Četrtkova zgodba: V Domu planincev čakava na konec naliva in klepetava s planinsko družino. O njihovih in najinih turah. »Včeraj sva bila na Krofički.« »Kje pa je to?« Cel teden so preživeli v Logarski dolini, a ne vedo zanjo. Kaj, če je Krofička neopazen nadzornik Logarske doline? Z nje se zlahka vse vidi, njo pa stežka opazi.
Zgodba o macesnih
Krofička je bil najvišji vrh, na katerem sva stala prvi dopustniški teden. Bil je osrednji izlet tedna. Izlet v skalovje Ojstrice me je prinesel višje, vendar so ga presegla prijetna potepanja po gorskih gozdovih.
Zarana ne greva. Zazvoni budilka. Zaletavanje dežnih kapelj v streho mehko odzvanja v sobi. Zlato rjava barva macesnovega lesa zasije na tleh s prižigom luči. Zanima me, kakšno je videti zunaj. Zdi se, da se zračna masa nad dolino svetli. Zajetni kosi kruha pri kmečkem zajtrku bodo zalegli za dolgo. Zapeljeva med zadnje dežne kaplje, na cesto za Logarsko dolino. Začuda je tam vreme za nianso znosnejše. Zrak se suši. Začenja se po malem jasniti. Zamisel, da greva na Krofičko, je od včeraj zvečer. Z zanimanjem sem listal po Valantovi knjigi Solčavsko in zagledal zgodbo, kako naj bi gora Krofička dobila svoje ime. Z nje je skoraj enaka razdalja do izvira Črne kot do slapu Rinke. Zviška Krofička kontrolira celotno dolino. Kaj pa, če se je gora nekoč imenovala Grofička?
Stara solčavska zgodba o Krofički. Na kvatrno nedeljo je šel kmet Krofič na lov. Zasledoval je gamse po še kar prehodni stezi. Kar zaide in ne more ne naprej ne nazaj. Pastirji so slišali njegovo vpitje na pomoč in so to povedali župniku. Le-ta je šel v Robanov kot in dal lovcu odvezo, obhajal pa se je z drobtinami iz malhe. Župnik mu je nato velel, naj vrže puško čez steno. Če bo ostala cela, lahko skoči tudi sam. Puška se je zdrobila, a župnik mu je pokazal drugo, celo puško. Krofič je skočil in se ubil. Od tedaj se imenuje ta gora Krofička. (Valent Vider, Solčava)
Krofičkin macesen II. Na Klemenči jami oskrbnik koče nabira rože, njegov dodatek za čaj. »Dobra misel je to.« Na zunanji steni koče ima reklamo za najdebelejši macesen v Sloveniji. Kje raste? »Skoraj tik ob poti za Strelovec in Krofičko.« O njem sem bral v knjigi, da so mu leta 1983 namerili obseg 4640 mm, kar je več od
Malopišenskega. Njegovo starost ocenjujejo na 800 let. Po kratkem sprehodu skozi gozd ga lahko potipava. Zrasel je na skalah in pravo deblo, se zdi, se začne šele na višini človekove glave. Njegovo debelino so merili 130 cm od tal. Macesen v Mali Pišnici ima deblo, zraslo iz tal. Seveda je vreden obiska in počitka ob njem. Nekje, bolj v desno, stoji še en - Krofičkin macesen I. Kdaj ga bom videl? V mešanem gozdu je bilo nekaj lepih dreves, med njimi tudi krasna brina, lepa gorska smreka. Ko prideva na spodnjo mejo macesnovja, se dobra pastirska pot nadaljuje proti Strelovcu. Nama pa je namenjena drugačna, s planinskim okusom.
Drugi Krofičkini macesni. Z Ano sva sama na gori. Edina, ki bi jih lahko srečala v višinah, sta nama prišla nasproti tik pod starim in slavnim macesnom. V Robanovem kotu sta imela nekaj dežja. Odločila sta se, da Krofičko izpustita in takoj sestopita. Pozorno spremljam vremensko dogajanje in kazalce na uri. Zaenkrat nama kaže dobro. Verjetnosti za nevihte, ki so jih napovedali za popoldan, sedaj ni. Vrh Ojstrice je vseskozi v oblaku. Višje, kjer že prevladuje borovje, raste nekaj lepih macesnov. Pred časom jih niti ne bi znal opaziti. Večino krasijo košati vrhovi. Strela jih še ni odbila. Kot bi tu bil varnejši del gore. Deblo enega starejših je zelo debelo, a tudi izvotljeno do skrajnosti. Žal mi je, da nimam metra v žepu. Ta macesen je veliko videl, doživel in preživel nekaj močnih
elektrošokov. Še vedno je živ. Stoji tik ob ozki poti in razveseljuje tiste, ki ga opazijo. Zaradi njega ponovno zaostanem za Ano.
Receptor. Enkrat me je videl, kako prihajam v službo s fotoaparatom v rokah. Vprašal je, ali se sme slike na razstavah fotografirati. Zakaj? »V Narodni galeriji je večja razstava slovenskih impresionistov.« Nisem še slišal zanjo... Hvala za informacijo. Z Ano sva si zadnji dan pred odhodom
med gore ogledala to lepo razstavo. Na stopnišču so postavili deblo velikega macesna. Ena od slik, ki je name naredila močan vtis, je bila Groharjev Macesen. Zadnji dan službe so me spraševali, kam grem na dopust. Kaj naj jim rečem? V gore ne greva, hribolazenje ni bil pravi namen. »
Med gore.« Med
udomačevanjem na turistični kmetiji sem v Valentovi knjigi o Solčavi prebral naslov poglavja: Solčava, svet med gorami. Intuitivno sem v službi povedal pravilno. Tudi jesenska slika macesna na platnicah Vidrove knjige je lepa, verjetno je slikana nekje pod Krofičko.
Nad vrhovi macesnov. Le najvišji del je skalnat, brez značilne svetlo zelene barve, ki je s travo in ruševjem prebarvala višji del gore. Krofička ni videti zahtevna, dokler se ob strmih skalnih rogljih ne pogleda globoko navzdol, v dve globoki dolini. Na vrhu je nekaj posamezno stoječih skal. Kot bi jih nekdo posebej postavil tjakaj. Tu se istočasno čuti povezavo z dolino in sosednjimi gorami, predvsem tistimi na koncu doline – Rinkami. Vrh obenem deluje osamljeno, čeprav je zelo blizu višja Ojtrica. Spodnja meja oblakov se je nekoliko znižala. Ne znam oceniti, za koliko se je zgostil zrak nad dolino. Vem, da bom v primeru dežja med rastlinjem imel boljši občutek. Vračati se začneva že po krajšem počitku.
Krofičkina koča. Spodaj moram Ano ponovno dohajati. Zamujam se ob najlepših drevesih. Zadnjikrat jo dohitim pri koči na Klemenči jami. Štejem, koliko različnih rastlin imata oskrbnika namočenih v steklenicah. Da je Klemenča jama lep kraj, se ne da videti na nobenem zemljevidu. To bi lahko bilo najlepše izhodišče izleta na Ojstrico. Tura zna biti med najatraktivnejšimi. Pred odhodom se pozanimam, kje je Krofičkin macesen I. »Ob poti proti Ojstrici stoji. Zame je še zanimivejši, ker cel stoji, pravzaprav sedi na večji skali.« V mešanem in večinoma smrekovem gozdu pod kočo ne odneham opazovati dreves, čeprav je osnovna pozornost veljala predvsem macesnom.
Krofičkin macesen I. Čez dva dni sem hitel na Ojstrico. Želel sem biti hitrejši od napovedanega poslabšanja, ki nam ga je pošiljal ciklon na zahodu. Želel sem videti tudi prvi
slavni Krofičkin macesen. Žal si nisem vzel časa za doživetje pod njegovo krošnjo, prevladala je želja po uspešno opravljeni turi. Obenem nisem bil prepričan, če je sploh bil pravi. V Zgornji jami je bilo več posamezno rastočih macesnov. V ta kotel je pogosto treskalo. Vsem starim macesnom je strela odbila vrh. S svojimi koreninami so verjetno dobro ozemljeni in skozi njih tok lažje teče v globino Zemlje. Tudi obglavljeni in delno uničeni so kazali svojevrstno lepoto. Na mravljišču zraven enega od njih ni videti mravelj. Kasneje sem ugotovil, da je to pomenilo skorajšnjo nevihto. Kako to drobne živalce začutijo? Pod Škrbino se je Krofička pokazala v manj običajni podobi. Vredno jo je bilo videti.
Višje od Krofičke. Z zahoda se je zaslišalo grmenje. Kmalu je postalo pogosto, kasneje skorajda brez premora. Pride od tega izraz
prihod fronte? Kot bi šlo za zmago. Gnal sem se, kolikor sem zmogel. Ropotanje sem zaslišal z druge strani. Dohitel sem starejši zakonski par. Zanimala ju je pot. Odgovoril sem jima tudi o vremenu. »Zaenkrat se sliši bolj od spodaj. Ko bo zaropotalo zgoraj, nad nami, je najbolje, da takoj obrneta. Takrat bom obrnil tudi sam. Ta stran gore se mi danes zdi varnejša.« Občutki so se mešali, pritisk v zraku je narastel (vremensko rečeno je verjetno padal). Vmes je bilo slišati, kot bi močno lilo po skalovju. Če bi to bil veter, bi šum ne bil tako zelo enakomeren. Zaprasketalo je zgoraj, v smeri vrha. Morda sem imel do tja le pet minut. Ravnal sem, kot sem razlagal onima dvema. Pospravil sem aparat, se dodatno oblekel in zdivjal v smeri Krofičke.
Krofička, še se vidimo kdaj. Debele in mrzle dežne kaplje so letele po zraku le nekaj minut. Dohitel sem ju na vmesnem, manj zahtevnem delu nad Robanovim kotom. Za nagrado se nam je za trenutek odprlo nebo in zagledali smo obsijane mokre stene. Kanonada je prenehala. Ni mi bilo žal, da sem obrnil. Ni primerno, da sam ravnam drugače, kot razlagam drugim, kako naj oni ravnajo v istem primeru. Na logarski strani sem sestopal počasi in podaljševal užitek miru. Preko jase sem stopil na prijeten kraj. Nič ni kazalo na to, da so pri koči na Klemenči jami imeli zelo močan naliv. Ponovno sem bil pod vplivom Krofičke – a samo do njenega vznožja. Tam me je čakala Ana.
Iztok Snoj