Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kraševec Luka Fonda

Rok Maver: ... od plezalnega zanesenjaka do enega od reprezentančnih trenerjev

Kraševec Luka Fonda

45-letni Luka Fonda je bil najprej zanesenjak, sčasoma pa je športno plezanje postalo njegov vsakdan. Veliko je naredil za to vse bolj uveljavljeno športno panogo, ki je z igrami v Tokiu, kjer je Janja Garnbret osvojila zlato odličje, postalo olimpijski šport. Na Primorskem pa je Fonda nedvomno gonilna sila športnega plezanja. Najprej s postavitvijo plezalne stene v Sežani, potem pa s plezalnim centrom v Kopru, ki zdaj dobiva zunanjo steno in bo postal slovenski nacionalni center. Vse pa se je začelo s plakatom.

Enega od treh trenerjev slovenske plezalne reprezentance je težko ujeti. Luka Fonda se je na pogovor pripeljal iz Ljubljane, kjer se je pred novo sezono reprezentanca predstavila medijem. “Prišli so vsi veliki mediji, kar veliko pove, kako pomemben je pri nas postal ta šport,” pravi Fonda, ki ga ob običajnih zadolžitvah obremenjuje še gradnja zunanje stene ob plezalni dvorani na koprski Bonifiki, ki je spričo močvirnega terena še dodatno zahtevna.

Image
V povezavi z notranjo steno bo to edini objekt v državi, ki bo združeval vse tri plezalne discipline (balvansko, hitrostno in težavnostno plezanje) in bo prihodnje leto gostil tekmo svetovnega pokala. “Maloprej sem gledal na koledar, moj prvi prosti konec tedna bo novembra. Vmes bo evropsko prvenstvo, v koledarju je več mednarodnih tekem kot prejšnja leta, ker uvajajo tudi kvalifikacije za kvote v svetovnem pokalu, pa svetovne igre...” dodaja.

Štiri mesece sestavljanja za eno tekmo

O centru, tekmovalcih in plezanju pripoveduje s posebnim žarom. Od kod torej izvira navdušenje Luke Fonde do športnega plezanja? “V šestem ali sedmem razredu osnovne šole v Sežani sem na šolskem hodniku zasledil plakat Osnove športnega plezanja. Premamila me je fotografija, na kateri se je nekdo spuščal po vrvi. Rekel sem si, da moram to poskusiti. In sem se vpisal. Šola je potekala v Divači. Potem se je zgodilo toliko stvari, da sem enostavno vzljubil ta šport Aktivno sem plezal tja do leta 2005.”

Eden njegovih prvih organizacijskih podvigov sega daleč v preteklost ko je v Sežano v okviru praznovanj občinskega praznika pripeljal tekmovanje v balkanskem plezanju. Balvane so dolgo postavljali na zunanjem rokometnem igrišču, tekmovanje pa je bilo prava atrakcija “Ja, še danes se spomnim, bilo je noro. Prva tekma - master - je bila sicer že leta 1997 z mednarodno udeležbo. Pravi zagon pa je bil leta 1999, ko si je finale tekmovanja ogledalo dva ali tri tisoč ljudi, sledil je koncert skupine Zmelkoow. Nismo zaman štiri mesece sestavljali balvane po koščkih. Rad se pošalim, da prav zavidam jadralcem, ki vržejo nekaj boj v morje, pa imajo tekmo. Pri nas je ogromno predpriprave in po dogodku vračanje stene v prvotno stanje, kar lahko traja tudi dva tedna”

V koprski dvorani, v katero je bilo vloženih pol milijona evrov, trenirajo tako rekreativci kot tekmovalci, dvorana je tudi reprezentančni balvanski trening center, kar pomedi, daje vsakič potrebno razstaviti in sestaviti steno in jo prilagoditi zahtevnosti uporabnikov. Torej najprej podreti rekreativni del in postaviti plezalne probleme za reprezentante, nato pa znova v obratni smeri. “Nobena mehanična delavnica nima toliko vijakov, kot jih mi obrnemo,” pove Fonda v šali.

Dve tretjini življenja posvetil plezanju

Fonda bi lahko ubral tudi drugačno življenje. Njegov oče je bil namreč dolgoletni direktor in solastnik družbe Kras, vendar ga poslovne vode niso niti najmanj zanimale. “Ne, kje pa, nikoli nisem želel živeti monotono, sploh v mladih letih, ko sem se najprej ukvarjal z jamarstvom. Vedno mi je bilo zanimivo iskati stvari, ki niso služba od sedmih do treh. Čeprav jo zdaj dejansko imam, ampak 24 ur na dan Početi moram tudi dolgočasne stvari, ki so neizbežne zaradi zakonodaje. Sicer pa sem s plezanjem povezan dve tretjini svojega življenja. Rasel sem s to panogo, ki me je popeljala v svet in mi pokazala nek drugačen pogled na življenje. Na neki točki sem se moral odločiti, kaj bom počel. Vedel sem, da se bo ta šport razvil. Ljudje so začeli razumeti, da je plezanje zdravo gibanje, da je to neka subkultura, ki pomaga slabšemu. Tu je zelo močna medgeneracijska komponenta. To lahko počneš s starši ali prijatelji, med plezalci je lahko tudi do 20 let razlike, jezik ni toliko pomemben Če se ukvarjamo z istim plezalnim problemom se bomo popolnoma razumeli. Hkrati s tem skrbiš za svoje počutje.”

Slovenija je v športnem plezanju postala velesila, ob olimpijskem debiju tega športa je prvo zlato odličje v zgodovini osvojila Slovenka Janja Garnbret, kar je bila le pika na i vzponu, ki mu je prejšnja leta pripomogla Mina Markovič, sicer Lukova nekdanja partnerica. “To je panoga, kjer vsaka malenkost šteje. Gre za razmišljanje, vključevanje medmišične motorike, razmišljanje o gibih, kdaj bo treba pospešiti ritem ali se umiriti, kdaj bo treba zadihati. To je vse razen monoton šport in zato je tako zanimiv,” razloge za dvig priljubljenosti našteje naš sogovornik.

Ni gospod trener

Ko ni na poti z reprezentanco, Luka Fonda večino časa preživi v koprskem plezalnem centru, kjer počne marsikaj, po potrebi je tudi čistilec: “Vsekakor nisem samo gospod trener, ki pride in opravi svoje delo.”

Najtežje se mu je ukvarjati z birokracijo, seveda pa se zaveda, da mora center poslovati vsaj s pozitivno ničlo in z vračanjem kredita, ki ga je najel. V ureditev in nabavo opreme je vložil tudi svoj denar, do katerega je prišel z zaslužkom od fotografiranja. “Pa saj sem tudi fotografirati začel zaradi plezanja. Kot 16-letnik sem prvič odšel v ZDA in si pri teti sposodil fotoaparat V Ameriki sem porabil več deset filmov, nisem pa bil zadovoljen niti z eno posneto fotografijo. Od leta 2005 sem konkretno zajadral v digitalni svet, s širitvijo spleta so te fotografije šle v svet Takrat je bilo zelo malo ljudi, ki so se ukvarjali s fotografiranjem športnih blagovnih znamk. Bil je pravi trenutek, da sem pritegnil pozornost velikih korporacij in tako smo začeli sodelovati. Nastala je resna zgodba. Če ne bi bil toliko vpet v reprezentanco, bi verjetno še rasla Zdaj se dogovarjam le še za določene projekte. Še vedno pa, če le lahko, fotografiram tudi na tekmah.”

V Sežani ne, v Kopru da

Luka Fonda je sicer Lokavec, precej časa pa je živel na relaciji Sežana-Koper. Preden mu je uspelo postaviti koprski center, je delal v Sežani, kjer je plezalno steno postavil v zapuščeni garaži za reševalna vozila, pred šestimi leti pa je želel postaviti tudi zunanjo plezalno steno (podobno tej, ki zdaj rase v Kopru) ob steni stare sežanske športne dvorane. “Moja iztočnica je bila potreba po infrastrukturi. Idejo o gradnji sem dal na papir, žal interesa v Sežani ni bilo. Zato sem iskal naprej. Takrat je v Sežani trenirala Mina Markovič, ki je v svojem obdobju zmagovala vse, kar se je dalo, prihajal je podmladek, ki je danes med najboljšimi v svetovnem pokalu. Smo najboljša reprezentanca na svetu. Morda pa takrat še ni bil pravi čas za realizacijo ideje.”

Športno plezanje je dolgo časa iskalo priložnost za preboj v družino olimpijskih športov. Pred dvajsetimi leti so pripravili testno tekmovanje pred 0I v Barceloni, a se potem dolgo časa ni zgodilo nič. Slednjič so plezalci prvič nastopili lani v Tokiu, kjer je Fonda sodeloval kot eden od trenerjev slovenske ekipe. “Nikoli si nisem predstavljal, da bomo imeli olimpijsko prvakinjo, kaj šele, da bi sam sodeloval na olimpijskih igrah,” poudarja in dodaja, da je bila olimpijska izkušnja poučna in da so igre zgodba zase. “Preveč smo bili usmerjen zgolj v naš nastop in podcenili okolico. To smo spoznali ob prihodu v olimpijsko vas, kjer živiš s celotno slovensko olimpijsko odpravo, prihajajo prve kolajne, pritisk in pričakovanja rastejo, pozornost je neprimerno večja od vsega, kar si prej kadarkoli občutil. Intenzivnost tekmovanj je zelo visoka, kolajne padajo vsake pol ure, tebe pa nastop še čaka. Vseh teh okoliščin nismo vzeli v zakup, zagotovo bi morali po igrah končati sezono. Domov smo prišli z odličjem, obveznosti je bilo veliko in to te dejansko čustveno izprazni. Po osvojeni medalji sem dve uri jokal kot dojenček. To je bila nagrada za delo vseh prejšnjih let, ko sem bil delček mozaika v gradnji te zgodbe.”

Razmerje med rastjo in popularnostjo prinaša tudi težave, ker se dovolj kadra ne da vzgojiti čez noč. A pozitivni učinki odličja so vidni. Reprezentantom odpira pot do zaposlitve v državnih organih in prinaša zelo konkretne sponzorske pogodbe.

"Ljudje so začeli razumeti, da je plezanje zdravo gibanje, da je to neka subkultura, ki pomaga slabšemu. Tu je zelo močna medgeneracijska komponenta. To lahko počneš s starši ali prijatelji, med plezalci je lahko tudi do 20 let razlike, jezik ni toliko pomemben.”
Luka Fonda, plezalni trener

Primorske novice, 08.04.2022 13.35
Luka Fonda, od plezalnega zanesenjaka do enega od reprezentančnih trenerjev

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti