Boris Štupar 29.06.2011 07:28 2426 0

Korošica - 25. in 26. junija

AAO - Primož Bratun: Končno je napočil čas, ko je imel vsak od nas priložnost ugotoviti, kaj mu pomeni plezanje kot pojem v najširšem pomenu besede.

Seveda tukaj nimam v mislih spoščenega visenja v plezališčih, prekomernega otresanja rok z magnjezijem in lenobnega počivanja pod steno, temveč je šlo tokrat vsaj malenkost bolj zares.

Po dveh neuspešnih poizkusih, da bi izvedli tabor na Korošici, je vremenska napoved končno obetala nekaj primernega vremena in tako smo se v soboto zjutraj le znašli na planini podvežak. Priznati moram, da nahrbtniki niso bili ravno najlažji in verjetno se bo še kdo strinjal z mano, toda doživetje je odtehtalo vsako kapljico švica na poti do koče. Po kratkem počitku smo se napotili v stene Lučkega dedca, Vežice ... in pričeli s plezanjem. Razdeljeni večinoma v trojice, je v povprečju vsaka naveza splezala dve smeri na dan, pika na i pa je bilo spanje na prostem.

Lahko bi naštevali še nadaljne podrobnosti, ki bi v takem poročilu morda morale najti svoj prostor, toda mnogo bolj pomembna se mi zdi izkušnja, ki jo je vsak doživel na svoj, edinstven način. Občutka, ko se prvič podajaš v gorsko steno, ki si jo od prej lahko le občudoval, se verjetno ne da doživeti prav pogosto v življenju. Za večino nas tečajcev je bilo vse prvič. Prvič v pravi gorski steni, prvič plezanje, kjer natančno izbiraš oprimke, prvič na »kline« (čeprav kot drugi) in prvič v pristnem ambientu gora. Ko se je plezalni dan zaključil in je nastopil mrak, je zagorel še manjši kres in zazdelo se je, da čas teče vsaj malo drugače, kot v posiljenem dolinskem ritmu. Iz tega razloga bodo prve smeri ostale zapisane na posebnem mestu, zato se v imenu letošnjih tečajcev zahvaljujem vsem, ki so nam to omogočili.