Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Košuta - 20.08.1878

Iz časa: Josip Lavtižar o 6630 čevljev visokem slemenu Košute.

Košuta
Ozir po domovini

»Visoko vrh planin stojim,
V veselji rajskem tu živim … «

B. Potočnik

Pazljivo sem bral v »Novicah« goropisno črtico »Storžič«, katero nam je podal naš vrli naravoslovec gosp. Simon Robič. Nisem si mogel kaj, da sem lezel tudi jaz na njegov vrhunec (18. jul, t. l.). Ne rečem, da bi ne bil razgled krasen, toda, odkar sem bil na Košuti, bi hribolazcem bolj Košuto kakor Storžič priporočal, prvič zato, ker ima na njej oko posebno proti Koroškemu veliko bolj odprt pogled, in drugič zato, ker je pot nanjo bolj zložna kakor na Storžič.
Namen pričujočega sestavka pa je posebno ta, da prijaznega bralca s 6630 čevljev visokim slemenom Košute nekoliko seznanim.

19. dne avgusta t. l., odrinem popoldne ob štirih iz Tržiča. Barometer je sicer začel padati, vendar sem si delal upanje, da ne bo tako naglo slabega vremena. Veselega srca in lahkih nog jo zavijem po spodnji Dolini in v ¾ ure pridem v ozko sotesko , skozi katero se peni šumeča Bistrica. Čez njo pelje most, ki ga Tržičani imenujejo »Teufelsbrücke«. Ni sicer tako strašen, kakor je ime njegovo, vendar je vreden , da se ogleda. Misli si na obeh straneh visoko pečevje in med njim v skale vdelane lesene tramove, čez katere je most narejen, ki nima od spodaj nobene podpore. Mnogo imen je vdolbenih po skalovju, zraven teh tudi kamnitna plošča plemenitaša Chorinskyja. Od tu gre pot navkreber in kmalu prideš k onemu kraju, kjer ni bilo mogoče drugje pota narediti, kakor da se je prevotlila debela skalnata stena. Prikazujejo se ti posamezne »rotarske'« hiše. Naši Spodjedolinci so pošteni in dobri farani, ravno zato, ker so od drugega sveta bolj ločeni. Trpijo veliko, ker si ne morejo s poljedelstvom toliko pridelati, da bi jim ne bilo treba žita kupovati. Nekoliko si prislužijo z ogljem, ki ga v Tržič vozijo, ali z deskami, ki jih v Kranj prodajajo. Pri Primožiču se deli dolina v dve drugi. Na desno pelje ob Bistrici v Medvode, kjer so zadnje naselbine, na levo pa pod Košuto. Tukaj je pot zavoljo gostega bukovja temna in hladna. Potoček šumlja med zglajenim kamenjem in dela sem ter tja precej globoke postanke. Od Primožiča sem v pičli uri prišel v planino Dolžanko. Že se je bil mrak naredil, ko se oglasim pri Lenartovi koči ter prosim prenočišča. Prijazno sem sprejet in dobim vrh tega še skledo tečnega »maselnjeka« za večerjo. Lepo navado imajo »majarce«, da se vsaki večer v eni koči snidejo in skupaj sveti rožni venec molijo. Tudi ta večer ni zaostal. Po molitvi se zarijem na hlevu v mrvo. V spanju me prebudi hud veter, ki je hotel odtrgati neko desko na strehi ter jo sukal na vse strani. Potem začne še nekaj šumeti: dež je prišel. Lahko si misliš mojo obupnost, nejevoljen sem si očital: zastonj si to dolgo pot storil. Pogledam na uro: pol ene je! Saj se zna vendar še na bolje obrniti, si mislim ter se po krajih, kjer sem mraz čutil, s senom zatlačim. Nisem dolgo časa spal, kar začujem piskanje in klic. Prebudil me je moj zgovorni spremljevalec, ki je prišel iz druge koče, kjer je na uro čul in prikladal po noči suha polena pod kotel, v katerem se je kuhalo zelenje za prešiče.
Bilo je ½ 4. Urno vstanem in pogledam proti Košuti . Vrhunec je bil lepo jasen in tudi nebo, čeprav pooblačeno, je dajalo upanje. Za odhodnico skuhamo krepek čaj in odrinemo dalje.

Pot je od Dolžanke naprej precej navkreber in pelje mimo nekega kopiša na zgornjo planino v Slevcih. Med potjo zagledamo pod gostim smrečjem kako dveletno telico. Čudno se nam zdi, da še ni vstala in šla za drugimi na pašo. Ko stopimo bližje, vidimo, da je prišla reva v veliko nesrečo. Zadnjo nogo si je zapletla med dve skupaj rastoči smreki in se ni mogla več sama rešiti. Okoli in okoli je vse razkopala in pojedla, še koreninice, kolikor daleč se je stegniti mogla. Se ve da je naša prva skrb ta, da ji pomagamo na noge. Eden pripogne drobnejšo smreko v stran in jaz ji nogo izvlečem. Toda uboga živinica, kakor se upira in upira, vendar ne more hoditi. Pastir, ki smo ga z gore poklicali, na pomoč pravi, da jo že pet dni pogreša.
Popoldne je hlapec s konjem po njo prišel in jo v kripi domu peljal.

Od Slevcev se pot hudo napne; »goša« izginja, le trava in planinske cvetlice poganjajo izmed kamenja. Z vsakim korakom pa se vzdigujejo proti vzhodu vrhovi višje in višje. Visoke stene široke Kočne (8058 čevljev) in čisti vrhunec mogočnega Storžiča (6738 čevljev) se bledo rdečijo od vzhajajočega sonca , le Košuta se še ponosno odmika in mi, ki smo poprej mislili, da bomo vsaki hip stali ji na glavi, moramo še marsikako stopinjo narediti in si večkrat pot obrisati raz čelo.
Al poslednjič je zaželeni namen srečno dosežen. Ura je ½ 8. Poplačan je trud z veličastnim razgledom po ravninah in gorovji. Vsa Šentanska dolina nam je pod nogami in v njenem koncu nam samotna cerkvica sv. Ane prijazno nasproti leskeče. V obilnih ovinkih gledamo cestni klanec Ljubeljski in vsa pot, ki smo jo iz Tržiča gori obhodili, je razgrnjena pred očmi. Daleč doli za sv. Joštom se kaže prostorno Soriško polje, in ker je ponočni dež zelo prevedril atmosfero, smo videli s prostim očesom majhno ladjico , ki se je zibala po Blejskem jezeru. Na Koroški strani se odpira vsa Dravska dolina od zgornjekoroškega trga Paterniona do Rožeka , pred nami se blešči Celovško jezero, na njegovem koncu pa glavno mesto dežele. In poglej zdaj krasni skalnati cirkus proti zahodu! Ponosni velikan, katerega mi še imenovati ni treba, straži nad svojimi sosedi: Mangartom, Prisankom, Razoro, Špikom in nad bleščečimi vrhovi, ki stoje mirno in trdno za poraščeno Jelovico. Prav pred menoj pa se vzdiguje v nebo strmeča Begunjščica; za njo molé Stol, Golica, Kepa, Dobrač v zračne višave! »Domine, Dominus noster, qaacn admirabile est nomen taum in universa terra!« »Gospod, Gospod naš, kako veličastno je tvoje ime po vsej zemlji!« — tako zakličem s kraljevim pevcem strmeč nad veličastvom, ki se je pred obličjem razgrnilo! Težko mi je bilo ločiti se od kraja, kjer sem pozabil vse pozemeljsko ter s hvaležnim srcem pobesil oči pred Stvarnikom vsegamogočnim!

Nazaj grede se je vstavljalo oko nad zapuščenimi krasoticami, ki se razcvetajo in vene na golem skalovju. Nekatere sem seboj vzel in doma zasadil. Pa če tudi niso zamrle, vendar nimajo pravega veselja po koncu vzdigovati nedolžnih glavic. Prestavljene s svojega visokega domovanja pobešajo se žalostno proti zemlji. O očino zeljše, o očino zeljše! Tvoji zapušenosti je podoben marsikateri zemeljskih popotnikov, ki v tujem kraju zamišljeno pred seboj zre in išče tolažbe. Čuti, da nima tukaj obstoječega mesta in zato s teboj vred žaluje v nižavi hrepeneč po domačiji, ki ga čaka še više kakor so skalnati vrhovi — gori nad oblaki!

J. Lavtižar
Kmetijske in rokodelske novice, 7. september 1878
 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti