega, razen neba visoko zgoraj. Previs je resnično težak, kaj težjega še ni plezal. Vendar mora preko ...
Odloči se in se požene kvišku. Mačji gibi izrednega plezalca se vrstijo drug za drugim, kot da je telo iz jeklenih vzmeti. Počasi, a vztrajno napreduje. Vse više pleza, že je tik pod ključnim mestom. Videti je, kot da bo vsak trenutek dosegel zgornji rob previsa.
Roka se steguje za oprimkom. Visoko, še više. Krči grabijo levico, na kateri visi vsa plezalčeva teža.
Nič. Grozoten drget diabolične simfonije zazveni v njem. Strah?
Ne. Le srce z naraščajočim pritiskom poganja kri po žilah. Kot da bo počilo.
Napor je strahoten. Že čuti, kako roka popušča in spodrsava noga. Še malo, čisto malo. Mišice drgetajo kot živčni vozli. Vse telo se še enkrat napne v vsej svoji gigantski moči, ki jo črpa iz mišic in nezlomljve volje. Roka bliskovito švigne navzgor ...
Oprimek?
Da!
Oddih.
Takrat pa vse popusti. V steni in v njem. Nebo se strne v eno samo pošastno globino. Ves svet se mu zgrne v podobo minulega in bodočega življenja. Nova doba se odkrije ugašajočim zvezdam, njegovim očem. Z mogočnimi koraki stopa v neznan, večen svet ...
Zamolklo udari telo ob plati in brizgajoča kri nariše rože fantastičnih oblik na belino triglavskega apnenca.
Konec.
Od tam ni povratka, tudi za tako upornega duha, kot je tvoj, Klement, ga ni.
»In vendar upam, da se moje življenje ne bo izlilo v pesek«, je nekoč zapisal. Ni se izlilo, kajti velika zvezda vodnica na slovenskem alpinističnem nebu nosi tvoje ime, Klement Jug.

Skala tu na obali je trdna, ko bi le bila taka pri nas v Julijcih. Še nekaj prestopov po lažjem svetu naredim, in na vrhu pečevja sem.
Pod menoj na naši polici se pretegujejo zagoreli in zapečeni martinčki - prijatelji. Lepo nam je tukaj, na tem divjem rtu, tik ob globokem kanjonu.
Enajsti avgustovski dan odteka s tisto mirno vztrajnostjo, ki je dana vsem njim, ki vedo za svojo pot in poznajo svoj cilj. Tako, kot on. Svoj cilj je poznal in vedel za svojo pot, a mu jo je pretrgal enajsti avgust pred mnogimi leti.

Mitja Košir
Železar, 14. september 1978

   Železar

 

 14.09.1978

 

 

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40362

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice