Primorske novice - Robert Škrlj: Prepolovljena populacija kozorogov - Bolezen ali onesnaženje?
Primorske novice: Učeni možje, ki se spoznajo na življenje v Alpah, trdijo, da kozorogi umirajo zaradi skrivnostne nalezljive bolezni. Ali zaradi genetske oslabelosti. Najverjetneje pa zaradi klimatskega segrevanja planeta. Mauro Corona, italijanski alpinist, kipar in pisatelj, pa je prepričan, da je za morijo kriv strupen sneg.
V nacionalnem parku Gran Paradiso med dolino Aoste in Piemontom, ki ga imajo za domovino alpskega kozoroga, je teh čudovitih gorskih živali z mogočnim rogovjem iz leta v leto manj. Leta 1993 je v nacionalnem parku, največjem in najstarejšem v Italiji (ustanovili so ga leta 1922) živelo še okrog 5000 kozorogov, danes jih je pol manj. Umirajo predvsem mladiči. Ugotovili so, da kar 75 odstotkov mladih kozorogov ne preživi prvega leta življenja.
»Sprva smo mislili, da gre za normalen fiziološki padec števila kozorogov, povezan s kakšnim dogodkom,« je za dnevnik Corriere della sera povedal Bruno Bassano, veterinar, odgovoren za živali v parku. »Kasneje pa smo tudi s pomočjo skupine biologov ugotovili, da ni tako. Umiranje ni sorazmerno razporejeno med kozorogi vseh starosti, marveč prizadeva predvsem najmlajše. In ne vemo, zakaj se to dogaja.«
Da bi se dokopali do vzrokov te morije, so moči združile univerze iz Sassarija, Pavije in kanadskega Sherbrooka.
»Najprej smo mislili, da gre za kakšen virus, vendar bi morali potem umirati tudi starejši kozorogi, toda njihova umrljivost je na revni več desetletnega povprečja,« ugotavlja veterinar. »Potem smo pomislili na to, da je krivo pomanjkanje snega. Nekaj zadnjih zim (z izjemo predlanske) je v visokogorju zapadlo manj snega, zaradi ugodnejših okoliščin je preživelo več starejših samic. Te naj bi zaradi starosti povrgle slabotnejše mladiče, ki težje preživijo. A najbolj verjetna se nam zdi tretja možnost. Zaradi klimatskega segrevanja so pomladi zgodnejše, trava prej zrase in se tudi prej posuši. Tako se morajo mladi kozorogi, ko se nehajo dojiti, prehranjevati s posušeno travo, v kateri je le malo proteinov, torej manj hranljivih snovi.«
Tudi znani alpinist, kipar in pisatelj Mauro Corona, ki živi v dolini Vajonta, je opazil, da se dogajajo čudne reči. »Pred dnevi sem plezal po eni od sten v Dolomitih. Tu sem naletel na čredo petnajstih kozorogov. Niso se splašili. Lahko sem se jim bližal, se jih dotaknil. Bili so presenetljivo leni, delovali so utrujeno. Nikoli doslej se mi ni zgodilo kaj takega. Med njimi so bili tudi mladiči. Tudi ti so bili nenavadno mirni, slabotni, njihova dlaka je bila oguljena.«
Corona ni veterinar, vendar ima zaradi svojega življenja v naravi izurjeno oko. »Mladi kozorogi so delovali utrujeno, lahko sem jih vzel v naročje. Imel sem neprijeten občutek, slutnjo, da je z njimi nekaj hudo narobe. Žival, ki živi v divjini, bi se me morala bati, zbežati bi morala. To je njen instinkt. Pomaga ji preživeti. Ti kozorogi pa so pustili, da sem prišel do njih, jih pobožal. Res, čudno. Ne vem, zakaj se to dogaja, a mislim, da se hranijo z zastrupljeno, onesnaženo travo.«
Pisateljeva hipoteza je nenavadna, vendar verjetna. »Nisem znanstvenik, vendar mislim, da v visokogorju pada onesnažen sneg. Letala, ki letijo tu čez, na tisoče in tisoče jih je, spuščajo v zrak strupene snovi. Dežne kaplje in snežinke vežejo nase vse te strupe, padejo na zemljo, strupi se odlagajo na travo, pronicajo v vodo. Ste opazili, da na gorskih travnikih ni več žuželk?Res jih ni. Tudi v dolini jih je manj. Vse je uničil zastrupljen sneg. In kozorog je bolj občutljiv kot druge živali.«
Corona pa ob tem opozarja še na drug problem. »Živali je preveč. Tam kjer živim, je 3000 gamsov. Če ne naredimo korenite selekcije, bodo te živali postale slabotne, zbolele bodo. Bolezni se bodo širile. Vendar pa okoljevarstveniki in amaterski ljubitelji živali nočejo nobene selekcije.«
V vzhodnih Alpah, torej na območju, ki meji s Slovenijo, je kozorogov malo, precej več je jelenov in srnjakov. »Pri nas ne mine dan, da ne bi kakšen avto povozil jelena ali košuto,« pravi Corona. »V Ertu, kraju kjer živim, sem nekoč ob treh ponoči videl kar osem jelenov, ki so se mirno sprehajali med hišami. Očitno so iskali hrano, ki je v divjini nimajo dovolj.«
»Pred 40 leti je bilo manj živali, vendar so bile te zdrave,« ugotavlja pisatelj. »Takrat je bilo tudi manj klopov. Danes pa…po vsakem sprehodu jih na sebi dobim tri ali štiri. To so čudna znamenja, nenavadne spremembe. Mislim, da so za to krive klimatske spremembe. Zime so milejše, poletja bolj vlažna.«
Corona ugotavlja tudi, da so izginile nekatere vrste ptičev. »Divjega petelina ni več in mislim, da za to niso krivi lovci.«
Človek je divje živali zaprl v naravne rezervate, jim omejil gibanje, preprečil selitve. Pokrajino je prepredel s cestami, sprehajalnimi potmi, naselbinami. Gorska zavetišča so bila nekoč redko posejana, danes so skoraj povsod. Življenjski prostor živali se je skrčil. »Človek je tudi živalim onemogočil naravno selekcijo,« ugotavlja Corona, »zato so mladiči slabotni, neodporni. Živalske vrste tako počasi izumirajo.«
ROBERT ŠKRLJ