Kratko a sladko.
V poznem dopoldnevu pripeljeva na Križovec. Razen ene globoke in zahrbtne luknje, zakrite z ledom, je cesta od Pristave do križišča cest normalno prevozna, če odmislimo poledenele odseke. Parkirava ob robu in se pripraviva na turo.
Pri avtomobilu stopiva na smuči in pričneva hojo proti Pustemu rovtu. Snega ni obilo in nekateri predeli imajo le ozki snežni pas, kratko kopnino preko ceste prestopiva kar s smučmi in nadaljujeva hojo na planino, kjer naju pozdravi okrepljeni veter. Ob pogledu na skromno snežno odejo, ki ima na pobočju do gozda veliko kopnin, prehodiva planino in nadaljujeva v zavetrju po bolj zasneženi cesti in pobočju gozda ter pričneva vzpon mimo zapornice na Belsko planino.
Na cesti je suh sneg na trdi podlagi, ponekod pobočje gozda že kaže kopnine, a z nekaj spretnosti bi se dalo po bolj senčnih predelih gozda še odmučati na Pusti rovt. Na poti je nekaj lepih razgledov tako na Julijce kot Karavanke in pot nama hitro mine. Pred planino Svečico spet piha in zato ob prihodu na planino hitro poiščeva zavetrje ob pastirski koči, kjer že počiva turni smučar. Zaužijeva dobrote iz nahrbtnikov in se dobro odžejava, saj na vetru bo dovolj drugih opravil. Ponovno stopiva na smuči in pričneva hojo proti vrhu Korenščice, medtem ko turni smučar gre na vrh Struške. Nad kočo sprva ni vetra, a višje zapiha in hladi. Pomrzjen in trd sneg zahteva srenače in le te hitro pritrdiva na smuči in se povzpneva na ravnico pod vrhom, kjer je veter najmočnejši, a naju ne ustavi. Hodiva med ruševjem in tik pod vrhom morava zaradi kopnine sestopiti in se na 1764 m visoki vrh povzpneva peš.
Lepi so pogledi na globoko spodaj vidni Pusti vrh kot na vrhove od Golice vse do Kepe in na verigo vrhov Julijcev, na drugi strani pa so zasnežene dolinice in vzpetine polne ruševja s tanko snežno odejo sosednje Struške.
Pogled se za trenutek pomudi še na Stolu in Vajnežu in se vrne na vrh, s katerega v vetru sestopiva do smuči. Hči na smučeh gre malce nižje, meni pa se s smučmi v rokah globoko vdre in kar nekaj časa mine, da pridem do spremljevalke, kjer pospraviva srenače in kože in se pripraviva na smučanje. Smuka do koče je solidna, le paziti je potrebno, da ne zapeljeva na kakšno skalco, ki kuka iz snega. Pri koči narediva še en premor z lepim pogledom na Julijce, nato pa pričneva smuko na nižje ležečo planino po cesti.
Smučanje sploh ni slabo. Nekaj centimetrov pršiča omogoča prijetno smuko. Srečava turnega smučarja, ki se vzpenja, zapustiva cesto in nekaj zavojev narediva med drevesi, da nato prismučava na spodnjo cesto ter mimo pešakov na planino. Z vetrom greva preko Pustega rovta in nadaljujeva smuko po cesti, prestopiva kopnino in nato po cesti doseževa izhodišče ture na Križovcu.
Triurna tura je za nama, pospraviva smučarsko opremo in odpeljeva v dolino.