Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Konji nadomeščajo helikopterje

Delo, Panorama - Blaž Račič: Kako prispe živež do Roblekove koče na Begunjščici
Razlogi za uporabo konj pri preskrbi koč so ekonomske, ekološke in okoljske narave

... Konj nese sto kilogramov teže, in če pot v enem dnevu ponovi večkrat, ima kmet Rok Podpečan za to računico

Življenje v gorah je zahtevno, kar Slovenci z več kot stoletno organizirano planinsko tradicijo dobro vedo. Kljub zahtevnosti so se vzpenjali na gore, tam vztrajali in še vztrajajo: tudi v številnih kočah, ki so posejane po slovenskih gorah in planinah. Koče utrujenim planincem nudijo zavetje in toplino. Pa ne le toplino, ki prihaja iz peči, temveč tudi človeško. Gore in planinstvo sooblikujejo slovenski nacionalni značaj. Nepopustljivost, vztrajnost in trma so med drugim lastnosti ljudi, ki kljubujejo razmeram v gorah. Te lastnosti še niso pozabljene, kar sta med drugim dokazala zakonca Rok in Zdenka Podpečan z Brezij, ki sta se odločila, da bosta oskrbovala Roblekovo kočo na Begunjščici (1657 metrov nad morjem). A namesto s helikopterji, s katerimi najpogosteje oskrbujejo planinske postojanke, bodo živež in druge dobrine na Begunjščico vozili kar na konjskih hrbtih.

Ko smo se v petek z Rokom in Zdenko srečali sredi Begunj, se ni zdelo, da bodo na poti na Begunjščico nastale kakšne večje težave. A je tehnika ponagajala: Rokov terenski avto, h kateremu je bila pripeta prikolica za konje z dvema konjema v njej, je namreč sredi poti na gozdni cesti zakuhal. Če danes avto včasih velja za statusni simbol in prestiž, ki mu lastniki pogosto posvečajo preveč pozornosti, se Rok zaradi težave sploh ni vznemiril. Avto, s katerim bi se sicer moral peljati do koče na Poljški planini, je parkiral ob robu ceste. Konja, belec Aval in rjavec Ron, sta zato svojo pot do Roblekove koče začela že nekoliko prej. Rok je ženi Zdenki na neosedlanega Rona pomagal z ravbarsko in se nato še sam z lahkoto zavihtel na Avala, nama s kolegom fotografom pa naročil, naj greva kar po cesti, saj bova kočo na Poljški planini na koncu ceste našla brez težav.

Tovor na konjskem hrbtu premišljeno razporejen
Na Poljški planini (1192 metrov nad morjem) sta nas pozdravila Francka in Mirko Zych, ki že šesto leto zapored skrbita za kočo. Rok in Zdenka nista odlašala in sta takoj začela natovarjati konja. Pri tem je Zdenka pazljivo tehtala vsak zavitek posebej. Pojasnila je, da mora biti teža tovora na konjskem hrbtu uravnoteženo razporejena in je zato na poti manj težav zaradi premikanja tovora. Medtem je Francka Zych govorila o življenju na planini. »Mlade je težko pritegniti k delu na planini,« je ugotavljala in dodala, da nekateri, ki kljub vsemu pridejo na planino, komaj poznajo koze. Upokojenca na planini uživata mir in tihoto narave, planince in druge obiskovalce pa na planini pogrešata, saj planinska pot iz Drage na Begunjščico ne vodi mimo koče. Kljub temu da od Poljške planine do Roblekove koče planinec porabi le približno eno uro, mi Francka pred odhodom ni pozabila v roke potisniti v prtiček zavitega jabolka. »Če boste lačni,« je pojasnila in s tem pokazala, da v planinah še obstaja človeška toplina.

Mala karavana
Kislo zelje in drugi prehranski izdelki v pločevinkah, suhomesnati izdelki in moka so bile stvari, ki sta jih Rok in Zdenka razporedila na tovorni sedli, oprtani na konja. Sedli, ki so jih sicer uporabljali za nošenje minometov, sta ostanek nekdanje JLA, je povedal Rok in zadovoljno dodal, da sta aluminijasti in zato za konja lažji (seveda, vojska ima vedno najboljšo opremo). Mala odprava je bila tako pripravljena za vzpon na Begunjščico. Rok je z Avalom hodil prvi, sledila mu je Zdenka z Ronom. Kot da bi bilo približno stokilogramsko breme pretežko, se je Ron pogosto ustavljal. Zato ga je Zdenka priganjala: »Gremo, Cigo«. »Zakaj pa Cigo?« vprašam. »Tako ga kličemo,« nekoliko zadržano pojasni Zdenka in se nasmehne. Z nekaj krajšimi vmesnimi postanki mala karavana počasi napreduje po gozdni poti, ki je na nekaterih mestih tudi precej ozka. Na enem od ozkih mest na gozdni poti se Ronu udre podlaga, a je kljub vsemu zmogel dovolj moči, da je pot nadaljeval.

Gozdne in planinske poti skrivajo različne pasti, zato morajo biti za oskrbovanje planinskih koč s pomočjo konj poti primerno urejene, pravi predsednik PZS Bojan Rotovnik. Takšne možnosti se ponujajo predvsem v Posočju, kjer so ostale poti, ki so jih zgradili med prvo svetovno vojno za oskrbovanje vojaških postojank in bi jih lahko uporabljali še danes. Oskrbovanja koč s konji si želijo še več, poudarja in dodaja, da so lani s konji poskusno začeli oskrbovati Kočo pri Triglavskih jezerih. Prednosti, ki jih vidijo v takšnem načinu oskrbovanja planinskih koč, je več, pravi Miro Pogačar iz Planinskega društva Radovljica, ki je lastnik Roblekove koče. V primerjavi s helikopterji konji niso hrupni, ne onesnažujejo in so do okolja prijazni, pomagajo pa tudi lokalnim kmetom do dodatnega zaslužka.

Šestdeset centov na kilogram
Za vsak kilogram prinesene teže plačajo 60 centov, kar je desetina manj, kot bi sicer plačali za helikopterski prevoz, izračun predstavi Pogačar. »Če en konj naenkrat nese sto kilogramov teže in če pot v enem dnevu ponovim večkrat, imam računico«, pravi Rok in dodaja, da bodo živež na Begunjščico nosili enkrat na teden, kar pa je odvisno od vremena. Če je lepo, ljudje pridejo v planine. Če ni vremena, ni obiska, ni potrošnje, ni dela in ni zaslužka, se zaveda Rok. Sicer se Podpečanovi preživljajo izključno s kmetijstvom. Med počitnicami bosta konje pomagala voditi tudi otroka, saj imajo na domači kmetiji na Brezjah skupaj pet konj. Razlog, da se je odločil za oskrbovanje Roblekove koče, je tudi ta, da konje domači uporabljajo le za jahanje – da »bodo konji še kaj počeli«.

Pot se je počasi in vztrajno vzpenjala, le streljaj pred Roblekovo kočo se je Ron ponovno uprl in poti ni hotel nadaljevati. Zdenkine prošnje in priganjanje so bili zaman. Da je vodenje obremenjenih konj v hrib zahtevno početje, je Zdenka izkusila kmalu zatem, saj jo je Ron skoraj pohodil. A jo je odnesla le z nekaj praskami. Ko nato Rok Zdenko vpraša, ali jo kaj boli, mu je odvrnila le: »Bo že.« Za marsikatero gospo iz doline povsem nepričakovan odgovor kaže, da kmečke žene še znajo stisniti zobe. Ron se je nato le premislil in opravil še zadnjih nekaj sto metrov poti do Roblekove koče. Oskrbnica koče Stanka Kozjek je ob prihodu konj dejala, da sploh prvič vidi otovorjenega konja na Begunjščici. Tudi za njo in njenega moža, s katerim za kočo skrbita že sedem let, bo takšen način preskrbe bolj prijazen.

Čas za še en vzpon
»Ko je helikopter v prejšnjih letih v enem samem dnevu pripeljal dve do tri tone živil in ostale opreme, sva imela ves dan polne roke dela in sva bila zato zvečer zelo utrujena. Zato bo zdaj, ko bodo živila prinašali po malem in večkrat, lažje,« je ugotavljala Stanka. Tako kot pri natovarjanju živali sta Rok in Zdenka tudi med raztovarjanjem hitela in si komaj vzela čas za kratek počitek in skodelico čaja, ki ga je ponudila Stanka. Tik pred povratkom proti Poljški planini je Rok s pogledom v črne oblake ocenil, da danes do noči ne bo deževalo in da bo zato čas za še en vzpon. Njegove besede glede vremena so se uresničile, zato sva se s fotografom na Poljški planini lahko le še poslovila od Roka in Zdenke, ki bosta poleti vztrajala in konje s tovorom vodila do Roblekove koče. Na povabilo oskrbnice koče na Poljški planini Francke Zych, naj še kaj pridemo, pa sva lahko le obljubila, da bova ... Prišla v planinski raj.

Blaž Račič
Fotografije Mavric Pivk
 

  21.06.2011


PD Radovljica/G-L:  Oskrba Roblekovega doma


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 



 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti