Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Krniška špica

Najvišji skalni zubelj med dolinama Mrzle vode in Belega potoka, ki na zahodu že zre na planotast svet Gornje Krme pod južnimi Viševimi ostenji

Zahodne Julijce kar razganja od presežnikov, naj bodo geografske ali pa estetske narave. Poleg treh aristokratov med tistimi vrhovi v Julijskih Alpah tostran in onstran Soče, Predela in Ziljice (enajst jih je), ki segajo več kot 2600 m visoko (Montaž, Vrh Brda, Viš), se tamkajšnje gore spogledujejo tudi z divjo postavnostjo, ki jo prej najdemo v Dolomitih na zahodu kot v Vzhodnih Julijcih. Predvsem Montaževa in Viševa skupina sta polni drznih ostric in stolpov, prepadnih sten in ošiljenih grebenov, ki bolj kot na julijsko uglajenost spominjajo na divjo, vendar neponovljivo lepo razposajenost dolomitskih kamnitih zubljev. Saj sta že pesnik Kugy in znanstvenik Tuma pripisovala Vzhodnim Julijcem predvsem sproščeno mogočnost, Zahodnim pa divjo nepristopnost. Kadar stopimo v skrivnostno Špranjo v dnu Zajzere, v tiho Žabniško krnico, v divji zatrep Mrzle vode, v Beli potok ali na prostranstva južne Montaževe planine Pecol in se zazremo v skalovja nad nami, se zavemo, kako prav sta imela stara mojstra.

Krniška špica (2368 m)


Krniška špica, desno Krniška škrbina. Foto: Mitja Košir

Najvišji skalni zubelj med dolinama Mrzle vode in Belega potoka, ki na zahodu že zre na planotast svet Gornje Krme pod južnimi Viševimi ostenji, kjer na robu travnate planote ždi prijazna Corsijeva koča (rif. Guido Corsi, 1874 m), ima pravšnje ime – Krniška špica. Divji zatrep Mrzle vode se jo na severu dotakne na prepadni Trbiški škrbini (Forca Riofreddo, 2240 m), na vzhodu se na Krniško škrbino (Forca Vallone, 2180 m) vzpne dolina Belega potoka, v zatrepu razbrazdana in krušljiva, bolj človekoljuben je le jugozahodni obraz visokogorskega podstavka naše gore. Res je, da k njenemu vznožji z vseh treh smeri pripeljejo označene poti, vendar se tam tudi iztečejo. Navzgor, na divji, komaj kdaj obiskani vrh nas popeljejo redke in zato prepotrebne oznake. Zgolj za prvo uteho, kajti svet je tukaj povsem nedotaknjen, brez kakršnega koli sledu nepotrebnih človekovih posegov. Ni nikakršnih varoval, plezanje po čvrsti, razčlenjeni skali pa bo tistemu, ki to zmore, v veliko veselje, vendar je to gora, ki se je bomo varno lotili le v spremstvu gorskega vodnika ali izkušenega alpinista, sicer bomo poskus tam zgoraj končali grenko razočarani.

Najbolj priporočljivo je Krniški špici stopiti v goste od Corsijeve koče (če smo tam prespali je tudi najudobneje), se napotiti po označeni poti na Krniško škrbino in se tik preden stopimo na njen rob navezati na vrv. Od tod dalje gre seveda zelo zares. Rdeče pike na skalah nam kažejo pot v območju širokega kamina, ki včasih spominja na strmo grapo, proti severu in ob njem. Po razčlenjeni, s policami prekinjani steni splezamo do škrbine v severnem grebenu naše gore. Preden se škrbine dotaknemo stopimo na izrazito polico, ji sledimo v zahodno steno in po strmi, razčlenjeni steni splezamo na vrh, ki nas preseneti z udobnostjo, kajti nič koničastega, glede na ime gore, ni na njem. Povejmo še, da na Krniško škrbino lahko pridemo tudi po dolini Belega potoka, mimo koče Brunner (1432 m) in dveh pločevinastih bivakov Gorizia (1950 m). Že oba pristopa sta vredna truda, vzpon na našo goro pa bo prav gotovo slehernemu gorniškemu srcu pomenil vzvišeno dejanje, Slovencu tostran meje pa tudi droben kamenček v mozaiku negovanja domoljubja in narodne zavesti. Saj tam okrog Viša hodimo po najzahodnejših branikih slovenstva.

Več o tem, kako na Krniško špico preberite v knjigi Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta, 1998), poglejte pa tudi na zemljevid Julijske Alpe-zahodni del 1: 50.000, ali pa na (natančnejši) Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano 1: 25.000.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti